novice

Predsedniški kandidati – Anže Logar: Ne smem postati orodje ene ali druge opcije

14.10.2022 | 14:30 | Igor Vidmar

Anže Logar, poslanec državnega zbora in nekdanji zunanji minister, za predsednika republike kandidira kot neodvisni kandidat s podpisi 12.977 volivcev, njegovo kandidaturo pa podpira tudi Slovenska demokratska stranka, katere podpredsednik in poslanec je.

Rodil se je 15. maja 1976 v Ljubljani. Diplomiral je na ljubljanski Ekonomski fakulteti, magistriral pa na Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije. Leta 2016 je doktoriral na Fakulteti za uporabne družbene študije. V prvi in drugi vladi Janeza Janše je bil direktor Urada Vlade Republike Slovenije za komuniciranje, med predsedovanjem Slovenije Svetu Evropske unije pa uradni govorec predsedstva. Leta 2014, 2018 in letos je bil izvoljen za poslanca Slovenske demokratske stranke v državnem zboru. Leta 2018 je neuspešno kandidiral za župana Mestne občine Ljubljana. V zadnji Janševi vladi je bil minister za zunanje zadeve.

Sodelujmo za prihodnost. Kaj to pomeni?

S tem motom želim ponazoriti, kaj je za skladen razvoj Slovenije in predvsem za to, da lahko napredujemo z vsemi možnostmi, ki jih imamo, najpomembnejše v naslednjem petletnem obdobju. V politiki sem že 22 let in tako, kot smo razdeljeni danes, v Sloveniji še nismo bili.

Je možno, da bi kot družba stopili korak nazaj in se nehali tako zelo obremenjevati s politiko in predvsem z ideološko različnimi pogledi, ki jih najbrž večina ljudi niti ne razume dobro?

Veliko moč v prizadevanjih za zbližanje stališč različnih skupin v Sloveniji ima ravno predsednik republike. To je edina funkcija na državni ravni, ki je voljena, in tako tudi edina z legitimnostjo vplivanja na druge politične akterje, da začnejo sodelovati. Predsednik republike ima možnost in moč povezovati že zaradi same funkcije, za isto mizo lahko pripelje politične prvokategornike, ki sicer ne bi sodelovali. Glede na svoje izkušnje sem trdno prepričan, da sem sposoben te silnice, ki vlečejo narazen, usmeriti tako, da začnemo sodelovati.

To bi bil za slovensko družbo nedvomno velik dosežek. Predvsem bi s tem umirili živčnost in nestrpnost, ki vladata v naši družbi. Spadamo med najrazvitejše države na svetu in po BDP-ju na prebivalca v prvo petino, pa smo tako nesrečni in prepričani, kakšne grozne težave imamo. Se vam ne zdi, da pretiravamo?

Z vzpostavitvijo sodelovanja bi lahko pomembno vplivali na to nestrpnost in odprli pot k strpnosti, kar bi omogočilo, da Slovenija zadiha s polnimi pljuči, da začnemo vsi sodelovati za skupne cilje. Zato želim že na začetku mandata sklicati konvencijo o prihodnosti Slovenije, na kateri bomo z različnimi omizji iskali ključne točke, ki so pomembne za prihodnji razvoj Slovenije. S tem lahko presežemo današnjo prakso delitev, ki so zažrte v vse pore naše družbe.

Če vas prav razumem, gre pri tem za poenotenje glede reform, ki so nujne za našo družbo.

Najprej gre za poenotenje o tem, katere reforme potrebujemo, potem pa za iskanje soglasja in ob nenehnem angažmaju predsednika republike za iskanje rešitev, ki bodo sprejemljive za vse.

Katere reforme so po vašem mnenju najnujnejše in na katerih bi, če boste izvoljeni, začeli delati najprej?

Sam nabor reform je odvisen od vsakokratne oblasti, od koalicijske pogodbe in od večine v državnem zboru. Tista štiri področja, za katera menim, da jih je treba v naslednji petletki uskladiti, so vprašanje varnosti in zunanje politike, vprašanje gospodarskega okolja, ki spodbuja podjetništvo in ustvarja razmere za njegov razvoj. Tretje je področje vlaganja v mlade, za katero menim, da je ključno in smo nanj pozabili. Družba brez dejavnega sodelovanja mladih ne more razpravljati o svoji prihodnosti. Vprašanje, ki je povezano z vsemi temi tremi in za katero je zdaj zadnji čas, da se dejavno angažiramo, je zelena preobrazba. Predsednik republike lahko s svojim dejavnim angažmajem vpliva na to, da to postane trend, da to postane splošno sprejeto stališče, ki mu sledijo preostale ravni politike.

To, angažiranje glede zelene politike, ljudje pričakujejo tudi od angleškega kralja.

Vprašanje zelene preobrazbe je tudi stvar evolucije družbe. Pred desetimi leti se nam je morda zdelo čudno, nenavadno ali nesprejemljivo ločevati odpadke, danes pa se počutim slabo, če ne morem ločevati, če pridem nekam, kjer nam tega ne omogočajo.

