Studio Sony je v okviru svoje pogodbe s filmsko vejo Marvela v "najem" odstopil lik Spider-Mana, kar se vsem vpletenim bogato obrestuje. A denarja ni očitno nikoli dovolj: pri Sonyju so sklenili naplesti lastno franšizo, ki sicer implicira obstoj Spider-Mana, a ga nikoli ne pokaže. Morbius, brezdušen studijski projekt serijske izdelave, premore veliko manj avtorske identitete kot na primer filma o Venomu, ki se ponujata v primerjavo. Pred nami ni tako katastrofalno slab film, da bi ga bilo vredno videti že iz škodoželjnosti – preprosto ne sprejme nobene dovolj izrazito avtorske odločitve, da bi lahko bil kategorično dober ali slab. Ta film preprosto je. (Morda edina navdihnjena poteza je bil kasting 50-letnega (!) Jareda Leta kot namig na njegovo vampirsko večno mladost.)
Nekje v poprodukciji se je izgubil zametek žanrskega filma, noirovske grozljivke z izbruhi šokantnega nasilja, ki pa so ga zamenjali generični prizori zamegljenih, kaotičnih akcijskih spopadov. Čeprav bi rada pohvalila film, ki se je 108-minutno dolžino izognil snyderjevski prenabuhlosti, pa se je težko znebiti občutka, da je v montaži odpadlo nekaj ključnih prizorov, ki bi bili morda koristni za koherentnost zgodbe.
Prvo približno 30-minutno dejanje filma je sicer konvencionalna, a kompetentna in dobro tempirana predzgodba: Michael Morbius (Jared Leto) je odraščal v Grčiji, pod skrbnim očesom očetovskega predstojnika bolnišnice za redke krvne bolezni (Jared Harris). Ker je fant neverjetno intelektualno nadarjen, se tudi sam poda v medicino: odraste v genialnega hematologa, ki je osvojil (in zavrnil) Nobelovo nagrado za formulacijo sintetične krvi. Vsi njegovi napori so seveda uperjeni v iskanje zdravila za bolezen, ki postopoma hromi in ubija tako njega kot njegovega najboljšega prijatelja iz otroških let, Mila (Matt Smith). Prepričan je, da se odgovor skriva v križanju njegovega DNK-ja z DNK-jem vampirskih netopirjev iz Kostarike.
Ker dr. Morbius ne more izgubljati časa s testiranjem na ljudeh, se vkrca na ladjo v mednarodnih vodah in zdravilo preizkusi na sebi. Stvar učinkuje: ne ozdravi samo pacientovega šepanja, ampak mu v hipu pričara tudi mišice in zdrav ten. Med nezaželene stranske učinke bi najbrž šteli to, da je Michael po novem krempljast netopirski morilec s slo po človeški krvi, ki pomori celotno posadko ladje z izjemo kolegice/simpatije Martine (Adria Arjona). Skratka, delen uspeh.
Lik Morbiusa je od te točke naprej torej novodobni bat-man, vampir, ki pa ni zavezan izročilu vampirske tradicije: blagoslovljena voda, križi in česen nanj nimajo učinka, prav tako se mu ni treba skrivati pred dnevno svetlobo. So pa njegov novopridobljeni videz natreniranega Špartanca in nadnaravne sposobnosti odvisni od pritoka sveže krvi: brez nje se spremeni nazaj v pohabljeno, izžeto bitje. Spotoma je pridobil tudi sposobnost za eholokacijo in podobne lastnosti, ki si jemljejo precej svoboščin z netopirsko fizionomijo. (V resnici so njegove moči in slabosti zelo ohlapno definirane in odvisne od tega, kaj film v določenem prizoru potrebuje. Na neki točki eden od likov celo vstane od mrtvih zaradi Morbiusovega ugriza, kar nenadoma nima nobene zveze več z znanostjo.)
