11 nasvetov, kako pomagati prijatelju, ki mu je SPROŽILEC aktiviral ODZIV na nepredelano travmo

Sprožilec (ali trigger) je psihološki dražljaj oziroma stresor, ki je svoje ime dobil po sprožilcu pištole. Ko se ta zgodi, posameznika preplavijo deli spomina na nepredelane travmatične dogodke iz preteklosti. Ti pridejo bodisi v obliki težavnih čustev, preganjalskih misli ali somatskih senzacij.

Kot sprožilci lahko delujejo podobe, zvoki, vonji, kosi oblačil, mesta, dogodki, letni časi, točno določeni dnevi in celo prazniki. Sprožilec je praktično lahko karkoli, kar so možgani v trenutku travmatičnega dogodka povezali s travmo.

Sprožilci so lahko subtilni in jih je težko predvideti.

Koncept sprožilca se je na družbenih omrežjih, še posebno v specifičnih skupinah podpore ranljivim posameznikom, razširil kot svarilni TW (ali trigger warnining). Čeprav tovrstna svarila uporabniki družbenih omrežij obilno uporabljajo z najboljšimi nameni, da bi opozorili na potencialno vznemirjajočo vsebino, pa študije kažejo, da tovrstna svarila naredijo več škode kot koristi, saj so kontraterapevtska v smisli, da krepijo posttravmatski odnos do njihove travme kot osrednje identitete.

Prav izogibanje sprožilcu travme je namreč klasičen vedenjski simptom posttravmatske stresne motnje (PTSD), dolgotrajno izogibanje sprožilcem pa stanje le še poslabšuje in hromi funkcionalno sposobnost posameznika.

Še več. Ker se sprožilcem (navkljub mnoštvom svaril v novinarskih prispevkih, blogih, vlogih, na forumih, v filmih in družbenih omrežjih) v resnici ni zares mogoče v popolnosti ogniti, v nadaljevanju povzemamo 11 nasvetov za tiste, ki bi želeli pomagati svojemu prijatelju (ali drugim bližnjim), ko se ti znajdejo v vrtincu neprijetnih spominov na minulo travmo.

1. Najprej morate razumeti, kaj SPROŽILCI sploh so.

Raznovrstnost sprožilcev otežuje zares vedeti, na kaj vse gre biti pozoren. Pri vsakem posamezniku je drugače, ker je narava travmatskih doživetij lahko tako raznolika, in celo vsakemu posamezniku posebej je samemu pri sebi težko dobro razločiti, kaj vse je tisto, kar jih psihološko lahko zdraži v travmatski odziv.

Moški, ki so preživeli spolno zlorabo v otroštvu, so na primer poročali o nadvse raznovrstnih sprožilcih: od jeznih pripomb, vonja po cigaretnem dimu do tapetnih vzorcev. Težko je zares vedeti, kaj vse so travmatizirani možgani povezali z določeno izkušnjo.

Skratka, ne gre zgolj za to, da na ulici srečamo natančno tistega človeka, ki nas je prizadel, ali se ognemo možnosti prometne nesreče, če nas je travmatizirala prometna nesreča. (Oboje seveda velja le za dober začetek detektiranja potencialnih sprožilcev).

2. Ne pridigajte mu, da je njegova reakcija pretirana ali pa, da to počne le zato, ker si želi pozornosti.

Ob stresorjih na plan privrejo zares grozljivi občutki in senzacije. Človek se v hipu počuti tako ogroženega, kot bi zares šlo za življenje. In četudi jim morda uspe vzdrževati videz mirnosti, se v njih dogaja vihar.

Travmatizirani posamezniki se s takšnimi stanji borijo vse od takrat, ko se je zgodila travma. To se jim ne dogaja po njihovi volji, še manj so si te odzive izbrali. In zato je nujno, da njihovo subjektivno doživljanje jemljete kot validno in jim dajte vedeti, da je njihovo trpljenje resnično, četudi se v danem trenutku ne dogaja nič 'zares' travmatičnega (in se torej situacija ne ponavlja).

3. Poskusite ga umakniti iz situacije takoj, ko je to mogoče.

To ne bi smelo biti pretirano težko: takoj, ko opazite znake velike vznemirjenosti in panike (ali pa vas prijatelj opozori, da je v stresu zaradi sprožilca), jih umaknite iz situacije, od ljudi ali stvari, ki so potencialni vir stresa. Dovolj je že, če zapustita sobo, stavbo ali področje.

Morda bo prijatelj potreboval še več pomoči v obliki, da ga zapeljete nekam, kjer se počuti varnega, pa karkoli to že pomeni (naj bo to na odprtem in v naravi ali pa v zaprti prostor).

4. Zagotovite mu, da je varen.

Ko sprožilec sproži stresni odziv, so čustva in senzacije nadvse resnični. Ne glede na to, da vam racionalni um prigovarja, da nevarnosti ni več ali ste varni, travmatiziran del osebnosti vztraja pri disociaciji, občutja pa so resnična tako kot je resničen ekran telefona, na katerem te vrstice pravkar berete.

Gre za bizarno izkušnjo, ki si jo razumsko težko razložimo, pomaga pa, če nam kdo prijazno in potrpežljivo prigovarja, da je vse v redu, da nas nihče ne bo prizadel ali da v resnici nismo v nevarnosti.

5. Ne obravnavajte ga, kot da je nor.

Ljudje, ki trpijo za posttravmaskih sindomom ali travmatskimi izkušnjami, niso norci. Problem ni kemično neravnovesje v njihovih možganih. Zaradi travme so njihovi možgani hipersenzitivni na določene stimuluse, ki zaradi ’spomina’ na travmatično izkušnjo hipno aktivirajo obrambne mehanizme.

Nepredelan travmatski spomin ni isto (in se v nobene oziru ne more primerjati) z običajnim spominom na nekaj negativnega iz preteklosti.

6. Opogumljajte ga, naj diha (z globokim in počasnim izdihom).

Dihanje tekom panične epizode je izjemnega pomena za ponovno vzpostavljanje telesnega ravnovesja, še posebno, če je bil del epizode tudi močan čustven in agresiven ali zelo paničen odziv.

Tisti, ki trpijo za posttravmatsko motnjo, terapevti običajno naučijo nadziranega in počasnega dihanja, saj to najbolj učinkovito zmanjšuje anksioznost in upočasnjuje srčni utrip.

7. Poskrbite, da se bo hidriran in priskrbite nekaj hrane.

Za prijatelja, ki je podoživel minulo travmo, lahko poskrbite tudi tako, da mu pomagate pri najbolj osnovnih potrebah: voda in hrana sta absolutno nujna.

Stresni odziv neredko izčrpa tudi telo, zaradi česar je nujno dvigniti nivo sladkorja v krvi. Lahko so tudi dehidrirani, zato jim gre priskrbeti še vodo.

8. Čustvena reakcija naj ostane spontana.

Ne skušajte ga prepričati, naj zanika ali potlači čustva, ki so se pojavila kot odziv na stresor, pa četudi se reakcija zdi neprijetna.

Vaš prijatelj mora imeti svobodo, da pokaže, kaj čuti, ne da bi ga za to kdo sramotil.

Zaradi svojih odzivov na stresor ljudje pogosto čutijo krivdo ali so jezni sami nase potem, ko je epizoda mimo. Ne prilivajte s svojimi sodbami olja na ogenj še vi.

9. Reaktivne epizode niso nujno videti kot panika.

Odzivi na stresorje so lahko nadvse raznoliki.

Nekateri se v takšnih trenutkih odzovejo z jezo, agresijo ali paniko, drugi so prestrašeni ali delujejo depresivno. Veliko tega je odvisno od narave samega sprožilca.

Vaš prijatelj se je tako lahko morda umaknil nekam v kot in si z rokami pokril obraz, ali pa se je, nasprotno, odzval z jezo in močnim razburjenjem.

10. Odziv na sprožilec lahko traja več ur (in celo dni).

Močni odzivi na stresorje lahko tudi vztrajajo. Po zares večjem sprožilcu lahko prijatelj zapade v depresivno stanje, ki traja tudi do teden dni. Njegovo telo so preplavile senzacije, ki jih je doživljal tudi takrat, ko se mu je travma (ali več njih) dogajala. Še huje. Nekateri trenutke minule travme podoživljajo znova in znova, kot bi se znašli v kakšnih zares slabih sanjah. Ker gre za telesno in čustveno težke izzive, ima to za posledico lahko: izčrpanost, stres, nezaupanje, izogibanje, nepotrpežljivost, izolacijo in krivdo.

Zavedati se gre, da četudi smo prijatelja umaknili iz dosega sprožilca, znajo posledice stresorja vztrajati.

11. Ne poskušajte se igrati terapevta (s terapijo izpostavljanja).

Morda ste kje brali, da terapija izpostavljanja lahko pomaga pri določenih primerih anksioznosti in posledic travme. Dokazov za njeno učinkovitost ne manjka, pa vendar se tega ne gre lotevati na lastno roko, saj bi prijatelju lahko s tem bolj škodili kot koristili.

Svojega prijatelja skratka NIKAR načrtno ne izpostavljajte stresorjem, pa četudi se vam kot laiku zdi, da bi mu to morda lahko koristilo. Tovrstne ’akrobacije’ prepustite raje profesionalcem.

Povzeto po bustle.com

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord