[Intervju] Fridl Jarc: Če hoče Slovenija imeti prihodnost, mora izbrati slovenstvo

Tudi če pred sabo zremo propadanje vrednot, nas prav nič ne more prisiliti k temu, da v tej samouničujoči igri evropske civilizacije in globalnega sveta sodelujemo, je med drugim dejala Ignacija Firdl Jarc, glavna urednica in tajnica Slovenske matice ter dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi, zavezana slovenstvu, antični filozofiji, resnici in lepoti.

Demokracija z dekanko spregovori o pomenu slovenstva, Slovenski matici, Fakulteti za slovenske in mednarodne študije, njeni politični poti in še marsičem.

Ko prebiramo vašo življenjsko biografijo in bibliografijo, opazimo, da je pri vas vse povezano s Slovenijo in slovenstvom: vaša prva služba je bila pri časniku Slovenec, trenutno ste zaposleni na Slovenski matici kot glavna urednica in tajnica, ste tudi dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije Nove univerze, ki prav tako v svojem nazivu poudarja slovenstvo. Je to naključje?
Naključja ne more biti, ker je slovenstvo v nas. Z maternim jezikom smo vrojeni v slovenstvo. Ta naša jezikovna posebnost določa naš način mišljenja, naše čustvovanje in delovanje. Povejte, kako bi sploh lahko določali drugačnost in sprejemali druge, če ne bi najprej poznali samih sebe, če ne bi razumeli in spoštovali lastnih narodnih in jezikovnih posebnosti. Govoriti o slovenstvu torej nikakor ni izključujoče ali izključevalno do kogar koli drugega, ampak je to, da spoznamo sami sebe, kot je človeka nagovarjal že starodavni napis Gnōthi sautón! nad templjem v Delfih, nujen pogoj, da lažje razumemo in sprejemamo druge. Danes pa nas nekateri poskušajo prepričati, da je vsako opredeljevanje lastnih slovenskih ali krščanskih posebnosti fašistoidno, vsako spoštovanje drugih pa hvalevredno. Spoštovati je treba sleherno različnost, dostojanstvo vsakega človeka, torej tudi slovenskega. In ne razumem kratkovidnosti tiste politike, ki časti zgolj vse neslovensko. Ko bo doseglo kritično maso odločanja, bo vse neslovensko tudi slovensko politiko pometlo na smetišče zgodovine. Zato, če parafraziram slogan Fakultete za slovenske in mednarodne študije: če hoče Slovenija imeti prihodnost, mora izbrati slovenstvo.

Torej je bila ljubezen do slovenstva v vas od nekdaj?
Kar zadeva mojo ljubezen do vsega slovenskega, sem v mladih letih tudi sama sanjala, kako bom odšla na univerze v tujino, in se mi je zdel ta prostor premajhen za vse moje življenjske cilje. Potem pa so prišla z današnje perspektive čudovita, skoraj čudežna leta razpadanja komunističnega sistema, prebujanja demokracije, predvsem pa osamosvajanja naše domovine ter vzpostavitve samostojne države Slovenije. Nikamor več se mi ni mudilo, čutila sem, da so zdaj ta naša »nebesa pod Triglavom«, kot našo domovino opisuje Ivan Cankar, končno postala moj topel, varen dom. Triindvajsetletna sem se v času osamosvajanja zaposlila kot novinarka v kulturni redakciji Slovenca. Žal je projekt propadel, danes verjamem, da zaukazano, saj so stari sistemi sistematično nadzorovali in uničevali vse, kar je nasprotovalo prejšnjemu režimu. Še osamosvojitev je bila delno nadzorovana in jedru Partije je z vsemi nepoškodovanimi vzporednimi mehanizmi uspelo, da komunistični socializem zamenja s kapitalističnim tajkunizmom. Poznejša politična umeščanja in ideološka premeščanja nekaterih kadrov, ki so pri časniku Slovenec sodelovali, so me privedla do grenkega spoznanja, zakaj se marsičesa ni dalo storiti ali je bilo narejeno slabo, zakaj je, na primer, tiskarna prvi izvod natisnila katastrofalno, da se od črnine ni videlo fotografij … A kolektiv je bil mlad in zanos velik, tam so se rojevale ljubezni. Kolikor mi je znano, so se iz te skupnosti razvile štiri družine, tudi moja, zato danes trdim, da je bil to vendarle plodovit čas in da je časnik kljub temu, da izhaja le še občasno v digitalni obliki, rodil nove sadove slovenstva.

