Sreda, 31. 5. 2023, 4.00
10 mesecev, 3 tedne
Franc Nani Matjašič
Štajerski posebnež, ki mu v Sloveniji ni para
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,00
Franc Nani Matjašič, človek mnogoterih talentov, pri 66 letih zastopa barve Slovenije na svetovnem prvenstvu v footgolfu in je najverjetneje najstarejši udeleženec tekmovanja.
Franc Nani Matjašič je 66-letni Štajerec z velikim športnim srcem in tako nalezljivo dozo mladostne energije, da na sončni strani Alp predstavlja pravcati fenomen. V Sloveniji je odigral več kot tisoč prvenstvenih srečanj, zadnjega pri neverjetnih 61 letih! Poleg nogometa je pustil velik pečat tudi v glasbi, novinarstvu in boksu, v zadnjih letih pa ga je povsem očaral footgolf, kjer je tako uspešen, da je postal prvi Slovenec, ki je zmagal na tekmi svetovnega pokala. Spoznajte njegovo življenjsko zgodbo!
Tako vsestranskih oseb, kot je Franc Nani Matjašič, v Sloveniji resnično ni veliko. V življenju je bil uspešen na številnih področjih, tako športnih kot tudi kulturnih in novinarskih, zato ga niso kar tako oklicali za multitalenta. Nogomet je igral več kot pol stoletja. Ni rušil le veličastnih rekordov, ampak tudi stereotipe o tem, do katere starosti lahko nogometaši še sodelujejo na prvenstvenih tekmah. Sam je vztrajal zelo dolgo. Do svojega 63. leta, ko je še nastopal v četrti slovenski ligi, nato pa postavil piko na i izjemni karieri, v kateri si je prislužil tudi dve veliki priznanji.
Leta 2017 je odigral jubilejno 1000. prvenstveno tekmo v članski konkurenci, kar je bil zelo odmeven dosežek, kar se tiče slovenskega nogometa. Prejel je dve priznanji. Zlato plaketo Nogometne zveze Slovenije in plaketo Medobčinske nogometne zveze Ptuj. Zaigral je na vseh tekmovalnih ravneh, od prve pa do najnižje amaterske lige.
V nogometnih krogih si je prislužil status legende
Franc Nani Matjašič nastopa na svetovnem prvenstvu v Orlandu, največjem dogodku v zgodovini footgolfa.
Na svetovnem prvenstvu v footgolfu, ki v teh dneh poteka v Orlandu, predstavlja enega največjih slovenskih orožij za vrhunsko uvrstitev. Nastopa v konkurenci veteranov, kjer se za medalje potegujejo le tekmovalci, starejši od 55 let. Franc Nani Matjašič, simpatični sogovornik, ki prihaja z Zgornje Polskave, jih šteje kar 66, a je še kako konkurenčen. Spada med najboljše veterane na svetu, zato je v ZDA odpotoval z velikimi pričakovanji.
''V tej starostni skupini spadam med deset najboljših na svetu, hkrati pa sem tudi eden najstarejših tekmovalcev. Pri 66 letih. Nisem povsem prepričan, a mislim, da bom tudi najstarejši udeleženec svetovnega prvenstva na Floridi,'' nam je dal vedeti, kako se pogovarjamo s prav posebnim sogovornikom.
Kako se je sploh zaljubil v footgolf? Pojasnil nam je, da se je vse skupaj zgodilo nepričakovano, prste vmes pa je imela tudi epidemija covid-19. Nani je namreč footgolf, mešanico nogometa in golfa, prvič spoznal pred sedmimi leti, a je takrat vseeno raje nadaljeval poslanstvo v največji športni ljubezni, nogometu. V Sloveniji si je v nogometnih krogih prislužil legendarni status, zaigral je v vseh možnih ligah in odigral več kot tisoč prvenstvenih tekem, s čimer je postavil rekord prav posebne vrste. Desetletja so minevala, Matjašič pa se je na zelenicah staral kot vino. In redno nastopal, s tem pa si le krepil podobo fenomena mladostnega veterana.
Med člani je igral za mariborska kluba Železničar in Kovinar v prvi ligi, pa tudi za Pohorje v drugi ligi. V drugi jugoslovanski ligi je igral za klub iz Črne gore. Ko je bil star 59 let, je prišla k njemu delegacija kluba iz sosednje vasi in ga vabila, naj se jim pridruži, saj potrebujejo točno tak profil nogometaša. Odzval se je, nato pa bil s Pragerskim tako uspešen, da se je iz šeste prebil v četrto ligo.
Da se je zaljubil v footgolf, gre "zasluga" tudi epidemiji covid-19
Postal je prvi Slovenec, ki je zmagal na tekmi svetovnega pokala v footgolfu (Bovec 2021). Najboljši je bil v konkurenci veteranov.
