Sobota, 25. 6. 2022, 4.00
2 meseca, 1 teden
Sobotni intervju: Špela Rogelj
Glava ji ni pustila, da bi mislila le nase
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,86
2
Špela Rogelj je za vedno zapisana kot prva slovenska skakalka, ki je zmagala v svetovnem pokalu.
Za vrhunske športnike je znano, da so po naravi garaške osebe, gredo prek svojih meja, včasih morajo tudi z glavo skozi zid, da dosežejo kakšno stvar. V to skupino spada tudi skakalka Špela Rogelj, zdaj že nekdanja skakalka. V karieri je morala pretrpeti veliko stvari, tudi za ta sobotni intervju je šla čez bolečino. Poslovila se je pri 27 letih in se ni pustila prepričati, da bi še vztrajala na sicer zelo bogati skakalni poti. Veliko lepih in težkih trenutkov je v tem času doživela, kar jo je kot osebo zgradilo in utrdilo. Pustila je pečat in je cenjena v skakalnem svetu. Odgovorni na Mednarodni smučarski zvezi FIS so ji ponudili prav posebno vlogo. Preselila se je na drugo stran. Na stran, kjer bo nadzirala, ali je pri skakalkah vse v skladu s pravili.
"Špela, bi se dobila ta teden za sobotni intervju?" je bilo naše vprašanje. "Seveda, v sredo ob 9. uri v Mostecu," je odgovorila. Ob skakalnici, ki je bila del njene skakalne kariere, saj je bila tudi članica Smučarskega skakalnega kluba Ilirija. A ni šlo vse kot po maslu, kakor niti ne v njeni karieri. V torek so ji izpulili modrostni zob in bolečina ter oteklina sta bili preveliki, da bi se v sredo dobili. Kot večkrat v karieri je stisnila zobe, šla čez sebe in rekla: "Dobimo se v petek zjutraj ob istem času."
In smo se, s pionirko smučarskih skokov v svetovnem pokalu. Bila je zraven skoraj od začetka ženskih skokov. Pri 12 letih je že skakala v celinskem pokalu, ki je bil tedaj najvišji rang tekmovanja v ženski konkurenci.
Vse od prve tekme decembra 2011 je bila del karavane najboljših. V tem času je enajstkrat stopila na zmagovalni oder in pričarala številne lepe trenutke. Sama najbolj ceni ekipno srebrno medaljo v Oberstdorfu leta 2021, nikoli ji ne bodo odvzeli dejstva, da je kot prva Slovenka leta 2014 skočila do zmage v svetovnem pokalu.
Nastopila je na trojih olimpijskih igrah, ravno razočaranje na teh pa je njena največja skakalna bolečina. Želela je medaljo, a je bila prekratka. Pri 27 letih se je odločila za konec kariere. Za mnoge prezgodaj. Večina je menila, da si bo premislila, ker bodo v prihodnji sezoni dekleta v svetovnem pokalu dočakala uradni krst na letalnici v Vikersundu, kar je sama lep čas zagovarjala, poleg tega bo domače nordijsko svetovno prvenstvo v Planici. A je rekla, da je bilo dovolj, in oder prepustila naslednjim generacijam.
Veljala je za zagrizeno skakalko in vseskozi trdo trenirala. Šla je čez številne prepreke in večkrat prikrila bolečine v hrbtu, s katerimi se je ubadala na skakalni poti. V skakalnem svetu jo cenijo in zato ni bilo nič nenavadnega, da jo je po koncu kariere takoj poklicala prva dama ženskih skokov Chika Yoshida (direktorica tekem svetovnega pokala v ženskih skokih) in ji ponudila vlogo kontrolorke opreme na skakalnih tekmah. Čeprav je kot skakalka povedala svoje, bo njen glas v smučarskih skokih še vedno imel težo tudi v prihodnje.
Špela, ste že kupili cestno kolo? Skakalci in skakalke vse pogosteje kolesarijo, tudi po koncu kariere. Katja Požun, ki se je pred leti upokojila, na primer pridno nabira kilometre. Da ne govorimo o Robertu Kranjcu, Nejcu Dežmanu …
(smeh, op. p.) Ne. Za zdaj me kolesarska mrzlica še ni zagrabila.
Stari ste šele 27 let, pa kar konec kariere.
Jaz sem zraven že od samega začetka. Vsak dan smo se morali boriti. Ženski skoki so bili sveža disciplina, ki se je razvijala in se še. Preprosto je bilo vsega dovolj. Nikoli mi ni bilo težko iti na trening, tekmovati, občutka v zraku ne moreš nikomur opisati, če tega ni sam izkusil. Odločila sem se, da je to to. Dveh želja si nisem izpolnila, a bo ostalo še kaj za podmladek.
Verjetno sta ti želji povezani z olimpijsko medaljo in poleti na letalnici. Poleti na letalnici v Vikersundu bodo že v prihodnji sezoni. Ne bi še malce potegnili svoje kariere, če se malce pošalimo?
Vem, da so, a moraš biti na vrhunski ravni, da lahko nastopaš na letalnici. Letalnica ni kar navadna skakalnica. Odlično moraš biti pripravljen. Na dekletih bo marca prihodnje leto zelo velik pritisk.
Vam bi na primer na letalnici prav prišle izkušnje.
Zagotovo, vendar izkušenj na tako veliki skakalnici skoraj nobena nima. Kaj dejansko se bo zgodilo, bomo videli, ko bodo skočile prve. Upam, da bodo letele daleč.
Na srebrno ekipno medaljo na nordijskem svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu leta 2021 je najbolj ponosna.
Če bi zdaj začeli trenirati, bi lahko prišli pripravljeni do sezone?
Bi, ker nisem toliko izgubila. Mislim, da bi se takšen premor v skokih pokazal še kot plus.
Ali vas nič ne premami, da bi morda vseeno še poskusili? Prihodnje leto je v Planici tudi domače nordijsko svetovno prvenstvo.
Za zdaj ne. Da bi se spet osredotočila na svetovno prvenstvo, za tisti dan, ne. Tisti dan moraš biti v vrhunski formi. Na olimpijskih igrah me je kar sesulo. Vse sem dala od sebe, a nimaš vpliva na pogoje in druge stvari. In to samemu sebi težko razložiš.
Vaša odločitev, da ne boste več skakali, je torej dokončna?
Tako je.
Ali je na takšno odločitev morda vplivala tudi želja po materinstvu v bližnji prihodnosti?
Zagotovo si želim družine, a je še ne načrtujem. Tudi to je bila ena od stvari. Dekleta ne moremo skakati dolgo in si potem želeti družino. Starostna razlika pri fantih in dekletih nastane ravno zaradi teh stvari.
V Lillehammerju leta 2014 je skočila na najvišjo stopničko odra za zmagovalke in premagala tudi Danielo Iraschko Stolz ter japonsko kraljico Saro Takanaši.
Ste pa skakalke bistveno prej vpete v člansko konkurenco kot fantje in že pri rosnih letih skačete v svetovnem pokalu. Vaše kariere so vseeno dolge. Vi ste na primer na najvišji ravni, če gledava le svetovni pokal, skakali kar enajst let, pa ste stari šele 27 let.
Pri fantih moraš biti res res nadarjen, da začneš pri 16 letih skakati na najvišji ravni in tudi zmagovati. Pri dekletih prej prideš v reprezentančni pogon. Za zdaj je še tako. Kot sem videla, je podmladka veliko in se bo to spremenilo. Od 12. leta smo bile v reprezentančnem pogonu. Trenerji so se menjavali, jedro pa je bilo enako. Tudi tega se malce naveličaš.
Kaj vam je vrhunski šport dal?
Veliko vrednot. Da ti disciplino, sočutje do sočloveka, ustvari ti red in se ga držiš v normalnem življenju. Veliko prijateljev spoznaš, vidiš svet, čeprav si bolj omejen na hotele in skakalnice. Veliko lepega mi je dal in nikoli se ne bi odločila drugače.
Kateri pa so negativni vidiki?