Večina kandidatov poudarja, da si želijo biti predsedniki vseh državljanov. Omenili ste delitev na dva ideološka pola. Kako doseči, da vas kljub temu državljani sprejmejo za svojega predsednika?

Najprej moram dobiti večinsko podporo na volitvah, ki je potem med mandatom ne smem zapraviti, kar pomeni, da ne smem postati orodje ene ali druge politične opcije, ene ali druge stranke oziroma enega ali drugega ideološkega pola. Torej da vodim z zgledom in da sem glasen na tistih področjih, za katera menim, da so ključna za razvoj Slovenije.

Ostanimo še malo pri razcepljenosti naše družbe. Imamo na primer nekoga, ki zagovarja človekove pravice, pravno državo, socialno državo in solidarnost v družbi, kar je, mimogrede, zapisano tudi v ustavi, in je takoj razglašen za levičarja, enako tudi nekdo, ki se obnaša kulturno, ki ne žali in ne ponižuje političnih tekmecev. Se vam zdi to normalno?

Na neki način ja in ne. Ja v času predvolilne kampanje, ko tabori posameznih političnih tekmecev lepijo etikete na nasprotne kandidate, da si poenostavijo politični narativ. Če nekoga označiš za skrajneža in to v medijih nekajkrat ponovijo, si ga s tem nekako okarakteriziral in prisilil k temu, da se ves čas kampanje brani, da dokazuje, da nekaj ni, ne pa da predstavlja svoj program. Zato je moja kampanja usmerjena drugače. Že na začetku sem povedal, da se s tekmeci ne bom ukvarjal, ampak bom ves čas porabil za predstavitev svojega programa in za poudarke, ki so ključni za prihodnost Slovenije. Ne bom se odzival na kakršna koli etiketiranja.

S tem iščete naklonjenost volivcev, ki niso naklonjeni ne enemu ne drugemu političnemu polu, ki si želijo predvsem strpnosti. Brez teh vam z vašo stranko v nahrbtniku ne bo uspelo.

Moje mnenje je, da je za dobrobit družbe, za skladen razvoj, za neko osnovno obliko sodelovanja tako v politiki kot v drugih plasteh javnega življenja treba stremeti k zmernosti, k iskanju tistega, kar nas povezuje. V trenutku, ko se začne nagovarjati kateri pol, se javni diskurz radikalizira in se prepad med obema stranema povečuje, kar vpliva na nestrpnost v družbi, obenem se s tem zmanjšuje delež sredinskih volivcev, kar za dolgoročni razvojni potencial družbe ni dobro.

Zakaj ste šli v politiko?

V osnovni šoli smo s šolo obiskali parlament. Ko sem gledal tiste prostore, me je prešinila misel, da bi tam rad nekoč delal. V srednji šoli me je zelo pretegnila retorika razpravljanja v britanskem parlamentu, začel sem brati zgodovinske knjige, raziskovati stari Rim, začel sem tudi pozorneje spremljati politiko. Takrat je v Sloveniji že dlje časa vladal LDS in se je govorilo, da lahko vodi Slovenijo le liberalna demokracija, da ima le LDS toliko dobrih političnih kadrov, da lahko sestavi dobro vlado. To je v bistvu popolnoma zgrešena in popolnoma nedemokratična misel. Sam sem od nekdaj prisegal na lastno, osebno pobudo, da s svojim delom ustvariš čim več. Gospodarski program Slovenske demokratske stranke se mi je zdel takrat daleč najboljši. Zato sem se nekega dne odločil in se vpisal v stranko.

Ali ni bil takrat SDS še socialdemokratska stranka?

Res je. Takrat je bila to še socialdemokratska stranka.

Je v vas tudi kaj socialdemokrata, socialista?

Prisegam na to, kar je osnova Evropske ljudske stranke – socialna tržna ekonomija. Dejansko moraš izkoristiti svojo priložnost, bolje ko jo izkoristiš, z več lahko razpolagaš, če pa se ti na tej poti zalomi, obstaja neka zlata mreža, ki te ujame in ti da še eno priložnost.

Vendar ne morejo biti vsi uspešni.

Uspešnost je merilo, ki si ga postaviš sam. Nikoli se ne moreš primerjati z drugimi v absolutnem merilu, ker je vedno nekdo boljši.

Družba vedno potrebuje nekoga, ki je podjetnik, ki vleče, in nekoga, ki mu to s svojim sodelovanjem omogoča. Brez teh drugih ne more biti nihče uspešen. Uspešnost je relativna.

Prav to sem hotel povedati. Uspešnost ni absolutna, ampak vsak se lahko primerja glede na to, kaj je na tej poti dosegel. Vsak pa ima svojo pot. Življenja ne moremo gledati v duhu oportunitetnih stroškov, ampak v duhu tega, kar smo dosegli. Če bi življenje gledali v duhu oportunitetnih stroškov, bi bili ves čas nezadovoljni, ker bi se vedno spraševali, čemu smo se morali odpovedati, ker smo danes delali to in to.

Če na eno stran postavimo tako imenovano vitko državo, kjer država poskrbi le za tiste najnujnejše stvari, vse drugo pa prepusti posamezniku, in na drugo široko socialno državo, kjer država za posameznika dobro poskrbi na vseh področjih, od zdravstva in šolstva do socialnega varstva in še česa, kje bi vi postavili ločnico, da bi bila učinkovita tako družba kot tudi posameznik?

Za zdravstvo in šolstvo mora poskrbeti država, tako da imamo vsi čim bolj enake možnosti. Vse drugo je stvar osebne pobude. Več ko vlagaš, več naj se ti obrestuje. To je tako kot vprašanje, kdo bolje ravna z evri, ki jih dobite v denarnico. Vi sami ali pa mislite, da to bolje dela država? Torej ali je bolje, da vam država več vzame in v vašem imenu deli, ali pa imate raje, da imate več v žepu in se sami odločate, kam boste vlagali. Moje mnenje je, da človek sam najbolje ve, kaj si želi in v kaj bi si želel vlagati.

Funkcija predsednika je pri nas nekoliko podobna funkciji angleške kraljice oziroma zdaj kralja, le da moralna avtoriteta predsednika v Sloveniji temelji na neposredni izvoljenosti. Predsedniška funkcija je precej omejena, a vseeno ne tako nepomembna. Kje vidite, da bi se dalo največ doseči, najbolj vplivati na procese v družbi?

Ena od ključnih pristojnosti predsednika republike je področje zunanje politike. Predsednik je skupaj z zunanjo ministrico glavni sooblikovalec zunanje politike države. Odpira vrata, sklepa strateška partnerstva in gospodarstvu pomaga odpirati vrata. Poleg tega ima predsednik kot vrhovni poveljnik vojske tudi zelo pomembno odgovornost, da vseskozi poudarja vprašanje varnosti. Ta vidik se je v preteklosti zanemarjal, zato je Slovenija kot igralka, ki v severnoatlantskem zavezništvu zagotavlja kolektivno varnost, zdrsnila globoko navzdol. Predsednik republike pa ima kot politik z večinsko podporo tudi izjemno moč poudarjanja ključnih tem za državo. Če se predsednik republike začne ukvarjati z nekim področjem, ki je za družbo pomembno, bo že zaradi njegove aktivnosti to področje postalo del politične razprave in kresanja različnih mnenj na to temo, na osnovi tega pa se bo potem izoblikovalo neko mnenje, ki bo povzročilo spremembo v družbi. V tej smeri mislim kot predsednik delovati na štirih področjih, ki sem jih prej omenil kot ključna vsebinska izhodišča za moj petletni mandat.

Predsednik pa med drugim predlaga in imenuje ljudi za nekatere visoke funkcije, na primer v sodstvu, diplomaciji, varuha človekovih pravic …

Drži. Skrbeti mora za najvišjo stopnjo integritete in kakovosti predlaganih kandidatov za te funkcije. Skratka, pri tem mora biti malo manj politične kalkulacije večine v državnem zboru in malo več širšega pogleda v smeri izbire najboljših kadrov.

Imeli smo štiri predsednike. Vsak je imel svoj slog opravljanja te funkcije. Kaj bi si od njihovega načina delovanja lahko vzeli za zgled?

Kandidatura za predsednika države je kandidatura oseb. Oni so bili predsedniki v različnih obdobjih, v katerih so bili različni izzivi. Zato ne bi šel v poenostavitev iskanja značilnosti posameznega nekdanjega predsednika, menim pa, da lahko sodelovanje z vsakim od njih pripomore k širšemu pogledu. Mislim, da je naloga predsednika republike, da s svojimi predhodniki ohranja in vzdržuje tvoren dialog.

Vaš tekmec Milan Brglez se je že ob napovedi kandidature začel odpovedovati funkcijam v stranki, nekateri nekdanji predsedniki so ob izvolitvi strankarske izkaznice deponirali, nekateri se pozneje v stranko niti niso vrnili. Boste tudi vi tako ravnali?

Če bom izvoljen, bom seveda deponiral svojo člansko izkaznico in predsedniško funkcijo opravljal kot nečlan stranke.

Za koga bi volili, če sami ne bi kandidirali?

Če sam ne bi kandidiral, bi mi manjkal pravi kandidat za izbiro.

Se vam zdi tokratni nabor kandidatov dober?

Predvsem je številen. Pravijo, da kvantiteta poraja kvaliteto. Pravo oceno bomo lahko dobili šele po vseh soočenjih, na katerih se bo pokazala vsebina posameznih kandidatov. Upam, da bomo na teh soočenjih večino časa govorili o programih, in ne o stvareh, ki niso tako pomembne za prihodnost Slovenije.

Članek je bil objavljen v 40. številki Dolenjskega lista 6. oktobra 2022

‹ nazaj