Ob aktualnem dogajanju v Ukrajini je nujno spregovoriti tudi o vlogi nekdanjega predsednika Evropskega sveta in nekdanjega poljskega premierja Donalda Tuska, ki so ga ruski propagandisti označili kot svojega človeka v Varšavi. Čeprav je politiko vodila nemška kanclerka Angela Merkel, je tudi Tusk naredil zelo veliko za Putinovo predrznost pri napadu na Ukrajino. Točno tako, kot so v 30. letih prejšnjega stoletja dovolili krepitev Hitlerju.
“Spet se niso ničesar naučili. Posel je cvetel. Evropa je štela denar,” je dogajanje v filmu Naš človek v Varšavi povzel upokojeni častnik specialnih enot poljske vojske Roman Polko. Politika Nemčije, ne le Angele Merkel, ampak tudi njenega predhodnika, je pripomogla h krepitvi ruskega režima. Grzegorz Kuczynski iz Polska Times je izpostavil, da so se Nemci morali zavedati tega, kakšen značaj ima režim Vladimirja Putina v Rusiji. Medtem ko je politiko vodila Merklova, je kanclerki poljska vlada v tistem času sledila kot materi.
V filmu so spomnili, da je Putin začel svoj prvi predsedniški mandat s pobojem 200 tisoč prebivalcev lastne države. Vsak peti Čečen je bil umorjen v tako imenovani operaciji čiščenje. Danes pa se ta beseda uporablja v Ukrajini. Tako so strli upor naroda, ki se ni hotel podrediti Rusiji. Medtem pa se je svet pretvarjal, kot da se ni zgodilo nič.
Srž simbolike popuščanja je bilo srečanje v Münchnu
Ves svet je spoznal, česa je sposobna Rusija. Vse, kar so naredili, je, da so vojno obsodili. Tako se je začela politika popuščanja, ki je Putinu omogočala, da služi. Ta denar pa je Rusija potem s pridom uporabljala za napadanje in pobijanje. Putin sicer ni ničesar skrival, nasprotno, odkrito je strašil, in to že leta 2007 v Münchnu. Izrekel je namreč naslednje: “Proces širitve Nata nima nič skupnega s posodabljanjem zveze in zagotavljanjem varnosti v Evropi. To je resno izzivanje, ki krha medsebojno zaupanje. Upravičeno se lahko vprašamo, proti komu je uperjena ta širitev.”
Zahodne velesile so mirile agresivnega zavojevalca, čeprav je Putin oznanil, da je v vojni z Zahodom v smislu, ali boste plesali tako, kot bom jaz igral, ali pa bom to vojno nadaljeval. Ruski predsednik je izjavil, da jih skrbijo načrti za namestitev protiraketne obrambe v Evropi. “Kdo potrebuje novo, v teh razmerah neizogibno oborožitveno tekmo? Dvomim, da sami Evropejci,” je bil kritičen. A svet je samo poslušal.
Na poljskih parlamentarnih volitvah je nato zmagala Državljanska platforma na čelu z Donaldom Tuskom. Ruski mediji niso skrivali svojega zadovoljstva. “Radi bi dali praktično obliko našim napovedim o nujnosti izboljšanja odnosov z našo vzhodno sosedo, Rusko federacijo. Hočemo, da bi bila Rusija pomembna … Še več, da bi postala še pomembnejša poljska partnerica na področju gospodarstva pa tudi politike in varnosti,” je o odnosih z Rusijo izjavil Tusk. Po besedah publicista Mareka Pyzaja je Tusk naredil zelo veliko, da je bil Putin vse drznejši, da se ni oziral na to, kar o njem govorijo v Evropi, da je krepil moč, ki jo Rusiji dajejo surovine, in da je lahko financiral svojo vojsko.
Državljanska platforma si je oblast delila z ljudsko stranko. Ta leta si v zgodovini poljske vzhodne politike zaslužijo čisto posebno poglavje. Tusk nikoli ni skrival, kakšno politiko do Moskve bo podpiral. Poudaril je, da želijo dialog z Rusijo. S takšno, kakršna je ta. Katarzyna Gojska iz Gazeta Polska je v filmu poudarila, da je nemogoče, da ne bi vedel, da so v Čečeniji Rusi pobili več desettisoč čečenskih otrok. Da so tam delovala prva koncentracijska taborišča in da so ženske grozovito mučili. “Donald Tusk je v imenu poljske države rekel, da se je treba s Putinom, z Rusijo, pogovarjati s takšno, kakršna je. Točno taka je bila. Že takrat umazana od čečenske krvi. Čeprav je bila prepojena s krvjo čečenskih otrok, to Tuska ni motilo,” je bila kritična.
Tusk prekinil tradicijo vseh dotedanjih poljskih premierjev
Za vodjo diplomacije je Tusk imenoval Radoslawa Sikorskega, ki je z besedami in dejanji zvesto sledil zunanjepolitičnim stališčem svojega vodje. Ta je izjavil, da so sklenili odmrzniti dialog na različnih ravneh. Na prvi obisk v državo, ki ni članica EU, je šel Tusk v Moskvo. S tem je prekinil tradicijo vseh dotedanjih premierjev. Vsi so namreč ne glede na politične barve šli najprej v Ukrajino. Po treh tednih od nastopa oblasti je odšel v Berlin. Po slabih treh mesecih je že šel v Moskvo. Tusk je v izpostavil: “Izjave ruskih voditeljev o pripravljenosti za izboljšanje rusko-poljskih odnosov niso prazne besede.”
V naslednjih sedmih letih politike te vlade je sledil niz tragedij. Teh sedem let se je začelo z močnimi izjavami, kot je: “Odmrznitev odnosov med nami bo prinesla koristi in namige, ki jih je razumel vsak povprečni opazovalec javnega življenja. S predsednikom Putinom sva se dolgo pogovarjala o protiraketni obrambi. Predsednik Putin ni navdušen nad tem projektom.” To je bil po navedbah v filmu čas, ko se je vračala odvisnost Evrope od ruskih surovin in se nihče ni znal ali hotel domisliti, da bi tej nori politiki naredil konec. Nič čudnega torej ni, da so posledice še danes dramatične. V luči prvega Tuskovega obiska v Berlinu se je takoj pojavilo vprašanje plinovoda Severni tok 1. Plin iz Rusije v Nemčijo je bil le projekt, ki sta si ga najbolj želela Berlin in Moskva. Merklova je dejala, da so se dogovorili, da bosta zunanja ministra raziskala gospodarske vidike tega projekta. Kot kaže, nesoglasij ni bilo. Prva cev plinovoda je začela obratovati štiri leta kasneje. Enajst mesecev kasneje je bila zgrajena še druga. Plin je tekel in deževali so naftni rublji, s katerimi je Putin krepil vojsko.
Tusk je bil eden najbolj proruskih, če ne najbolj proruski premier na Poljskem
A Severni tok 1 je bil šele začetek, kmalu so namreč sledile nove etape tega vlaganja, s katerimi je Evropa postala odvisna od ruskega plina. “Poljska si želi čim boljših odnosov med Evropsko unijo in Rusijo,” je izpostavljal Tusk. Kot izpostavljajo v filmu, je treba iti po sledeh denarja in političnih odločitev, ki jih sprejemajo v evropskih prestolnicah, da bi razumeli, kdo in kako je ohromil Putina in Ruse, ki že leta terorizirajo nove in nove države. Rafal Ziemkiewicz iz medija Do rzeczy je izpostavil, da z vso odgovornostjo trdi, da so to vojno omogočili Nemci. “Poljska vlada je v tem času kanclerki Merklovi sledila kot materi.” Katarzyna Gojska pa je glede Tuskovega vladanja na Poljskem povedala, da je bil to nedvomno eden najbolj proruskih, če ne najbolj proruski premier na Poljskem.
Tusk je ob obisku Moskve leta 2008 izjavil, da so sklenili, da se pogovarjajo brez predsodkov. “Obeta lepo prihodnost, ko gre za strateško sodelovanje.” Kot poudarjajo nekateri, je Tuskova politika nasploh temeljila na popolnih utvarah, nerazumevanju razmer, nerazumevanju tega, za kar si prizadevata Nemčija in Rusija. “Načelo je bilo slediti glavni struji in žeti odobravanje Nemčije. Ta pa je poudarjala, da si od Poljske želi, da bi bila naklonjena Rusiji. To si je želela tudi Rusija. Ruska propaganda je bila navdušena,” izpostavljajo v filmu in razkrivajo, da so bile tedaj izrečene slavne besede o Tusku: “Naš človek v Varšavi“. Zanimiv je bil Tuskov odgovor, ki je izjavil naslednje: “Prav tako bi lahko rekli, o tem priča ozračje na pogovorih, da je Putin naš človek v Moskvi”.
Nekaj mesecev pozneje je svet z grozo opazoval ruski napad na Gruzijo. Publicist Piotr Semka je izpostavil, da bi moral biti napad na Gruzijo trenutek, ki bi razblinil vse iluzije v zvezi s Putinom. Da so se Rusi ustavili na poti do Tbilisija, je imelo vlogo srečanje (petih vzhodnoevropskih držav) na čelu z Lechom Kaczynskim, poljskim predsednikom. Tusk je bil tedaj previden, francoski predsednik je šel v pogajanja. Če ne bi posredoval Kaczynski, izpostavljajo, bi Gruzijo okupirala ruska vojska in si jo povsem podredila. Tuskova vlada je naredila vse, da do obiska ne bi prišlo, do zadnjega trenutka namreč ni želela dati letala. Šele po izjavi predsednika ZDA se je letalo našlo. Predsedniku ni želela dati diplomatske pomoči, če bi bilo vse odvisno od Tuska, do tega obiska ne bi prišlo. Ruska imperialna politika se je krepila, sveta pa to ni izučilo.
