Umirjen in hvaležen, da ima zainteresirano publiko, se usede k mizi na odru, kjer sedi že Krajnikova. Nasmehneta se drug drugemu, kot da se ne bi videla sto let, vidi se, da se spoštujeta, cenita, da gojita globoko naklonjenost drug do drugega. Dr. Možina, dr. Krajnikova in dr. Balažic se ves čas dogodka naslavljajo z doktorskimi nazivi, kot bi bila na nekem medicinskem simpoziju. Doktor sem pa doktor tja. Upam samo, da nikomur izmed publike nocoj ne postane slabo, ker ne vem, koliko so ti doktorji v praksi res uporabni.
Tu sem že 20 minut in nič se še ni zgodilo.
Potem Možina prižge računalnik. Na velikem platnu se odpre powerpoint, ki ga je sam pripravil za tale večer. Bledo pogledam. Nisem še bila na predstavitvi knjige, kjer bi imel avtor pripravljeno grafično predstavitev svojega dela. Možina prižge tudi svoj mirni, enolični predavateljski glas, ki mi je tako dobro znan s televizijskih ekranov, na platnu se zavrtijo grafični prikazi, slike in zapisi o njegovem raziskovanju za potrebe te knjige, ki jo je pisal 20 let.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