Danes ste znani predvsem kot vodja Slovenske matice, ki letos slavi 160 let svojega obstoja. Ustanovljena je bila z namenom, da z izdajanjem zahtevnejše strokovne literature skrbi za slovenski jezik, kulturo in znanost. Kakšna pa sta njena vloga in program v sodobni družbi in samostojni Sloveniji?
Slovenska matica je bila ustanovljena v času, ko nismo imeli šol v slovenskem jeziku, ko so vsi slovenski študenti odhajali študirat v tujino, zato ni bilo slovenskih učbenikov in znanstvenih knjig, slovenska strokovna terminologija se ni razvijala. Pred zgolj 160 leti smo se morali boriti za to, da se lahko izobražujemo in beremo v svojem maternem jeziku. Ustanovitev Slovenske matice 4. februarja 1864 je bil zato veličasten dogodek v slovenski zgodovini, ki je povezal vse tedanje narodnobuditeljske težnje in pomembno prispeval k utemeljitvi slovenskega knjižnega in znanstvenega jezika. Navsezadnje je pri Slovenski matici Ivan Cankar med letoma 1900 in 1908 izdal kar deset svojih del, med njimi romana Martin Kačur in Na klancu. Slovenska matica je dala pobudo za ustanovitev slovenske univerze in Slovenske akademije znanosti in umetnosti, predala je vse svoje bogato, dragoceno knjižno gradivo današnji Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, odkupovala rokopise in postavljala spomenike znamenitim slovenskim književnikom.

Kljub temu mi danes veliko ljudi zastavi vprašanje, čemu Slovenska matica v današnjem času. Imamo namreč na desetine znanstvenih institucij in na stotine nevladnih organizacij na področju kulture, nikakor nazadnje imamo svojo državo Slovenijo. A Slovenska matica je v tem trenutku morda potrebna bolj kot nekoč, kajti slovenski človek je morda ravno zaradi vseh teh udobnosti in ugodnosti izgubil svojo čuječnost. S tem da je vse uzakonjeno in institucionalizirano, smo se zapredli v prividen sen, da bodo drugi in zakoni skrbeli za ohranjanje naše kulturne in narodne identitete, našega jezika, tudi naše usode in države, kar se ni zgodilo še nikoli doslej v naši zgodovini. Ko materni jezik izgine iz src in zavesti ljudi, se začenja počasno umiranje naroda. Birokrati so namreč hitro podvrženi parcialnim privatnim interesom in političnim lobijem. Zato je Slovenska matica danes to, kar je bil nekoč Sokratov »obad« v atenski družbi, da namreč zbada leno družbeno telo in ga kliče k budnosti o izginjanju slovenstva na vseh celinah sveta, nevarnosti redukcije slovenske jezikovne norme na splošnosporazumevalno javno rabo, k temu, da umetnost ni in ne sme biti v imenu ustvarjalne svobode posameznika zaprta za ozke zidove individualnih domislic, ki nikogar ne nagovorijo in ne zanimajo, da znanost ne sme ostati ujeta v drobnjakarsko proučevanje posamičnih dreves, od katerih ne vidi gozda, da morata kultura in znanost komunicirati z najširšo javnostjo. Slovenska matica je nekakšen most, ki vse povezuje v enoten slovenski kulturni prostor, in ta sega vsepovsod tja, kjer se govori, misli in dela slovensko. V tem duhu tudi naš knjižni program odpira temeljna vprašanja o smislu in bistvu tako posameznika in družbe kot seveda slovenskega naroda, njegove dediščine in zgodovine, pa tudi njegove prihodnosti.

Ste tudi dekanja slovenskih in mednarodnih študij na Novi univerzi. Kakšen je razlog, da ste se podali tudi na to pot?
Strast do posredovanja znanja mladim je bila v meni živa od nekdaj, že ko sem delovala kot mlada raziskovalka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Zato sem bila toliko bolj vesela in počaščena, ko me je rektor Nove univerze zasl. prof. dr. Peter Jambrek po moji vrnitvi na Slovensko matico povabil k sodelovanju v okviru Fakultete za slovenske in mednarodne študije, ki je članica Nove univerze. V enem svojih govorov ob državnem prazniku je bivši predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, obenem tudi častni doktor Nove univerze v Ljubljani in predstojnik katedre za slovenski nacionalni program na Novi univerzi, dejal, da je samostojna in suverena država Slovenija »najveličastnejši mejnik v naši narodovi zgodovini«. Toda premalo se zavedamo, da z ustanovitvijo samostojne države pred več kot tridesetimi leti te poti nikakor nismo uspešno zaključili, ampak pomeni osamosvojitev predvsem nov začetek, ko je treba znova in znova določati smernice naših nadaljnjih korakov, korakov suverene in samostojne države Slovenije, če nočemo, da se bo ta pot kmalu in za vedno končala, če hočemo, kot bi rekel Primož Trubar, »stati inu obstati«. Od tu dalje je vsak od nas poklican k ohranjanju tega izjemnega trenutka, zato nisem niti za hip oklevala, da prevzamem vlogo dekanje. Pot k ohranjanju slovenstva in snovanju njegove prihodnosti v družbi evropskih narodov in v svetovnem prostoru se namreč po mojem prepričanju začne že z izbiro študija.

Kakšen pa je študijski program Fakultete za slovenske in mednarodne študije?
Fakulteta za slovenske in mednarodne študije je na vsem svetu edina, ki nudi celovit študijski program slovenoslovja. Potem ko naša država omogoča in finančno podpira široko paleto študijev kultur drugih narodov, smo na svojega lastnega, žal, skorajda pozabili, čeprav podobne študije poznajo vsi drugi narodi, tudi sosednja Hrvaška, kjer se študenti lahko odločijo za študij kroatologije. Povsem nerazumljivo je, da za državo Slovenijo tako temeljnega študija, kot je slovenoslovje, kljub izrecnim pobudam za vsaj minimalno financiranje ni podprla prav nobena vlada doslej, čeprav so bili medtem podpore deležni tudi manj državotvorno usmerjeni študijski programi. Žal Fakulteta za slovenske in mednarodne študije vse do danes nima koncesije, zato velja velik poklon univerzi in rektorju prof. dr. Petru Jambreku, da kljub temu vztrajata in zagotavljata materialne pogoje za njen obstoj.

Za ustanovitev slovenskih študij so poleg že omenjenega rektorja najbolj zaslužni akademik prof. Janko Kos, profesor dr. Dimitrij Rupel in prof. dr. Darko Darovec. Zanje pa se je kot predsednik države zavzel tudi Borut Pahor, prevzel uradno pokroviteljstvo nad njimi in jih osebno promoviral ob njihovi uspešni akreditaciji. Študijski program je na vseh treh stopnjah, dodiplomski, magistrski in doktorski, že predhodno odlično zasnovala doc. dr. Ines Vodopivec, ki je danes pomočnica ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V okviru tega programa je slovenstvo razumljeno izjemno široko in obravnava celovito identiteto slovenstva, nikakor pa ne posega v polje študija slovenistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je pozornost izrazito usmerjena na slovensko književnost in jezik. Slovenoslovje zajema vsa področja slovenske kulture, od literature do medijev, slovensko zgodovino in znamenite osebnosti, našo kulturno dediščino in državo, vključno z njenim pravnim redom, položajem v svetu, njenimi okoljskimi in trajnostnimi strategijami. Še posebna pozornost pa je posvečena slovenski manjšini in Slovencem po svetu, zato je ta študij odlična priložnost za razumevanje in dejansko uveljavitev enotnega slovenskega kulturnega prostora.

Tako vsebinsko širino nam omogoča izjemen akademski zbor, saj so med našimi profesorji ugledni akademiki, na primer akademikinja prof. ddr. Marija Stanonik ali akademik prof. dr. Jožef Muhovič, najuglednejši strokovnjaki s področja književnosti, na primer prof. ddr. Igor Grdina, s področja prava zasl. prof. dr. Peter Jambrek ali prof. dr. Matej Avbelj, mednarodnega prava in mednarodnih odnosov, med njimi zasl. prof. dr. Ernest Petrič ali prof. dr. Milan Jazbec, o medijih predava doc. dr. Bernard Nežmah, zgodovino ugledni prof. dr. Andrej Fink, gospodarsko področje pokriva prof. dr. Vito Bobek, kulturno dediščino izkušeni strokovnjakinji prof. dr. Jelka Pirkovič in doc. dr. Verena Perko, umetnost doc. dr. Ines Vodopivec, filozofijo doc. dr. Manca Erzetič in manjšinsko problematiko doc. dr. Dejan Valentinčič. Žal je prostora premalo, da bi lahko naštela vse.