Šport gre vse bolj v profesionalizem. Vse več je odrekanja, da dosegaš vrhunske rezultate. Pri skokih je specifična teža. Zelo moraš biti samodiscipliniran, da držiš visoko raven, sicer ne moreš biti zraven. Odrekati se moraš določenim stvarem, ki jih sovrstniki delajo drugače. Nam je bil trening prva stvar. Ko si v pogonu, ne razmišljaš, čemu se odrekaš.
Špela Rogelj in njen Mostec, kjer je skakala in bila članica SSK Ilirija.
Omenili ste, da je pri smučarskih skokih teža velik dejavnik. Kako ste se vi borili z njo? Veliko je odrekanja, morate biti na meji …
Za tista res velika tekmovanja sem bila na meji. Odrekati se moraš kar veliko, da držiš mejo in hkrati ne preobremeniš telesa. Nenehno moraš paziti, kaj daš na krožnik, kaj poješ, koliko poješ in potem koliko se posledično gibaš.
Ali ste imeli veliko težav z vzdrževanjem prave teže? Določeni lahko veliko jedo in nimajo s tem pretiranih težav, spet drugi imajo in se jim hitro nabirajo kilogrami.
Ena tistih sem, ki morajo zelo paziti. Nisem takšne sreče, da bi lahko jedla, jedla in jedla, pa se mi ne bi nič poznalo. Včasih je bilo kar težko, zlasti v mlajših letih. Vsega je veliko, želiš si biti vrhunski in to je davek tega.
Ali res drži, kar se izpostavlja v eni izmed reklam, da si lačen ful drugačen?
Zagotovo, lačen si bolj tečen (smeh, op. p.).
V smučarskih skokih se veliko govori o podhranjenosti. Skakalci imajo težave s tem in verjetno je tako tudi pri dekletih. Menite, da se da tu narediti kaj glede lažjega življenja, čeprav je težko to pričakovati, ker je treba biti v zraku čim lažji.
Mislim, da Mednarodna smučarska zveza (FIS) razmišlja v tej smeri. Veliko so že naredili od časov Hannawalda (Sven Hannawald, op. p.). Še vedno se razmišlja, kako bi omejili prekomerno hujšanje. Bomo videli, kaj se bo dejansko zgodilo. Zagotovo se da kaj na tem področju še narediti. Je pa težko, ker bo vedno minus in plus.
"Glavi nisem pustila, da bi mislila le nase. Vedno mi je bila pomembna ekipa. Skrbela sem za celotno ekipo. Rezultatsko me je to zaustavljalo. Imela sem toliko sočutja do drugih … Preveč stvari sem si dala v glavo in glava ni pustila."
Pa se vrniva na vašo upokojitev. Kdaj je bil tisti trenutek, ko ste se dejansko odločili za konec kariere? Ta odločitev je pri vas že nekaj časa visela v zraku.
V Oberhofu na zadnji tekmi. Vsi so me že nekaj tednov prej spraševali, ali bom končala. Moj cilj je bil sezono končati tako, kot je treba. Da ne bom imela motečih dejavnikov. Odločitev o koncu kariere je zame to bil. V Oberhofu sem si rekla, to je to. In tako je bilo.
Oberhof je bil pester v slovenski reprezentanci. Trener Zoran Zupančič je takrat dal vedeti, da ne bo več vodil ženske ekipe. Po razmisleku vseh vpletenih zdaj nadaljuje kot prvi mož stroke. Kako ste vi takrat to doživljali, ker ste se povrhu vsega še poslavljali od skokov?
Novico glede Zorana sem izvedela že na turneji Raw Air. Ravno zaradi svoje odločitve o koncu kariere sem bila prva, ki sem izvedela. Novica me je zelo šokirala. Povedala sem, da si brez takšne ekipe še enega leta ne predstavljam. To je bila pika na i moji odločitvi. V Oberhofu so se vrstili vrhunski rezultati. Vse smo bile pod vplivom čustev. Vse je bilo gor, dol. Zadnja tekma je bila kar težka zaradi veliko dejavnikov. Zahtevno je bilo skakati.
