Frankfurtski knjižni sejem, dvorišče svetovnega založništva, je v dolgi zgodovini – tam dokazano trgujejo s knjigami od leta 1462 – doživel in razreševal različne politične napetosti. Založniki, pisatelji in drugi v poslu s knjigami, ljudstvo knjige nasploh, imajo od nekdaj jasna in seveda tudi politična stališča. Na sejmu ob Majni so si zmeraj prizadevali, da bi turbulence razrešili tako, da bi bili vsi slišani in da bi sejem poleg »biznisa« ostal nespregledljiv forum za debate o politiki in svobodi izražanja.

Največji knjižni sejem je spet živ

Omenjena drža, ki jo ohranja tudi zdajšnji direktor sejma Juergen Boos, je pogosto naletela na razburjene odzive, a se ne spreminja. Ko so pred petimi leti na sejmu nemški desničarski aktivisti fizično napadli člana stranke Die Partei in potem še ob stojnici desničarskega časnika Junge Freiheit levičarskega glasbenega producenta, demonstracije je izzval tudi skrajno desni politik Alternative za Nemčijo Bjorn Höcke na stojnici desničarske založbe Antaios, je Boos obsodil nasilje in povedal: »V petih dneh pride na sejem 280.000 obiskovalcev iz 150 držav, tu je torej prostor, ki živi od fantastično velike raznolikosti mnenj. Kategorično zavračamo politična stališča in založniške projekte nove desnice, vendar moramo kot organizatorji največjega sejma za knjige in medije na svetu zagovarjati temeljno pravico do svobode izražanja in objavljanja. Včasih se zgodijo konflikti. Ostro zavračamo uporabo sile kot obliko razreševanja nestrinjanj.«

»V petih dneh pride na sejem 280.000 obiskovalcev iz 150 držav, tu je torej prostor, ki živi od fantastično velike raznolikosti mnenj,« je povedal direktor sejma Juergen Boos. FOTO: Anett Weirauch

Razprave o svobodi govora

Predsednik Borznega združenja nemških založnikov in knjigotržcev Heinrich Riethmüller je takrat dodal: »Tudi na letošnjem sejmu je bilo čutiti, da se družba sooča z velikimi vprašanji in izzivi. Založniki in knjigotržci morajo tako kot zmeraj spodbujati debate ter se zavzemati za strpno izmenjavo stališč in politični dialog. Sejem mora sporočati svetu pomembnost svobode izražanja in pozivati k pluralizmu, k odprti in tolerantni družbi.«

Za ustrezen kontekst debat so si v Frankfurtu v sodelovanju z nemškim zunanjim ministrstvom zamislili Weltempfang, center za politiko, literaturo in prevajanje, kjer se v dneh sejma na moderiranih debatah zvrstijo intelektualci z vsega sveta, največkrat pa razprav­ljajo o svobodi govora.

Frankfurtski sejem je bil od začetka tudi partner mednarodne mreže mest zatočišč za preganjane pisatelje Icorn, ki sta jo sredi devetdesetih let spodbudili zamisel s fatvo preganjanega britanskega pisatelja Salmana Rushdieja in pomoč Mednarodnega parlamenta pisateljev (IPW). V Frankfurt vsako leto na javno branje, predavanje ali debato povabijo koga od preganjanih pisateljev, da opišejo literarno prizorišče, s katerega prihajajo, stanje človekovih pravic in svobode izražanja v svoji državi, in da spregovorijo o okoliščinah ­svojega begunstva.

Slab okus zaradi kompromisa

Nekatere zgodbe segajo precej v preteklost: leta 1957 so organizatorji poskrbeli za konflikt, v katerega je bila vpletena Ljudska republika Kitajska: po dveh mirnih letih razstavljanja jih je skrajno razburilo, da so jim na sejmišču dodali razstavni prostor, na katerem je pisalo Knjige iz Kitajske – Tajvana. Trajalo je dolgo, vse do leta 1975, da so se vrnili (in da s sejma niso odkorakali tajvanski založniki).

Istega leta so se na sejem po petnajstletnem bojkotiranju vrnili tudi založniki iz Albanije, s pismom predsedniku Enverju Hoxhi je takrat diplomatsko posredoval direktor knjižnega sejma Peter Weid­haas. Težave s Kitajsko so se pojavile tudi leta 2009: ker so v Frankfurt na simpozij povabili tudi več kitajskih disidentov (med njimi so bili pisatelj Bei Ling, ki živi v ZDA, profesor filozofije Xu Youyo ter novinar in aktivist Dai Qing), so Kitajci zagrozili z bojkotom, organizatorji pa so jim popustili, direktor Juergen Boos je preklical povabila. Nemški mediji so pisali o slabem kompromisu.

»Orkestrirana protikomunistična gonja«

Vzhodni založniki so se po drugi svetovni vojni obujenega sejma sprva iz ideoloških razlogov previdno izogibali, prvega leta 1949 se je udeležilo ducat založniških hiš iz Leipziga, potem pa vzhodnjakov ni bilo do leta 1955, ko so se v Frank­furtu pojavili založniki iz Sovjetske zveze, Madžarske, Češkoslovaške in Jugoslavije.

Ni šlo brez turbulenc. Leta 1984, ko je vodstvo sejma za osrednjo temo prireditve izbralo geslo Človek v nadzorovanem okolju, so vzhodnjaki v javnem pismu ugotavljali, da so si za temo izbrali sintagmo iz »protikomunističnega dela« Georgea Orwella 1984, kar je bilo v njihovih očeh »provokacija, uperjena proti sodelujočim socialističnim državam«. Da gre za orkestrirano protikomunistično gonjo, so videli tudi v tem, da so kot prejemnika nagrade za mir tistega leta izbrali mehiškega pisatelja Octavia Paza, nekdanjega Orwellovega ­prijatelja in gorečega protikomunista.

