Kaj bo prinesel najnovejši omikron

So rešili skrivnost? Sars-cov-2 poškoduje krvne žile v možganih in povzroči možgansko meglo ...

S.R.
7. 7. 2022, 13.51
Posodobljeno: 7. 7. 2022, 13.54
Deli članek:

Utrujenost zaradi epidemije trdoživega virusa sars-cov-2 nikakor ne sme biti razlog, da bi si morali odslej pred morebitnimi vplivi na javno zdravje zatiskati oči. Ravno obratno, morda je ravno to obdobje, ko je na razmere mogoče pogledati nekoliko bolj preudarno.

Profimedia
/

Hočeš ali nočeš, podrazličica omikrona BA.5 je realnost in nič ne kaže na to, da bi lahko bila manj problematična kot pretekle podrazličice, pri čemer se lahko kaj hitro primeri, da bo v družbi povzročila precej večje težave. BA.5 v delih sveta že postaja prevladujoča, s čimer se torej ponavlja zgodba iz zadnjih dveh let, ko bolj uspešne in nalezljive nove različice izpodrivajo prejšnje, ob tem pa povzročajo nove valove. In če kaj »krasi« različico omikron, je to »imunski pobeg« pred protitelesi. Kot je v nedavni kolumni za portal N1 zapisal imunolog Alojz Ihan, je »poletni val omikronskih podrazličic BA.4 in BA.5 v Evropi odraz svojevrstne evolucije omikrona, ki se je že s predhodnima podrazličicama BA.1 in BA.2 usmeril v razvoj mutacij za 'imunski pobeg' pred protitelesi, nastalimi po okužbah s preteklimi omikronskimi (pod)različicami.«

Hitro se spreminja

Priznani ameriški kardiolog, znanstvenik in direktor raziskovalnega inštituta Scripps Eric Topol, ki sicer velja za enega treznejših glasov stroke, so pri podrazličici BA.5 morda še najbolj zaskrbljujoče razlike v njeni stukturi v primerjavi z njenimi predhodnicami, vključno s hitrostjo sprememb. Kar zadeva strukturo koničastega proteina na virusu, tako imenovanega »spike proteina«, študije po njegovih navedbah kažejo, da se podrazličica omikrona BA.5 precej bolj razlikuje od podrazličic BA.1 in BA.2 kot so se različice delta, beta in gama razlikovale od prvotnega vuhanskega virusa, s katerim se je vse skupaj začelo. Posledično ima nova podrazličica še več možnosti za »imunski pobeg,« da torej protitelesa, ki so bila učinkovita denimo proti BA.1, proti BA.5 ne bodo več tako učinkovita. Protitelesa sicer niso celotna zgodba, a spremembe na koničastem proteinu in druge mutacije hkrati pomenijo, da to podrazličico težje prepozna tudi sam imunski sistem.

»To pomeni, da imunost, ki jo pusti okužba s prejšnjo (pod)različico, zelo malo in kratkotrajno preprečuje okužbo z naslednjo (pod)različico. Enako velja za vpliv cepljenja, ki zlasti pri trenutnih cepivih (z vuhansko različico) ne zmanjšuje možnosti okužbe z omikronom. Pač pa cepljenje preprečuje težjo obliko omikronske bolezni, in to celo bolj in za dalj časa kot predhodna okužba z omikronom,« je v kolumni še navedel Ihan. Rešitev za to bi bila prilagojena mRNA cepiva, a se po navedbah Topola ob tem pojavi težava, da so se pri Moderni in Pfizerju osredotočili na prilagotev cepiv na prvotne podrazličice omikrona, ki pa se od BA.5 že precej razlikujejo, pri čemer ob hitrosti sprememb nihče ne ve, kakšna podrazličica bo denimo krožila jeseni. Na srečo cepiva še vedno dobro ščitijo pred težjo obliko bolezni, kar pa ni nobena uteha za imunsko oslabljene bolnike, ki se proti virusu ne morejo zaščititi niti s cepivi.

Dobili smo »virus, ki lahko v dveh ali treh valovih letno okuži večino ljudi. To je pojav, ki je epidemiološko nekaj povsem novega, in v tem trenutku ni epidemiologa in še manj infektologa, ki bi si upal trditi, da je tak način “življenja z virusom” dolgoročno zdravstveno vzdržen,« pa je navedel Ihan, ki je znova poudaril, da pri omikronu, ki prvenstveno prizadene zgornja dihala, ni nobenih ovir, da »mutira v obliko, ki bo spet prodirala globlje v pljuča.« Opozoril je še, da imunologi težko sprejmejo, da se bo »'življenje z virusom' v obliki dva ali trikratnega letnega prekuževanja z omikronom razpletlo brez dolgoročnih zdravstvenih posledic.«

Rešena skrivnost dolgega covida?

Sreča, da omikron z vsemi svojimi podrazličicami v bolnišnice ne pošlje toliko ljudi kot prejšnje različice sars-cov-2, nam je v uteho, a ljudje pogosto pozabljajo, da pomanjkanje kisika oziroma hujši potek bolezni, ki terja hospitalizacijo in za nekatere pomeni celo smrtno koso, še zdaleč ni edina zdravstena tegoba, s katero se lahko človek sreča ob okužbi, čeprav nekateri ob izrazih, kot so »dolgi covid« in »možganska megla,« vihajo nosove. Gre sicer za skupek dolgotrajnih simptomov po prebolelem covidu-19, vključno z utrujenostjo, težkim dihanjem ter težavami s spominom in koncentracijo, kar pa vpliva tudi na sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil in duševno zdravje. Okoli dolgega covida, predvsem mehanizma v ozadju, ostaja nerešenih veliko vprašanj, a je zadevo zdaj morda vsaj nekoliko osvetlila majhna študija, ki so jo pred dnevi v znanstveni reviji Brain objavili znanstveniki z ameriškega nacionalnega inštituta za zdravje (NIH). Izsledki študije kažejo, da bi lahko bile za simptome dolgega covida krive poškodbe krvnih žil v možganih, ki so posledica imunskega odziva na okužbo s sars-cov-2.

Do ugotovitev so prišli na podlagi obdukcije devetih oseb, za katere je bil covid usoden. V njihovih možganih niso našli sledi virusa, kot so pričakovali, temveč so ugotovili, da so celice v krvno-možganski pregradi, ki možgane ščiti pred molekulami iz krvnega obtoka, napadla protitelesa, ki jih je sprožila okužba, temu pa je sledilo vnetje, posledično tudi poškodbe. To bi lahko tudi pojasnilo, zakaj se nekateri srečujejo z dolgoročnimi posledicami okužbe, kot so glavoboli, utrujenost, izguba okusa in vonja ter tudi možganska megla.