Kar te oblikuje v otroštvu, to ostane
»Zemlje ne slikam tako kot blato ali pesek, zemlja je zame nekaj organskega, kot telo. Kot Rembrandtov Odrti vol ali trpeči Kristus na križu,« je svoj ustvarjalni pristop in navezanost na prekmurski pejsaž predstavil slikar Nikolaj Beer, letošnji dobitnik nagrade Prešernovega sklada za razstave v zadnjih treh letih v Celju, Izoli in Kranju.
Leta 1948 v Križevcih v Prekmurju rojeni slikar je predvsem krajinar in figuralik, večina ga pozna po številnih različicah obenem stiliziranih in izrazito ekspresivno čutnih razoranih njiv in cvetočih polj ter neskončnih prekmurskih horizontih. Je tudi mojstrski risar, ki v svojo skicirko dnevno beleži različne impresije, krajinske utrinke pa tudi vsakdanje dogodke in vizualne anekdote, ki so včasih izhodišče za slike, pogosto pa tudi samostojno umetniško delo. Od zaključka študija na ljubljanski likovni akademiji živi v Izlakah, vendar ostaja tako v mentaliteti in temperamentu kot v likovni ikonografiji in atmosferi zavezan Prekmurju.
Naslov ene od razstav, za katero boste prejeli nagrado Prešernovega sklada, je Vračanje h koreninam. Ampak vi se kljub selitvi v Zasavje od korenin pravzaprav nikoli niste odtrgali?
To je res, naslov, ki so ga izbrali drugi, ni preveč posrečen. Tisto, kar te oblikuje in determinira v otroštvu in mladosti, ostane. Tukaj, v Izlakah, sem že petdeset let, ampak še vedno slikam prekmursko krajino in prekmurske njive. Je bilo treba pridno delati, tam je ponekod zemlja rodovitna, drugod pa ilovnata in težka, se pa spomnim, da je bil užitek hoditi bos po toplih brazdah sveže zoranega polja. In ta spomin me ob številnih drugih še vedno temeljno zaznamuje. Dokler sta bila oče in mama živa, sem se zelo pogosto vračal, pozneje nekoliko manj, vendar stikov z bratom in sestro ter prekmurskimi prijatelji nisem prekinil.
Lokalna pošta v Križevcih, ki jo je vodil vaš oče, je bila tudi stik s svetom?
Na pošti so bili tudi časopisi, ki sem jih navdušeno listal. Predvsem so me pritegnile različne ilustrirane zgodbe in pozneje stripi. Seveda sem jih hotel tudi prebrati, zato sem moledoval domače. Ker niso imeli vedno časa, sem se še pred vstopom v osnovno šolo sam naučil brati. Na pošti sem imel tudi dostop do papirja in svinčnika. Z risanjem sem imel izjemno veselje. Skiciral sem različna kmečka opravila, ko je bila na vrsti recimo mlatev, je bilo pri nas tudi dvajset ali trideset ljudi, kar je nudilo veliko priložnosti za skupinske in posamezne portrete. Pa šolski zvezki so bili polni risb, ob ulomkih so bili tudi portreti učiteljice matematike.
Iz Križevcev do Ljubljane je takrat vodila precej dolga in zavita pot.
Res smo živeli precej odmaknjeno, v mojem otroštvu ni bilo niti avtobusne povezave do Murske Sobote. Seveda sem se hotel posvetiti likovnemu ustvarjanju in po naključju sem izvedel, da je v Ljubljani srednja šola za umetno obrt, pozneje se je preimenovala v srednjo šolo za oblikovanje. Imeli smo nekaj odličnih mentorjev, še posebej kar se tiče risanja, ne nazadnje smo imeli tudi možnost risanja po modelu. To seveda ni bila kakšna gola gospodična kot na akademiji, temveč starejša gospa, vendar mi je to veliko pomenilo. Risanje figure omogoča tudi spoznavanje človeške anatomije, perspektive, umeščanje figure v prostor, osnove kompozicije, skratka, to je metjejski temelj, na katerem lahko gradiš. S tem je bila moja življenjska in profesionalna pot dokončna začrtana.
Na ljubljanski likovni akademiji ste študirali pri Gabrijelu Stupici, ki vam je bil verjetno blizu tudi zaradi zadržanosti in redkobesednosti?
Tudi za akademijo sem izvedel zgolj po naključju, čeprav je bila le streljaj od mojega dijaškega domovanja, takrat nas pač niso na srednji šoli usmerjali na slikarsko pot. Mama nad mojo odločitvijo ni bila prav navdušena, oče in sestra pa sta me podprla. Na akademiji so se praviloma profesorji vsak letnik zamenjali, našo generacijo pa je po spletu okoliščin vsa štiri leta poučeval Stupica. Bil je izredno samosvoj pa tudi obenem strog in pronicljiv, vsi smo se nekako bali njegovih sodb. Če je nemo stal za tabo in opazoval, kaj počneš, se ti je lahko od napetosti zlomil svinčnik ali čopič (smeh). Ampak imel sem občutek, da mi je naklonjen, včasih se je brez besed ustavil ob meni in mi rahlo stisnil roko kot v potrditev, da je zadovoljen z mojim delom. Ni manjkalo niti opozoril, da je izredno sugestiven umetnik in da lahko mladi zelo hitro zapadejo pod njegov vpliv, vendar pri meni ni bilo te nevarnosti. Od nekdaj sem vedel, da moram hoditi po svoji poti, in tega se držim do danes.
Nekatere vzornike ste verjetno
v mladih letih le imeli?
Blizu so mi bili slovenski impresionisti in ekspresionisti, pa pozneje nekateri modernisti. Zelo sem cenil Matissa, ki je imel sijajen občutek za barvo, pa ne nazadnje Jacksona Pollocka, ampak njega tako in tako ni bilo mogoče kopirati, to bi bilo tudi nesmiselno. Umetnost zunaj klasičnega štafelajnega slikarstva me ni nikoli pritegnila. Sem si šel velikokrat ogledat Beneški bienale, ampak težko sem se identificiral s takšno produkcijo. Ne bom rekel, da je slaba, le z mojimi ustvarjalnimi principi se ne sklada.
V Zasavju oziroma Trbovljah ste lahko tudi od blizu spremljali nastanek in razvoj fenomena Neue Slowenische Kunst (NSK)?
Bil sem zgolj opazovalec, več sem se družil le z Janezom Knezom, z njegovim sinom Dejanom, ki je bil član skupine NSK, sva se srečala zgolj priložnostno. Lepo, da so se tako uveljavili, ampak, kot rečeno, zadevo sem le spremljal, in še to bolj z distance.
Številni likovni kritiki so pri vas opazili dvojnosti in nasprotja, morda je ena od najbolj evidentnih navezanost na risbo na eni strani in izredno pastozen nanos barv na drugi?
Zaradi tega so me večkrat primerjali z van Goghom, čeprav ga nisem prav nič kopiral (smeh). Ne smemo pozabiti, da so bili številni odlični slikarji tudi odlični risarji, četudi so njihove risbe manj znane. Sicer pa imam slikarstvo preprosto rad, debeli barvni nanosi, ki imajo tudi čutno senzacijo, so mi blizu, tako se nekako tudi stvarno materializira podoba, ki jo slikam. Morda kdo vidi v tem tudi podobnost z drugimi avtorji, vendar je zame takšen način predvsem moja lastna afiniteta, ki mi omogoča realizirati, kar vidim in čutim.
Vaše krajine so praviloma prazne, človeška figura se ne pojavlja niti kot štafaža.
Zelo redko sem v pokrajini upodobil tudi človeka, motive sem raje ločeval, se pravi krajina ostane krajina, za ljudi pa sem izbral portret ali tradicionalna omizja.
Omizje je klasičen ikonografski motiv, tudi vi ga poustvarjate v tradicionalni, nekoliko arhaični maniri.
Tudi to je verjetno moja prekmurska dediščina. V naši družini smo protestanti, ki spoštujemo nekatera pravila, tudi kar se tiče skupnih obedov, kjer je treba biti spoštljiv in tih. Pri nas smo vedno sedli skupaj h kosilu, otroci smo morali biti tiho, tudi to je ostalo v mojem zavednem ali morda nezavednem spominu do danes.
V evangeličanski skupnosti je za razliko od bolj dogmatske katoliške religija bolj vpeta v vsakdanje življenje.
Nedvomno. Tudi moja sestra se je poročila s protestantskim duhovnikom, kar je imelo v tistih časih posledice, saj se je bila zaradi tega prisiljena odpovedati učiteljski službi. Kakorkoli že, tudi sam že tri desetletja pripravljam ilustracije za naslovnice za protestantski koledar, kar se tiče bogoslužja, pa je zdaj zame najbližja evangeličanska cerkev v Ljubljani, kjer poznam duhovnika, saj je iz Prekmurja. Res pa pri nas obiskovanje maš ni takšna obveza kot pri katolikih, ko se odločiš, pač greš.
Ste med redkimi umetniki starejše generacije, ki so se odločili za samostojni poklic. Nikoli se niste zaposlili v prosveti ali kakšni instituciji.
Veste, kmalu zatem, ko sem zaključil akademijo, je nekdo kupil pet mojih slik. To se mi je zdelo res imenitno in takrat sem precej naivno pričakoval, da bo prodaja tudi v prihodnje tekla podobno. To se seveda ni zgodilo. Včasih so bili tudi težki časi, ampak ker sem si bolj kot karkoli drugega želel slikati, sem vztrajal pri samostojnem statusu.
