Kot poslanec Socialnih demokratov v času, ko se je Slovenija o tem odločala, in večni mirovnik sem aktivno sodeloval v referendumski kampanji in zagovarjal naš vstop v Evropsko unijo, onega v Severnoatlantsko zavezništvo pa ne.
Bil je tudi čas priprav ZDA za napad na Irak pod pretvezo posedovanja orožja za množično uničevanje režima Sadama Husseina, pretvezo, ki je razkrila, česa je bila administracija takratnega predsednika Georgea Busha mlajšega zmožna, da bi se znebila zoprnega in motečega vladarja. Varnostnemu svetu OZN je kazala lažne dokaze, svetovni javnosti je brez sramu lagala in vedelo se je, da laže, a je kljub temu pridobila k sebi, ko že ni mogla mandata svetovne organizacije, zaveznike v Natu in kandidatke za članstvo s Slovenijo vred (»koalicija voljnih«) in izvršila napad ter invazijo. A se agresija ni zgodila v Evropi, zgodila se je tam daleč v arabskem svetu, zato naj bo oziroma kar prav, da je, so bili odzivi Zahoda.
Danes Rusija obračunava z Ukrajino. Putin počne podobno kot Bush leta 2003, pa še brez laganja. Ah, to pa ne, se zgroženo odzovejo ZDA in Evropa ter večji del sveta. Napadena je suverena in demokratična država, ki Rusiji ni storila ničesar in tudi ogrožala je ni. Gre za vojni zločin! Za nekaj nepojmljivega! In odgovorni za to bodo privedeni v Haag! Se povsem strinjam, tudi sam česa takega nisem pričakoval in zgrozil sem se, ko se je zgodilo, a bi se morali enako odzvati leta 2003 in tudi Busha napotiti v Haag. Bil sem zgrožen tudi takrat. Kje je med tema agresijama razlika? No ja, Ukrajina je demokratična država, v Iraku pa je vladala diktatura. Je torej to kriterij, po katerem se odobrava ali obsoja tuji poseg v suverenost in ozemeljsko nedotakljivost neke države?
Spomnil sem na iraško vojno – veliko več o zločinih ZDA opiše v svojem prispevku Zdravko Petrič – ker nazorno ilustrira moč in vpliv na mnenja oblastnikov po vsem svetu, posebno pa v Evropi, ki ju ima Bela hiša, predvsem iz naslova Natovega zavezništva. In dejal sem, ko je potekala referendumska kampanja, da bomo s tem članstvom postali vazali Združenih držav Amerike, ki so se šle in se še gredo svetovnega policaja, a tudi tožnika in sodnika v mednarodnih odnosih, in da bomo služili, posredno ali neposredno, uveljavljanju njihovih strateških in siceršnjih interesov. In kaj počnemo po 19 letih članstva? To, kar smo nasprotniki Nata napovedovali. Naše vojake pošiljamo tja, kamor odločijo politiki in poveljniki zavezništva, ki so v največjem številu Američani. Zdaj jih gre stotina na Slovaško, kot doprinos okrepljenemu vzhodnemu krilu pred morebitno rusko grožnjo. Bomo zato bolj varni? Bo s tem naše služenje poplačano? Osebno dvomim. Prej vidim dolgoročnejšo rusko zamero, težave v bilateralnih odnosih in izmenjavah ter zavoljo sankciji, ki jih sproža Zahod proti Putinovemu režimu tudi v lastno škodo (glej energente), vse dražje življenje doma in nove ter vse hujše migracijske pritiske na Evropo iz Afrike in drugih delov sveta, kjer kot posledica nadaljevanja ukrajinske vojne, ki jo hočeš nočeš podpira neprekinjeno oboroževanje braniteljev s strani Zahoda, umira od lakote na milijone ljudi. Pa namesto da bi iz Bruslja – Washington pri tem kar odmislimo – stekla resna diplomatska iniciativa, ki naj bi Kremelj privedla k mirovnim pogajanjem, recimo o varnostnih jamstvih, ki jih je Rusija zahtevala pred agresijo, in o statusu Dombasa – sem sodi tudi konec širjenja Nata vse bližje Rusiji – gremo v povsem nasprotno smer: še naprej pošiljamo orožje Ukrajini, ki naj bi na koncu odrinila rusko invazijo in osramočenega a – pazimo – še vedno jedrsko oboroženega Putina izobčila, in pozdravljamo nadaljnjo krepitev zavezništva z zaprošenim članstvom še Finske in Švedske. Se še ni usedla na Mladiki, pa jima je izrekla dobrodošlico v Natu tudi naša Fajonova. Noro! Upati je, da bo vsaj Šarec ustavil pošiljko »ruskih« tankov Zelenskemu, ki jih je odobril Tonin. Kdaj bo pomembnejše Evropejce spet srečala pamet?
Aurelio Juri, Koper
