Predsednik Zoran Milanović izkoristi vsako priložnost, da udari po hrvaškem premierju Andreju Plenkoviću in njegovi vladi, udriha pa tudi čez HDZ. Neuspešni poskusi hrvaške vlade pri prizadevanjih za spremembe volilne zakonodaje v BiH, ki bi z oktobrskimi volitvami izboljšala položaj najmanjšega konstitutivnega naroda, Hrvatov, pa je le še eno izmed bojišč, ki ga je predsednik države odprl proti predsedniku vlade.
Dolg seznam predsednikovih tarč
Milanović je sprožil številne silovite besedne napade proti Plenkoviću že po prvih nekaj mesecih, ko je zasedel predsedniški urad. Odprl je vprašanje nezakonitosti dela nacionalnega štaba civilne zaščite in izpostavil pomembnost vloge hrvaškega parlamenta pri spopadih z epidemijo covida-19. Seznam Milanovićevih naskokov na poteze Plenkovića in njegove vlade je dolg. Predsednik države se je med drugim pogosto pokazal kot edina opozicija vladajoči koaliciji in tisti, ki kot dominanti politik in izvrsten govornik narekuje določene teme v središče javne razprave.
Njegove tarče so bile tako vladne politike kot ministri, med katerimi napada še največ ministra za zunanje zadeve in za obrambo, Gordana Grlića Radmana in Marija Banožića. Oba tudi v javnosti veljata za najšibkejša člena Plenkovićeve vlade, a jih premier ni odstavil, ker bi s tem popustil predsedniku države. Milanović, ki je bil pred prihodom v visoko politiko diplomat, ne izbira žaljivih besed za napade na vse, ki imajo drugačno mnenje – za hrvaške politike, medije, pravosodje, Evropsko unijo, Nato, Srbijo in bošnjaške uradnike v BiH. Le za Slovenijo je pred kratkim dejal, da mu je najbližja, sicer pa meni, da bo nova slovenska vlada storila napako, če se bo odločila za blokado vstopa Hrvaške v schengen zaradi neuveljavljene arbitražne razsodbe. Po drugi strani pa sam rad izsiljuje.
Še nikoli tako zastrupljeni odnosi
Čeprav bi Milanović, ki se rad sklicuje na svoja ustavna pooblastila, v skladu s hrvaško ustavo moral skrbeti za stabilnost političnega sistema, je več kot očitno, da poskuša čim bolj zamajati Plenkovićevo vlado ter storiti čim večjo škodo za HDZ. Na Hrvaškem so pogosto vladali napeti odnosi med voditeljema na Pantovčaku in v Banskih dvorih, a ti niso bili pred obdobjem Milanovića in Plenkovića nikoli tako osebno zastrupljeni, na meji nestrpnosti in sovraštva. Milanović je večkrat sprovociral Plenkovića. Pred kratkim je dejal, da bo prekinil vsako komunikacijo s predsednikom razen uradne pisne. Milanovića tudi obtožuje, da je prorusko usmerjen, kar je dobilo potrditev tudi v ruskih medijih, ki vidijo hrvaškega predsednika skupaj s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erodganom kot nekoga, ki morda lahko ustavi širitev Nata na nordijski državi.
Milanović ne more preboleti, da je kot šef SDP svoj drugi zaporedni poraz proti HDZ na parlamentarnih volitvah doživel prav od Plenkovića, s katerim sta v nekakšen rivalstvu še iz časov, ko sta se skupaj učila diplomatskih veščin na hrvaškem zunanjem ministrstvu. Plenković se je tudi bolj uveljavil v diplomatskih krogih, posebno v EU. To Milanović pogosto posredno ljubosumno očita premierju, češ da vse vladne poteze vleče zato, da bi si po premierskem mandatu zagotovil visok položaj v EU, namesto da bi izkoristil hrvaško članstvo v sedemindvajseterici in pomagal Hrvatom v BiH, da sami lahko volijo svoje predstavnike v državnih in entitetskih telesih. Plenković pa se je zdaj nasprotno pohvalil, da ima za današnji obisk predsednika evropskega sveta v BiH prav on osebne zasluge, ne pa Milanović.
