Posloviti se od odnosa, v katerega smo mogoče leta in leta vlagali, se zanj trudili ter v imenu ljubezni tudi sebe (pre)pogosto pohodili, zagotovo ni lahko, a na koncu se izplača. Vse, kar moramo narediti, je, da nehamo upati in preprosto sprejmemo dejstvo, da nikoli ne bo drugače, samo še slabše. Le tako si bomo podarili novo priložnost za izpolnjujoče odnose, ljubezen in osebno rast. Nikoli ni prepozno za nov začetek, a najprej moramo izpustiti odnos, ki nas dela nesrečne. Na to nas vztrajno lahko opozarjajo določeni znaki, ki jih predstavljamo v nadaljevanju.

Odnos nas izčrpava 

V življenju nam lahko marsikaj jemlje energijo, a včasih nas določeni ljudje še toliko bolj izčrpavajo. Nenehno opravičevanje neprimernih besed in dejanj nekoga, ki naj bi nas imel rad, terja tudi svoj davek, ki ga navadno plačamo sami. Ob tem se v nas nenehno prebujajo neprijetna čustva, ki nas znova in znova močno vznemirjajo in nam kratijo spanec. Vrtenje v začaranem krogu pa je lahko izjemno naporno, saj smo stalno v krču in pričakovanju, da bomo prej ali slej spet ranjeni. Za piko na i pa nismo več niti presenečeni, ko se to zgodi. Za čustveno okrevanje lahko izgubimo ogromno energije, ki bi jo lahko usmerili v boljše stvari, kot je nenehno krpanje svojih krvavečih ran.     

Ostanemo tiho, da bi se izognili konfliktu

Če se v odnosu ne moremo izražati, deliti svojih misli in stvari, ki nam ležijo na duši, je to že znak za rdeči alarm in vprašanje, na katerega si moramo iskreno odgovoriti, česa nas je strah? Nekdo, ki nas spoštuje in ceni, bo želel slišati tudi našo plat, hkrati pa se bo zavzemal za iskanje kompromisa in ne samo za svoj prav. V primeru, da moramo neprestano hoditi po prstih in paziti, kaj rečemo oziroma smo ugotovili, da je celo bolje, da smo tiho, saj nočemo izzivati in smo lahka tarča žaljivk ali drugih oblik kaznovanja, bi morali tudi ugotoviti, da takšen partner zagotovo ni pravi za nas. 

Odpovedujemo se svojim željam in potrebam

Naše želje in potrebe niso nič manj pomembne od partnerjevih. Že res, da se za dobro skupnosti marsičemu lahko tudi odpovemo, a če je vsakodnevno odpovedovanje le na našem urniku, to nikakor ni izpolnjujoč odnos, ki si ga želimo. Odnosi temeljijo na daj – dam in ne na tem, da pozabimo, kdo smo in kaj hočemo, ker partner to od nas tako ali drugače zahteva. V takih situacijah je smiselno premisliti, ali si res želimo odnosa, v katerem moramo toliko žrtvovati, medtem ko ničesar ne dobimo v zameno. Še več, ali nas partner resnično ljubi ali ljubi predvsem sebe in koristi, ki jih ima? 

Seznam razočaranj se daljša 

Pravijo, da gre osel samo enkrat na led, a priznajmo si, da gremo ljudje tudi večkrat, še posebej, ko so v igri naša čustva. Zaradi slednjih se lahko oklepamo praznega upanja in pozabljamo, da je seznam razočaranj vse daljši in daljši, medtem ko zapravljamo svoj dragoceni čas in dajemo že vnaprej izgubljene priložnosti. Kolikokrat nas bo druga oseba morala še razočarati, prizadeti in izdati naše zaupanje, da bomo verjeli, da nima enakih vrednot in prioritet, niti iskrenih namenov v ozadju? Če ne gre drugače, si lahko začnemo vse zapisovati v osebni dnevnik, dokler ne bomo sami pri sebi rekli, zdaj je pa dovolj in tega mi ni treba več prenašati. In to se bo zgodilo prej, če bomo znali videti celotno sliko in ne samo zadnji spodrsljaj.

V odnosu vztrajamo iz napačnih razlogov

In čeprav vse nakazuje na to, da oseba na drugi strani ni prava za nas, lahko vseeno vztrajamo v odnosu, pogosto zaradi povsem napačnih razlogov. Včasih je to lahko strah pred tem, da bi ostali sami, in se bojimo sprememb, spet drugič nas lahko vodi neizmerno hrepenenje po ljubezni, ki je močnejše od vsakršnih dejstev, ali pa se le v nedogled tolažimo, da se moramo še bolj potruditi. Pri tem pa pozabljamo, da se pravzaprav že trudimo, a sami ... In to ni tisti odnos, v katerem bi lahko našli svoj notranji mir in zadovoljstvo, še manj ljubezen. Čas je za konec, s katerim bomo v resnici lahko šele našli svojo osebno srečo in se naučili, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen, kot si tudi zaslužimo.