Ponujate široko znanje. A vsak mlad človek se najbrž vpraša, kje se bo lahko s to izobrazbo zaposlil?
Z izkušnjami, ki sem jih pridobila kot državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo, lahko samo potrdim, da je danes v javni upravi premalo dovolj široko razgledanih kadrov, ki bi imeli pregled nad celotnim ustrojem slovenske države. Študij slovenoslovja na vseh treh stopnjah pa omogoča usvojitev najširšega znanja s področja slovenske narodne, politične in kulturne zgodovine, pregled nad sedanjostjo in obenem uvid v načrtovanje prihodnosti Slovenije, zato ustvarja izredno široko zaposljiv kader v turizmu, diplomaciji in službah EU, novinarstvu, kreativnih in kulturnih industrijah, javni upravi in državnih službah, v kulturnih organizacijah, občinski upravi in pri nosilcih javnih pooblastil, na področju dela z medijskimi komunikacijami, s kulturno in naravno dediščino, z literarnimi, kulturološkimi in zgodovinskimi vedami, digitalno humanistiko in drugim. Prizadevamo si, da bi to postal dobrodošel kader tudi v izobraževalnem procesu, na primer pri predmetu državljanska vzgoja in etika. Vsekakor pa ne smemo pozabiti na gospodarstvo in podjetniške razvojne projekte, saj je za razvoj slovenskega gospodarskega sektorja ključen privzgojen občutek za slovenskega potrošnika, ki spodbuja izbor slovenskih produktov in blaga. Slovensko gospodarstvo bomo imeli tako dolgo, dokler bo obstajal slovenski trg.

Bili ste tudi državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo v vladi Janeza Janše. Kako v začetku letošnjega leta ocenjujete delo aktualne ekipe? Kaj je najbolj pereče v trenutni kulturni politiki, ki jo vodi MK v sedanji sestavi? Zdi sem mi namreč, da gori na več koncih …
Za časa vlade Janeza Janše je Ministrstvo za kulturo uspelo povečati letna sredstva za kulturo tudi do 40 milijonov evrov, sprejeti številne ukrepe za blažitev posledic pandemije covid-19, pridobiti izdatna evropska sredstva iz načrta za okrevanje in odpornost, sprejeti Resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 in Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2022–2029, organizirati odmevne kulturne prireditve ob predsedovanju Slovenije Evropski zvezi, ustanoviti Muzej slovenske osamosvojitve in začeti številne nujno potrebne investicije v kulturi. Z ministrom dr. Vaskom Simonitijem, ki sem mu za izkušnjo, da sem lahko dobila vpogled v drobovje kulturnega in političnega sistema Slovenije, srčno hvaležna, sva bila sama, zato sem na to obdobje zelo ponosna. Danes sta v manj zahtevnih razmerah namreč zaposlena kar dva državna sekretarja, kar je bistveno večji strošek. Ob odhodu z Ministrstva za kulturo Republike Slovenije me je dr. Simoniti opozoril, da je častno, če ne ocenjujemo dela svojih naslednikov, zato se bom vsakršnih ocen vzdržala. Je pa seveda normalno, še več, to je celo moja dolžnost, da se kot človek, ki že več kot tri desetletja delujem v slovenski kulturi in humanistiki, do temeljnih kulturnih vprašanj na Slovenskem še naprej opredeljujem ali se o njih vsaj prevprašujem. Vendar na ta vprašanja lahko odgovorjam izključno kot posameznica in ne v imenu institucij, v katerih sem zaposlena oziroma delujem.

Absurdno je, da si minister za kulturo Republike Slovenije, pa preziraš to državo in ukineš muzej, ki govori o njej in njenem nastanku. Vprašujem se, kateri državi in kateremu narodu potemtakem v resnici služiš.