Upokojeni častnik Polko je opozoril, da se je Rusija od leta 2008, torej od napada na Gruzijo, ves čas oboroževala, vodila agresivno politiko, Evropa pa se je medtem razoroževala. Minister Klich je po njegovih besedah razorožil poljsko vojsko, 20 tisoč poklicnih vojakov je namreč zamenjal z narodnimi silami rezerve. “Ne vem, ali je bila to diverzija ali neumnost, vojske to ni okrepilo,” je bil jasen. Tusk je poudarjal, da tega ne potrebujejo. “Ničesar nam ne daje. Je le igra potencialov iz raket, ščitov pred raketami, tankov in min. Taka igra potencialov jemlje našim družbam življenje.” Razpustili so prvo divizijo, namenjeno za delovanje na suvalškem koridorju, ki ga Nato označuje kot izjemno občutljivega in nevarnega, ta pa skrbi Litovce. Da se je Tuskova vlada motila, sta pokazali tako preteklost kot prihodnost.
Rusi so načrtno kupovali in kupujejo politike za lobiranje
Leta 2009 (1. septembra, ob obletnici začetka II. svetovne vojne), je na Poljsko prišel Putin. Tusk se je iz oči v oči pogovarjal s Putinom. Ta je uradno trdil, da sta se pogovarjala le o vsakdanjih stvareh, nekateri od njegovih uslužbencev pa so kasneje razkrili, da je pogovor tekel o pogodbi za plin. Poljska se je iz popolnoma nerazumljivih razlogov odpovedala mednarodni pravici do Pilawske ožine v korist Ruske federacije. Prav tako je država podpisala neugodno pogodbo o plinu z ruskim Gazpromom. Druge države, kot je denimo Avstrija, so si izborile veliko nižjo ceno. Tusku bi se morala prižgati rdeča luč, pa se mu ni. Izkazalo se je, da so Poljaki Rusom podarili ogromno denarja. Tusk je glede prodaje poljskega Lotosa (proizvodnja naftnih derivatov) trdil, da ni “nobenih ideoloških razlogov, da bi rekli odločni ne vlagateljem iz katere koli države, tudi Rusije“. Glede Orlena, strateškega podjetja na Poljskem, je malo manjkalo, da ni prešlo v ruske roke. Iz prisluškovanja se je izvedelo za načrte Tuskovih ljudi. Izkazalo se je, da je za rafinerijo kupec Igor Sečin – vodja Rosnefta, enega od podjetij, ki že leta zaposluje pomembne politike iz zahodne Evrope (nekdanjega nemškega kanclerja Gerharda Schröderja, nekdanjega francoskega premierja Francoisa Fillona in nekdanjega finskega premierja Paava Lipponena, avstrijske politiki – nekdanjega avstrijskega kanclerja Wolfganga Schüssla). Rusi so tako načrtno kupovali politike in jih še vedno kupujejo zato, da jih lahko uporabijo za lobiranje v zdajšnjih zahodnih vladah.
Kot je izpostavljeno v filmu, je vzpostavljanje odvisnosti Evrope od ruskih surovin bil dolg proces. Berlin in Moskva sta šla še naprej in sklenila še eno politično-poslovno kupčijo: Severni tok 2. Ob tem ne gre prezreti opozoril, da so plinski odnosi z Rusijo vedno del politike, ne le posel. Gre za umazano politiko, njen vrhunec vidimo danes v Ukrajini. 10 aprila 2010 je v Rusiji umrlo 96 oseb, med njimi poljski predsednik, ki je bil nenaklonjen zbliževanju z Rusijo. V vzhodni Evropi so nesrečo v Smolensku obravnavali kot očitno znamenje Putinove moči. Preiskavo so vodili Rusi, razbitin letala niso hoteli vrniti. Takoj po nesreči so jih uničili.
Tudi poljski javni mediji so v času Tuska zagovarjali skrajno prorusko politiko. Leta 2014, ko so Ukrajinci na Majdanu umirali v boju za svobodo, jih je Radoslaw Sikorski prisilil, da podpišejo sporazum, koristen za Kremelj. Leta 2014 je prišlo do napada Kremlja, Rusija je zasedla ukrajinski Krimski polotok in Doneški bazen. Po tem napadu je svet uporabil sankcije. Eden od ruskih veleposlanikov na Poljskem je o njih povedal: “So nas sankcije kdaj ustavile?” Skoraj vsak poskus opozarjanja na rusko imperialistično politiko so Tusk in njegovi ljudje spodnesli. “To, da opogumljeni Putin, opogumljeni Rusi morijo otroke in ženske, na ulicah ukrajinskih mest, bo v zgodovinskih učbenikih za vedno sramoten spomenik evropskim politikom, za katere je bil Putin partner v politiki in poslu. Z vidika Berlina in Moskve je bil Donald Tusk najboljše, kar se je tema dvema državama lahko zgodilo na Poljskem. Ni jima bilo namreč skrbeti zaradi večjih ambicij Poljske,” so med drugim izpostavili v filmu. Tusk je bil poljski premier vse do leta 2014, ko je bil izvoljen na mesto predsednika Evropskega sveta, ki ga je zasedal do leta 2019. Se mar kdo čudi, da Evropska unija s takimi politiki ni znala prej ustaviti Rusije?
Ana Horvat