Ko je v življenju prestopil prag sedmega desetletja, kar je doba, v kateri nekateri njegovi sovrstniki že trkajo na vrata domov za starejše, se je še vedno potegoval za prvenstvene nogometne točke. Tako, kot je bil vajen v zadnji polovici stoletja. Slačilnice klubov, s katerimi je v zadnjem obdobju kariere nastopal v četrti ligi, si je delil s soigralci, ki bi jim bil lahko po letih ne le oče, ampak tudi dedek, a ga to ni prav nič oviralo pri delu. Prislužil si je naziv ne le svojevrstnega posebneža, ampak tudi neutrudne osebe, polne strasti do nogometa, ki se ji velja prikloniti.
''V nogometu sem se imel zelo lepo. Pri svojih letih sem naredil mali rekord, potem pa je prišla epidemija. Takrat nismo mogli več trenirati in igrati nogometa, nato pa so me znova poklicali na footgolf. In sem šel, saj sem vendarle nekaj moral početi. Tako se je začelo. Na pijači je padla debata o tem, ali si upamo ustanoviti klub. In smo ga. Čeprav smo najmlajši klub v Sloveniji (Footgolf Sport Club M iz Olimja), se enakovredno kosamo z vsemi. Ko pa sem pozdravil še uspeh, imel sem srečo, da sem postal prvi Slovenec, ki je zmagal na tekmi svetovnega pokala, me je povsem potegnilo v footgolf,'' je začutil strast, ki ga je spremljala že pri igranju nogometa, in kako je footgolf šport, ki ti da več možnosti.
Nemci so mu odprli oči
Všeč mu je urejenost znotraj športa, kjer ni skrivalnic, ampak ogromno pomoči, gentlemanstva. Goljufanja ali kakšnih ''balkanskih'' trikov, ki se jih spominja iz nogometne kariere, v tem športu ne boš našel, kar ga navdaja z ogromnim zadovoljstvom. ''V footgolfu v bistvu ne igraš proti nobenemu, ampak proti sebi. Sam odločaš o vsem, o svojih udarcih. To me je potegnilo do tega, da v footgolfu dajem vse od sebe. Doživljam ga s polnim srcem, polno vnemo. V bistvu se imam podobno kot v mladosti, ko sem igral nogomet. Vedno so bili treningi. Tudi zdaj so,'' so ga čari footgolfa navdušili do te mere, da ne želi zamuditi nobenega treninga, največje zadovoljstvo pa mu prinašajo tekme. Svetovno prvenstvo v ZDA predstavlja največji izziv v karieri, tu je tudi najhujša konkurenca.
Leta 2018 je že mislil, da se bo poslovil od igrišč. Takrat je v MNZ Ptuj, kjer igrajo četrtoligaši, odigral poslovilno tekmo za Pragersko. Z igralno številko 57 se je poslovil v svojem 62. letu. A tudi takrat ni mogel zdržati brez nogometa. Prestopil je k Brunšviku in nastopil še v ligi MNZ Maribor. Sodeloval je tudi na Ptuju v ženskem nogometnem klubu, opravljal vloge tako trenerja kot tudi predsednika. Pri NZS je bil tudi član komisije za ženski nogomet.
Od kod črpa energijo in zgledno kondicijsko pripravo? Nogomet je aktivno v četrti ligi igral še pri 63 letih! In to povsem enakovredno. Ne le to, pri nekaterih klubih je predstavljal dodano vrednost. Minutažo si je vsekakor prislužil zaradi kakovostnih iger, ne pa kakšne milosti trenerja. ''Če povem, da sem pri zadnjem klubu igral ''wingerja'', sem povedal dovolj,'' se zahvaljuje fizični kondiciji, ki je pri njegovih letih še vedno na zavidljivo visoki ravni. Spominja na tisto, ki jo je svojčas kazal Branko Oblak, nekdanji slovenski nogometni as, ki je ponotranjil nemško disciplino in je pred dnevi praznoval 76. rojstni dan. V tem pogledu mu je Matjašič zelo podoben.
''Dobra fizična pripravljenost za moja leta? To mi je dala Nemčija, to moram poudariti. Nikoli ne bom pozabil te nemške izkušnje,'' se rad spominja obdobja v mladosti, ko je nosil dres Ulma in Vöhringen. ''Nemci so mi odprli oči, kako se dobi in ohranja fizična kondicija. Takrat smo se v Jugoslaviji učili nogomet tako, da je bila žoga, potem tehnika, 'finta' na mestu … Nemci pa so delali povsem nekaj drugega. Dobro se spomnim, kako sem na prvem treningu v Nemčiji bruhal. In to le mesec dni po končanih pripravah v Mariboru, ko sem bil fit. Vsaj tako sem se počutil. Ko sem v Nemčiji bruhal, sem svojemu agentu izrazil željo, da bi šel domov. Da je to brez zveze. Pozneje sem le osvojil nemški sistem. Ker ga še vedno ohranjam, mi je ostal do danes.''