Teheranski bojkot zaradi Rushdieja

Salman Rushdie (oziroma njegova knjiga Satanski stihi) je bil v Frankfurtu jabolko spora večkrat, najprej v letu fatve, ko so organizatorji iranskim založnikom enostavno prepovedali prihod, a jim ob žolčnih kritikah spet dovolili prisotnost dve leti pozneje, čeprav je obsodba proti pisatelju še veljala (leta 1999, ko je novi predsednik Hatami preklical fatvo, se je Rush­die pojavil na slovesnem odprtju sejma), leta 2015 pa so Iranci sejem bojkotirali, ker je vodstvo sejma na otvoritveno novinarsko konferenco kot govornika povabilo ravno Rushdieja, čigar knjiga Dve leti, osem mesecev in osemindvajset noči je takrat izšla v nemškem prevodu.

Reagiralo je iransko ministrstvo za kulturo, odpovedalo nastop na sejmu oziroma na iranski nacionalni stojnici. Teheranskemu pozivu k bojkotu se ni pridružila nobena druga islamska država. Boos je takrat za medije povedal: »O svobodi govora ne razpravljamo.« Irance je k bojkotu spodbudilo tudi dejstvo, da so nagrado za mir borznega združenja nemških založnikov in knji­gotržcev podelili pisatelju in orientalistu iz Kölna z iranskim potnim listom Navidu Kermaniju.

Katalonski pristop

Politične, nacionalistične motive in izhodišča so leta 2007 vsi po vrsti očitali Kataloniji, ki je bila častna gostja sejma: direktor sejma je z žalostjo ugotovil, da so se skoraj vsi povabljeni špansko govoreči in pišoči avtorji, tudi Katalonci, nastopu v Frankfurtu odrekli, »iz razlogov, povezanih z nacionalizmom, regionalizmom in ničevostjo«, je poskušal biti diplomatski. V tedniku Spiegel so pojasnili, da so Katalonci, katerih jezik je bil pod Francovo diktaturo prepovedan, občutljivi za jezikovne zadeve, zato ni bilo naključje, da so sprva nameravali v uradno delegacijo povabiti izključno avtorje, ki pišejo v katalonščini. Natančni Nemci so takrat tudi opozorili, da so Katalonci gostovanje vzeli zelo resno in mu namenili 12-milijonski proračun, enega od največjih v zgodovini častnih gostij, preostale države so porabile po pet milijonov evrov ali manj, Litva je za nastop leta 2002 porabila le 1,5 milijona.

Da je na velikem sejmu veliko politike, je bilo jasno tudi leta 2016, ko so se na eni od okroglih miz lotili analize svobode govora in umetniškega ustvarjanja v Turčiji. Boos je Tur­čijo postavil na prvo mesto med kršitelji svo­bode govora in povedal, da je v čistkah moralo zapreti vrata okrog sto trideset založb in me­dijskih podjetij ter da represija še ni končana. Spomnil je, da sta osem let pred tem, ko je bila častna gostja sejma Turčija, na istem odru stala predsednik Recep Tayyip Erdoğan in turški nobelovec Orhan Pamuk. Riethmüller je začinil začetek sejma z javnim branjem pisma zaprte fizičarke, pisatelji­ce in aktivistke Aslı Erdoğan, ki ga je neimenovanim zaupnikom uspelo pretihotapiti iz ječe. Nek­danjo raziskovalko v Cernu so s še dvajsetimi novinarji opozicijskega prokurdskega časnika Özgür Gün­dem namreč zaprli, časnik pa prepovedali. V pismu je zapisala, da je v njeni domovini morala pre­ganjana in da tam poskušajo ubiti resnico. Pisatelj Can Dündar je cinično dodal: »Za turške pisatelje in novinarje je zaporna kazen tako rekoč stopnička v karieri.«

Sejem mora sporočati svetu, da je svoboda izražanja pomembna, in pozivati k pluralizmu, k odprti in tolerantni družbi, je prepričano vodstvo knjižnega sejma v Frankfurtu. FOTO:  Marc Jacquemin

Juergen Boos je leta 2017 v pogovoru za Delo povedal: »Ne gre za to, da bi bil sejem poli­tičen, politične so knjige, njihovi avtorji imajo politična stališča. Če resen pisatelj piše o sebi in svojem času ali o posamezniku, ki išče svoje mesto v družbi, je tu že neizogibno politika. Je pa res, da v zadnjih dveh, treh letih ne le v Evropi, ampak tudi drugod, intenzivneje premišljamo o svo­bodi govora in pravici do svobo­dnega založniškega odločanja. Začelo se je s Turčijo, videli smo, kaj se dogaja na Madžarskem, vi­deli smo dogajanje na Poljskem, kjer je svobodno objavljanje cen­zurirano, časopisno in knjižno založništvo omejeno. O vsem tem seveda moramo razpravljati na sejmu, to je tako rekoč priča­kovano, o takih zadevah govorijo povsod po svetu, videli smo doga­janje v Indiji in drugod ... o vsi­ljeni samocenzuri, o prepovedih založništvu in podobnem ne mo­remo molčati, take teme morajo biti vidne ... in tako sejem posta­ne političen.«