Pogumno začenja na novo: Pomagajmo Kevinu Tudiji izpolniti sanje

7.12.2023 | 14:40

Kevin Tudija (Foto: Mateja J. Potočnik)

Medtem ko mnogi njegovi vrstniki tarnajo, da ni služb in se je težko osamosvojiti, saj za mlade ni prihodnosti, Kevin Tudija iz romskega naselja v okolici Metlike drzno zasleduje svoje sanje. Za pomoč je zaprosil kar na družbenih omrežjih. Napisal je simpatičen oglas, da išče delo in sobico. Glede na to, da je oboje v Beli krajini precej zahtevneje najti kot v prestolnici, se želi čim prej preseliti in začeti delati. Pomagajmo mu!

Na pogovor pride točno. Urejen, visok mladenič s toplimi rjavimi očmi in prijetnim nasmeškom. Vesel je, da smo se za intervju dogovorili v Ljubljani. »S prijatelji rad prihajam sem, saj se tu ves čas kaj dogaja in je tudi veliko možnosti ter priložnosti za življenje in delo,« pravi Kevin, ki je odraščal v romskem naselju blizu Metlike.

Čisto drugačen Rom

»Ponosen sem na svoje korenine in me ni sram priznati, da sem Rom. Ko sem bil še majhen, smo se z družino velikokrat udeležili dneva Romov. To je bil velik praznik v Krškem, društvo je pripravilo pravo veselico s ciganskim golažem, romskimi plesi, zabavo za otroke in mladino. Zdaj je tega manj. Na zabavo smo se vozili iz domače vasi. Naše naselje šteje osem hiš, večina vaščanov ima isti priimek, saj smo sorodniki. Dosti ljudi niti ne ve za nas, saj živimo čisto 'običajno' življenje, smo neproblematični, se ne prepiramo in pretepamo, temveč smo zelo povezani med seboj in vedno pripravljeni pomagati. Večina prebivalcev hodi v službo, otroci pa v šolo. Kar nekaj jih je tudi upokojenih. Ni mi jasno, zakaj nekateri Romi nočejo v službo, četudi imajo možnost, in le čakajo na socialne transferje. Moj oče že dvajset let dela na Komunali v Metliki, s sodelavci urejajo okolico in skrbijo, da je belokranjska prestolnica lepo urejena. Mama pa je doma in skrbi za nas štiri otroke, med katerimi sem najstarejši. Brat je nedavno postal polnoleten in obiskuje srednjo šolo, ena sestra je osmošolka in si želi na srednjo cvetličarsko šolo, druga pa je šestošolka in še ne razmišlja o srednji šoli. Starša sta bila od nekdaj enotna, da moramo otroci hoditi v šolo. In tu ni bilo popuščanja. Včasih sem se poskušal izmuzniti z izgovorom, da me boli trebuh ali glava, pa ni delovalo,« se smeji Kevin, ki je v osnovni šoli sicer čutil predsodke glede Romov. Žal mu je, da ljudje tako hitro označijo nekoga in mu ne dajo priložnosti, da bi ga bolje spoznali ter bi lahko pokazal, kakšen človek je. »Zato me je bilo strah vstopa v srednjo šolo. Zakaj sem se odločil za slaščičarsko na srednji šoli za gostinstvo v Novem mestu, niti ne vem, nikoli nisem veliko kuhal in pekel, saj doma za to skrbi mama. Vseeno pa mi je bil program všeč. Na srečo se tudi niso uresničile bojazni, da me bodo v srednji šoli izločili in obsojali, ker sem Rom. S sošolci sem se hitro ujel. Do njih sem se vedel tako, kot sem si želel, da bi se oni do mene. Veliko smo si pomagali, se pogovarjali, veliko doživeli, šli smo tudi na maturantski izlet v Španijo, pa na ekskurzije v London, na Irsko, v Makedonijo. Na srednješolska leta imam nepozabne spomine – tudi zato, ker sem bil eden boljših učencev. Sprva me je bilo malo strah kemije in matematike, saj mi v osnovni šoli nista šli ravno najbolje, vendar se je to v srednji šoli spremenilo,« razlaga. Želel je nadaljevati šolanje in je končal še program plus dva ter pridobil naziv gastronomski tehnik. Pri tem sta mu največ pomenili podpora staršev in možnost, da sploh lahko obiskuje šolo. Vsaka nadaljnja stopnja izobrazbe, ki jo je dosegel, mu je prinesla nova znanstva, izkušnje in prijateljstva za vse življenje.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, 5. december, 2023.

Andreja Comino