V Nemčiji se je dokazoval tudi pri klubu SC Vöhringen (na fotografiji je desno spodaj).
Izkušnje iz Nemčije so bile zelo dragocene, zaradi njih je pozneje na nogometnih igriščih vztrajal še tako dolgo. Takrat je bilo iz Jugoslavije zelo težko priti v tujino, zlasti v tako mladih letih. Pred 28. letom je bilo domala nemogoče, saj je veljala prepoved odhoda v tujino, a je našemu sogovorniku vendarle uspelo. ''Moral si imeti malo sreče, nekaj dobrih ljudi okrog sebe, pa se je izšlo. Ko sem igral v Sloveniji, sem prejel dobro ponudbo iz Nemčije. Nekako so mi le 'skvačkali' papirje. To je bila dolga zgodba, v kateri se je izkazal moj oče. Včasih namreč do 28. leta nisi smel v tujino, a so obstajale določene poti, po katerih je, hvala bogu, mojemu očetu le uspelo. Lahko sem prestopil v Nemčijo, dalo se je izigrati jugoslovanske zakone,'' je pokazal iznajdljivost in se podal na delo v Nemčijo, kjer je pridobil izjemne izkušnje.
Nogometno znanje mu pride zelo prav
Kot nekdanji nogometaš izkorišča bogate izkušnje in znanje, ki mu zelo pomagajo pri footgolfu.
Koliko je pomembno predhodno znanje nogometa pri footgolfu? ''Kar dosti. Tehnika udarca je zelo pomembna, zlasti pri dolgih udarcih, ko mora žoga spremeniti smer. Takrat se dobro vidi, kako udari žogo nekdanji nogometaš. Žoga ima po njegovem strelu povsem drugo krivuljo kod od tistega, ki ni igral nogometa. Dosti je nogometnih elementov, ki pomagajo v footgolfu, je pa tudi en element, ki ne gre na roko nogometašem, saj vedno igraš z mesta. Pri nogometu udarjaš žogo v hitrosti, gibanju, tu pa žoga miruje in se ne premika, potem pa iščeš svojo natančnost,'' je spregovoril o plusih in minusih, če vstopaš v svet footgolfa kot nekdanji nogometaš.
Glasbeno tradicijo nadaljuje njegov sin
Alo!Stari je slovenska skate punk skupina iz Maribora, ki deluje od leta 2019. Njen pevec je Tine Matjašič (na sredini).
Z reprezentanco footgolfa se mudi v ZDA. Čez veliko lužo pa se, kar se njegove športne kariere tiče, ni odpravil prvič. Tam se je mudil že z Dejanom Zavcem, nekdanjim slovenskim boksarskim asom, s katerim se je tesno povezal in kar nekaj časa predstavljal njegovo desno roko, kar se tiče organizacije tekem in srečanj z mediji.
''V ZDA ne potujem prvič, tja sem se odpravil tudi zaradi glasbene scene,'' nas je spomnil na njegovo drugo ljubezen, glasbo. Poslanstvo njegove družine nadaljuje sin Tine Matjašič, pevec vedno bolj priljubljene mariborske skupine Alo!Stari, sam pa je imel najbolj plodno obdobje s skupino Škrati. ''Takrat sem napisal pesmico za otroke, ki je bila zelo popularna. Delali smo velike zabave, podobne tistim, ki jih je na Gorenjskem organiziral Andrej Šifrer,'' se je vrnil v osemdeseta in devetdeseta leta prejšnjega stoletja.
V svet glasbe se je podal tudi prek televizijskih kanalov. Začel je voditi prvo televizijsko oddajo z glasbenimi spoti Video boom 40, ''prešaltal'' na televizijsko postajo z glasbo, nato pa začel delati prvo nogometno oddajo Naj N v Slovenijo. Bil je pionir na svojem področju, med drugim je snemal tudi glasbene spote. ''V ZDA smo z bivšo skupino Zvezde snemali videospot. Moje življenje predstavlja mešanico glasbe in športa, vmes pa se je našel čas še za novinarstvo. To me je zanimalo,'' je predstavil košček svojega življenjskega opusa. Posnel je namreč tudi dokumentarni film o kralju Matjažu, se lotil knjig o nogometu in boksu, organiziral pa tudi lepotne izbore Miss Slovenije.
Glasbo in nogomet je večkrat združeval v karieri, najbolj domiselno pa v projektu slovenske nogometne reprezentance estradnikov, ki je nastopala na svetovnih prvenstvih Art Football. Slovenske barve je branilo kar nekaj nekdanjih nogometašev in glasbenikov, vlogo selektorja sta denimo opravljala tudi Bojan Prašnikar in Slaviša Stojanović. Ustanovil je tudi Humane zvezdice.
Potreboval je štiri mesece, da se je spočil
Zelo je ponosen na obdobje, ko je združil moči z Dejanom Zavcem. ''Tudi sam imam rad boks, nekajkrat sem odšel tudi v ring, dobiti po nosu,'' se je pošalil. Svet boksa je vzljubil tako zaradi nekdanjega jugoslovanskega asa Mateja Parlova, ki ga je oboževal, kot tudi stare mame, ki ga je navdušila za ta garaški šport. Zavcu je ponudil roko, ta ga je sprejel v svoj tabor, nato pa je kot prvi Slovenec pripeljal borbo za naslov svetovnega prvaka v deželo, ki leži na sončni strani Alp. Leta 2010 se je tako Mr. Simpatikus boril za ubranitev naslova svetovnega prvaka v dvorani Tivoli proti Rodolfu Ezequielu Martinezu.
Pred 13 leti je v Ljubljani organiziral dvoboj za svetovnega prvaka med slovenskim in argentinskim boksarjem. Zmagal je Dejan Zavec in osrečil občinstvo v dvorani Tivoli.
''Čeprav sem šel z glavo skozi zid, mi je uspelo. Dejan je boksal doma in za nameček še zmagal. Potem sem dejal Dejanu, kako ima svoje boksarske poti, jaz pa drugačne. V organizacijo tiste tekme sem vložil ogromno dela. Potreboval sem štiri mesece, da sem se spočil. To je bil prevelik napor. Pomagal sem tudi slovenski boksarski zvezi, da smo v Sloveniji končno gostili prvo tekmo svetovnega pokala, potem pa sporočil fantom, da potrebujem nekaj časa zase,'' je prenehal z aktivnostmi v svetu boksa. Tudi zaradi tega, da se je lahko toliko bolj osredotočil na nogometne tekme, največjo strast.
Za slovenski grb bo igral z istim srcem in ponosom kot ...
Tudi če me kaj boli, sem tiho, stisnem zobe in grem na tekmo. Ali na trening. Tudi pri 80 letih bom to skušal delati, če bo še šlo,'' verjame, da bo lahko še vrsto let užival v footgolfu in spremljal njegov razvoj v Sloveniji.
''Nimam kaj dosti starejših prijateljev. Tisti, ki jih imam, me sprašujejo, kam grem, sami pa doma sedijo na kavču. Sam tega ne zmorem. Tudi če me kaj boli, sem tiho, stisnem zobe in grem na tekmo. Ali na trening. Tudi pri 80 letih bom to skušal delati, če bo še šlo,'' verjame, da bo lahko še vrsto let užival v footgolfu in spremljal njegov razvoj v Sloveniji. ''Na svetovnem prvenstvu bi lahko nastopil tudi za člane, če bi hotel. A mi je v tej kategoriji veteranov vendarle malce lažje,'' se je nasmehnil, ko smo se z njim pogovarjali po novinarski konferenci reprezentance v footgolfu v Ljubljani. V ZDA je odpotoval z visokimi cilji.
O tem, kako zaljubljen je v footgolf, priča tudi podatek, da mu ni bilo težko plačati polovice stroškov za pot v ZDA. Skupno je projekt SP 2023 celotno slovensko odpravo, v kateri je 23 tekmovalcev in tekmovalk, stal 90 tisoč evrov. Polovico so prispevali sponzorji, drugo polovico, 45 tisoč evrov, pa so morali prispevati vsi slovenski reprezentanti iz svojega žepa. ''Tako je pač v tem športu. Uspelo nam je priti v družino OKS, a od ministrstva še nismo dobili sredstev. To mora iti skozi zakonske odredbe. Kljub temu nam ni bilo težko, fantje so iznajdljivi. Drugo polovico stroškov smo pokrili sami, pa nam ni za nič žal. Gre za naše sodelovanje. Za slovenski grb bomo igrali z istim srcem in istim ponosom, kot če bi nam država plačala nastop. Nič manj,'' čuti ogromen ponos, saj bo nastopil na svojem prvem svetovnem prvenstvu.
Morda pa v ZDA dočaka tudi izvedbo Zdravljice? Državno himno so v njegovo čast že predvajali, ko je prišel kot prvi Slovenec do zmage na tekmi svetovnega pokala v footgolfu. Kdo ve, morda pa zadoni tudi na Floridi!