Ampak Zoran se je vrnil, vi ne …
Vesela sem, da se jim je uspelo dogovoriti. Ekipa pod njegovim vodstvom deluje in ne vidim razloga, zakaj bi to menjali. Pod svojim okriljem ima zdaj še nekaj mlajših skakalk. Mislim, da bo svetovno prvenstvo v Planici zanimivo.
Ali vas je kdo želel prepričati, da bi vztrajali na skakalnih smučeh?
So me, zlasti zaradi letalnice. Ker sem si vedno želela, da bi skočila na letalnici. Ravno na dopustu sem bila, ko sem izvedela za to novico. In sem si rekla, zakaj ravno zdaj!? Ampak tako je. Bodo druge, ki bodo prve preizkusile.
Ste pa bili prva Slovenka, ki je zmagala v svetovnem pokalu. Ali ste na to najbolj ponosni?
Najbolj ponosna sem na srebrno medaljo na nordijskem svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu. Kot ekipa smo vedno delovali zelo močni, a se nam na velikih tekmovanjih ni izšlo. Takrat se nam je, četudi smo za malo zgrešili zlato medaljo. Dejansko je bila že naša. Vedno mi je bila pomembna ekipa, zato mi je ta ekipna medalja najpomembnejša.
Kaj pa vam pomeni prva zmaga za slovensko žensko skakanje?
Bila je presenečenje. Preden smo šli v Lillehammer, sem imela težave na ledeni smučini v Kranju. Menjala sem smuči. Na okovju je bila napaka. V Lillehammerju se je vse izteklo super ne glede na to, kaj sem naredila. Da sem zmagala, je bilo neverjetno. Drugim sem pokazala, da Slovenke lahko zmagamo. Odprla sem vrata preostalim, da so videle, da se je res vredno potruditi in trenirati.
V svetovnem pokalu je enajstkrat skočila do stopničk, petkrat sama in šestkrat na ekipni tekmi. Posebna je zmaga na Ljubnem leta leta 2021. Prav na tej tekmi si je zagotovila vstopnico za ekipno tekmo na prvenstvu v Oberstdorfu.
Tisto sezono ste bili četrti v skupnem seštevku. Za vas je bila najboljša. Kako, da potem ni bilo nadgradnje? Kaj vas je zaustavilo?
Glavi nisem pustila, da bi mislila le nase. Vedno mi je bila pomembna ekipa. Skrbela sem za celotno ekipo. Rezultatsko me je to zaustavljalo. Imela sem toliko sočutja do drugih … Preveč stvari sem si dala v glavo in glava ni pustila.
Kaj najbolj obžalujete, če izvzamemo premiere na letalnici in medalje na olimpijskih igrah?
Obžalujem ravno to, da nisem večkrat poslušala same sebe, svojega telesa. Dobro sem ga spoznala skozi vsa leta treniranja. Mogoče bi se lahko več stvari razvilo drugače. A ima vse svoj namen in se je zgodilo, kot se je.
Kateri so bili najtežji trenutki?
Zagotovo te olimpijske igre. Res mi je bilo težko. Zlasti zaradi covida je bilo napeto. Olimpijske igre so bile drugačne kot prejšnje dvoje. Zraven sem bila, a se mi je potem po tisti tekmi vse sesulo. En dan je bil in takrat bi se vse moralo iziti. A se ni.
Spomnim se, kako so praktično vsi trenerji, ki so bili v reprezentanci, govorili o vaših težavah s hrbtom. Da včasih tudi hoditi in trenirati niste mogli. Trpeli ste zaradi tega, a tega niste želeli obešati na veliki zvon.
Nekaj let po letu 2014 je bilo kar hudo. Zjutraj sem težko vstala. Ko daš to na stran, živiš s tem. Hrbet me še vedno boli, bolečina je postala del vsakdana. Veliko sem naredila glede preventive, od stabilizacije naprej, da sem omilila bolečino, imela sem ogromno masaž, da smo sprostili zategnjenost. Na koncu mi hrbet ni več povzročal takšnih preglavic. Takrat je bilo res težko, v nogah sem imela mravljince.
Špela Rogelj ne bo dočakala skakanja na letalnicah, ga bo pa zagotovo Nika Prevc, ki velja za zelo nadarjeno skakalko.
Ali ste takrat razmišljali, da bi poslušali telo, ali ste šli tudi z glavo skozi zid?
Šla sem z glavo skozi zid, to moraš storiti večkrat v karieri, čeprav se večkrat izkaže, da to ni najbolj pametno. A če želiš prestopiti mejo, moraš iti čez.
Ko sva se dogovarjala za intervju, ste dejali, da morate vprašati mamo, ali vas lahko zamenja v službi. Kaj točno počnete?
Pomagam, ker nimamo dovolj zaposlenih. V sprejemni pisarni sprejemam stranke. Pomagam, kolikor lahko.
Koliko sta vam starša pomagala na vaši skakalni poti?
Največ sta mi dala. Podpirala sta me od začetka do konca. Nikoli mi ni nič manjkalo. Vedno sta poskrbela, da sem imela vse, kar sem potrebovala. Da sem imela mir, da sem imela kosilo ... Njima sem najbolj hvaležna za vse.
Skokov niste dali povsem na stranski tir. V prihodnji sezoni boste opravljali vlogo kontrolorke opreme na tekmah celinskega pokala in tekmah FIS. Kako ste naredili preskok v te vode?
V Oberhofu me je Chika (Chika Yoshida, direktorica tekem svetovnega pokala v ženskih skokih, op. p.) vprašala, ali bi si želela delati v FIS. Poklicala me je v Planici in ponudili so mi delo kontrolorja. Poleti imam uvajanje na grand prixu, pozimi pa na tekmah celinskega pokala in tekem FIS.
V prihodnji sezoni bo delala kot kontrolorka opreme na tekmah celinskega pokala in tekmah FIS. Pravi, da bo pri svojem delu natančna, kot je bila tudi v času aktivnega skakanja.
Vas morda zanima tudi delo v svetovnem pokalu?
Videla bom, kaj točno vse to predstavlja. Kontrolorja sem do zdaj videla z druge strani. Zdaj bom sama na tej strani. Sestanke glede novih meritev smo že imeli. Zdijo se mi boljše, kot so bile.
Ali bi imela Slovenija tri ženske medalje na olimpijskih igrah v Pekingu, če bi bili na tisti tekmi že strogi? Na tekmi mešanih ekip je bilo nato veliko diskvalifikacij, tudi pri najboljših skakalkah.
Težko je komentirati. Niti ne vem, kakšne številke točno so bile. Zagotovo bi se dalo narediti kaj več že v prejšnjih sezonah, tudi na začetku zadnje. Tako kot je bilo, tako se je zgodilo. Zdi se mi, da je bila to šola za vse. Drugega komentarja nimam.
Kaj vam pomeni, da vas je prva dama ženskih smučarskih skokov Chika Yoshida poklicala in vam dala možnost, da ostanete v skokih? Vendarle jih veliko konča kariero, a ne dobijo vsi priložnosti.
V takšnih trenutkih vidiš, da si nekaj delal prav. Zelo veliko mi pomeni, da me cenijo. Upam, da bom upravičila njihovo zaupanje. Posebno je, ker se zavedaš, da si nekaj delal prav.
Do sebe ste bili strogi že v času kariere, verjetno boste tudi v tej vlogi.
Zagotovo bom. Posel je posel, prijatelji so prijatelji. To bo treba ločiti. Če si strog in imaš enaka pravila, ne bi smelo biti težav. Pričakujem pa kakšne pogovore z vseh strani.
Ali bi v skokih počeli še kaj drugega?
Želim si organizirati trening kampe za otroke. Ne kot trenerka, to bi počeli drugi, jaz bi jih samo organizirala. Ne vem, kdaj mi bo to uspelo. To si želim, ker vem, da imamo veliko podmladka in veliko svetovnih prvakov. Sicer pa pridem kdaj na trening, pogledam otroke. Vsi so navdušeni, ko te zagledajo. Šele takrat vidiš, da v športu nekaj pomeniš. Oni dajo najboljšo povratno informacijo.
Še zadnje vprašanje. Kdaj se začnejo priprave na prihodnjo sezono?
(smeh, op. p.) Že opravljam meritve (smeh, op. p.).
2