Absurdno je, da se je proračun za kulturo v času vlade Janeza Janše povečal za 40 milijonov letno, a so kulturniki dnevno pisali protestna pisma in nas žalili v medijih in na spletnih platformah, da uničujemo kulturo, zdaj pa se sredstva za panoge celo krčijo in se slišijo le vljudni, prejkone osamljeni protesti, da to ni prav. Eden zadnjih primerov je Radio Ars, ki mu kar za 40 odstotkov krčijo programska sredstva.

Sprašujem se, kateremu kritičnemu umu, etosu in ethnosu so danes slovenski kulturniki sploh še zavezani. Upam, da kritičnega uma ni nenadoma nadomestila politična zamejenost, zavezo slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu pa brezsramna logika polnjenja lastnih žepov.

Absurdno je, da so v času vlade Janeza Janše mediji množično vpili o političnem pritisku in vplivu nanje, obenem pa so nas (le kakšen vpliv smo potemtakem imeli?!) sistematično kritizirali, evidentno lagali o našem delu in molčali o naših dosežkih, pa so vsi novinarji opravljali svoje delo naprej. Zdaj novinarjem na nacionalni televiziji prepovedujejo vstop na delovno mesto in jim grozijo z odpovedmi, pa je to za novinarske kolege in združenja ter državne nadzorne organe nenadoma del dolžnosti in pravic vodstvenega kadra. Sprašujem se, kdo še verjame v nepristranskost take presojevalne moči slovenskega novinarstva.

Kritično ste ocenili tudi nastop Slovenije kot častne gostje na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Ste morda videli tudi spremljevalno razstavo o Almi Karlin, ki je bila glede na javno pismo dr. Barbare Trnovec še en fiasko? Na Ministrstvu za kulturo so si umili roke in dejali, da so s tem seznanjeni in da je »Pokrajinski muzej Celje avtonomen javni zavod, na Ministrstvu za kulturo verjamemo, da bo vodstvo muzeja nesoglasja ustrezno rešilo«. Novo je le to, da je muzej dr. Trnovec poslal opozorilo pred odpovedjo. Ali lahko vse skupaj komentirate?
Razstave si nisem ogledala. Lahko se opiram in spoštujem zgolj mnenje stroke, to pa je v primeru Alme Karlin nedvomno dr. Barbara Trnovec, ki je s svojo znanstveno monografijo o znameniti slovenski popotnici in dosedanjimi, tudi mednarodnimi razstavami dokazala, da je izjemna poznavalka njenega življenja in dela. Zaupam njeni oceni in ne razumem, zakaj bi direktor tako krčevito nasprotoval temu, da se njegova ustanova predstavi z najbolj vrhunskimi in uglednimi specialisti za Almo Karlin.

Na Ministrstvu za kulturo so napovedali tudi nov zakon o medijih …
Odgovorila vam bom z osebno izkušnjo in seveda, kot sem že poudarila, zgolj v osebnem imenu. V času prve Janševe vlade od 2004 do 2008 sem lahko spremljala njeno delo samo prek medijev in seveda bila skupaj z večino Slovencev zgrožena, kakšne »napake« dela ta vlada in tudi takratni minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. Verjela sem namreč v novinarsko strokovnost, etiko in zavezanost resnici in tudi pomislila nisem, da je mogoča takšna medijska manipulacija. Zdaj sem bila sama del vlade in priča, kako učinkovito, izvrstno, v korist slovenske kulture in celotnega prebivalstva se je v izredno težkih pandemičnih razmerah delovalo. Mediji pa so o našem delu večinoma lagali, potvarjali naše stavke, besede in podatke ali pa so o dosežkih preprosto molčali. V Sloveniji lahko torej govorimo o tem, da so mediji ugrabljeni za točno določene politične interese, da ustvarjajo lažno sliko resničnosti in z njo zavajajo javnost. Iz tega, s kakšnimi politkomisarskimi hajkami in likvidacijami se je že skoraj v celoti zavzelo Televizijo Slovenija, lahko predpostavljam, da je cilj novega medijskega zakona utišati še zadnje medije, ki predstavljajo resnično stanje in razmere v slovenski družbi. Velik problem slovenskega medijskega prostora je tudi koncentracija lastništva v tako rekoč eni osebi, ki je tako intenzivna, da prek vpliva na najširšo javnost že določa slovensko politiko in izide volitev, obenem pa skrbi za popolno prikrivanje okoljskih katastrof, ki jih povzroča t. i. smetarska mafija. Po drugi strani so za mediji novinarji, torej rezultat našega izobraževalnega sistema. Šele danes razumem stavek, ki sem ga v času študija v še trd(n)em komunizmu slišala iz ust profesorja marksizma: »Revolucija je končana, začenja se pohod skozi inštitucije.« Zdaj je tudi pohod skozi inštitucije očitno že skoraj v celoti končan, sklepam lahko, da so državno Fakulteto za družbene vede, tudi novinarstvo, zasedli ljudje, ki študentov očitno ne vzgajajo več k etičnemu odločanju in iskanju resnice, ampak jih učijo, kako konstruirati laži in jih čim bolj spretno prodati za resnico.

Kaj lahko torej reši nov medijski zakon?
Rešitev za Slovenijo ni medijski zakon, edina rešitev za Slovenijo je reetizacija slovenske družbe, da se v ljudeh ponovno vzdramijo njihova osebna vest, zaveza in želja po resnici, njenem iskanju in odkrivanju. Tu je dolžnost staršev, da izberejo sočutno in resnicoljubno Slovenijo, dolžnost učiteljev, da otroke vzgajajo k iskanju resnice, in tudi katoliška Cerkev bi morala vsekakor nastopiti odločneje, predvsem pa odigrati buditeljsko vlogo med ljudmi, kakršno so duhovniki na Slovenskem opravljali nekoč. Rahljanje, zanikanje, celo zaničevanje krščanskih vrednot, ki izhajajo tudi iz grške tradicije in na katerih temelji evropska družba, je načrten proces, s katerim interesi moči, upravljalci lokalnega, regionalnega in globalnega sveta kakor v kakem Orwellovem ali Huxleyjevem romanu brišejo humanost v nas, da izgubljamo svoje človečno bistvo, to je resnično odprtost do drugega, ljubezen do sebe in skupnosti, v kateri živimo, sočutnost in etiko, in tako postajamo brezčutno sredstvo za doseganje njihovih lastnih ciljev.

Veliko ste se posvečali raziskovanju starih Grkov – v tistih časih je imela lepota posebno mesto. Kaj je z lepoto danes?
Učijo vas, da je estetiko lepega danes zamenjala estetika grdega. Proces ni nov. Če pogledate kipe komunističnega režima, ki so danes zbrani v muzejskem parku v Pivki, opazite, s kakšno »estetiko agresije« vas nagovarjajo, legitimirajo govor nasilja v družbi. Taka »estetika« je utemeljevala logiko političnega sistema in nič drugače ni danes s poveličevanjem grdega. Klic po lepoti in harmoniji v človeku ne koristi logiki turbokapitala, ker boste s sabo preveč zadovoljni in vam prav ničesar ne bo uspel prodati. Danes se morate počutiti slabo v svoji koži, v vas mora nenehno goreti želja po izboljšanju svojega videza in duševnega zdravja in estetika grdega je tisto olje, ki pomaga, da ta ogenj v vas kot potrošniku nikoli ne ugasne. Si znate sicer razložiti, zakaj bi nekdo izbral slabo in grdo, zakaj bi častil nič, ki ga onesrečuje, namesto harmonije in lepote, ki ga navdihujeta in osrečujeta. Zato je že Platon po svojem učitelju Sokratu poudarjal, da je življenje pravzaprav nenehna skrb za lastno dušo. Sami moramo torej misliti in delati tako, da bo naša duša lepa, in se nikakor ne smemo ozirati na duhovne trende, ki nam jih vsiljujejo mediji. Tudi če pred sabo zremo propadanje vrednot, nas prav nič ne more prisiliti k temu, da v tej samouničujoči igri evropske civilizacije in globalnega sveta sodelujemo. Lepota ni nekaj časnega, nekaj minljivega, nekaj, kar danes ni več v modi. Lepota človeka je njegova človečnost, to ga dela drugačnega od drugih živih bitij, in delati dobro pomeni uresničevati to njegovo človečno bistvo. Več, ko bo takih častilcev lepote, večjo možnost imamo, da se naša civilizacija odreče trenutno prevladujočemu skrajnemu nihilizmu, ki jo pelje v končno pogubo, in poskuša preživeti.

Lucija Kavčič

Intervju je bil prvotno objavljen v Demokraciji