A kar je najpomembneje: ustvarjalcev Morbiusa vampirsko izročilo ne zanima niti v prenesenem pomenu. Vampirske zgodbe imajo navsezadnje vlogo v naši kolektivni zavesti zato, ker proti konceptu "večnosti" in "neumrljivosti" na tehtnico postavljajo zelo človeška vprašanja ljubezni, spolnosti, privlačnosti in moči. Vampirji nas ne zanimajo zato, ker pijejo kri, pač pa zaradi seksapila, karizme, enigmatičnosti – lastnosti, ki se jih Morbiusu (kljub vranji grivi in golemu torzu) nihče ni spomnil pripisati.
Morbius noče biti morilec, a sintetična kri se izkaže za vse manj učinkovito in zaveda se, da bo na neki točki moral piti samo še človeško. Nezdružljivo s Hipokratovo prisego. Celoten poskus je pripravljen razveljaviti, a še preden mu uspe razviti "zdravilo" za zdravilo, se v laboratorij prikrade Milo in cepivo ukrade zase. Za Mila je etična dilema postranskega pomena: raje je zdrava pošast kot umirajoč človek. Od tu naprej je Morbiusova in Milova igra mačke in miši samo še zelo ohlapno motivirana: Milo bi prijatelja rad prepričal, naj "sprejme to, kar je", in se neha upirati svoji usodi. S tem namenom pobije kup ljudi, predvsem nadležnih wallstreetovskih tipov in policistov, krivdo pa poskuša naprtiti Morbiusu. Ta ne počne drugega, kot da se izmika policiji (za to je očitno dovolj že kapuca na glavi), dokler ni čas za veliko soočenje nekdanjih prijateljev.
Glede na to, da je zgodba o zametku superzločinca praviloma mišljena kot odskočna deska za novo franšizo, Morbius za kaj takega preprosto ni dovolj zanimiv lik. (Za to pravzaprav niti ne moremo okriviti Leta samega, ne glede na to, kaj je v zadnjih letih naredil z likoma Jokerja in Maurizia Guccija. Tukaj preprosto ne dobi dovolj manevrskega prostora za bizaren naglas ali telesno preobrazbo – čeprav smo lahko spet prebirali o tem, kako je sodelavce mučil s svojim "metodološkim pristopom".) Glavna težava je v tem, da ga scenarij nikakor noče prikazati kot zlikovca, pa čeprav ima v stripovskem vesolju nesporno to funkcijo. Jasno, da v liku plemenite pošasti obstaja zanimiva dihotomija (tragični junak noče moriti, a nima izbire), a scenarij se trmasto upira temu, da bi si Morbius zares umazal roke. Vsaka njegova poteza ima moralno opravičilo, pa naj bo še tako zapletena ali privlečena za lase. Lik tako ni dovolj temačen, da bi ga človek obsodil, in ne dovolj aktiven, da bi lahko navijal zanj.
Kot veliko zanimivejši, bolj karizmatičen protagonist se tako rekoč na pladnju ponuja Milo, edina živahna in energična točka v celi pusti štreni. Milo bi lahko bil stripovski odgovor na velikega libertinca vampirskega izročila, Lestata. Ko z obiska v zaporu odkoraka s čudežno ozdravljenim šepanjem, kot nekakšen aristokratski Keyser Soze, si je zelo lahko predstavljati, kaj vse bi film lahko bil, če protagonist vseh novih nadnaravnih sposobnosti ne bi usmerjal v ... delo v laboratoriju.
Morbiusa hromi klasična hiba stripovskih spektaklov: zaradi manjvrednostnega kompleksa, da je "samo" stripovski film, se jemlje smrtno resno. Prav gotovo ni najslabši stripovski spektakel, kar smo jih dobili, je pa tako zelo prazen, kar zadeva vizijo, ideje ali vsaj ambicije, da bo v pozabo utonil neprimerljivo hitreje kot Letov prejšnji, izdatno zasmehovani izlet med stripovske zlikovce.
Ocena: 2,5.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje