Ljudje ob Kolpi: Josip Kopinič, belokranjski tajni agent 007

20.2.2024 | 10:50

Josip Kopinič

Josip Kopinič

Kopinič in Ttito; Uljanik

Ladja Bela krajina v Puli

Spomenik na mestu Kopiničeve rojstne hiše

Josip (Jože) Kopinič, belokranjski tajni agent 007
Rojen 18. februarja v Radovičih (Bela krajina), umrl 26. maja 1997 v Ljubljani

Sin čevljarja in gospodinje iz Radovičev Jože Josip Kopinič je bil (med drugim) tudi: podčastnik Jugoslovanske kraljeve mornarice, kapetan fregate španske mornarice, kontraadmiral mornarice Sovjetske zveze (po drugih virih »le« viceadmiral), polkovnik Jugoslovanske ljudske armade, diplomat (v resnici vohun), nosilec partizanske spomenice 1941, direktor ladjedelnice Uljanik v Pulju, direktor Litostroja, predstavnik (ljubljanskega) Smelta na Reki, tesen Titov sodelavec, predvsem pa vohun Kominterne in NKVD, pozneje Titov vohun.

Jože Kopinič je po osnovni šoli kljub veliki revščini v družini nadaljeval šolanje na trgovski šoli v Karlovcu in (le zaradi brezplačnega šolanja in zagotovljene službe) na podčastniški šoli za podmorničarje v Kumborju v Črni gori. Po končani šoli je kot električar služboval na podmornici Nebojša. Po sprejemu v partijo s posredovanjem prijatelja iz otroštva - Janeza Marentiča (ustanovnega člana CK KPS na Čebinah) je organiziral partijsko celico podmorničarjev, ki je štela 27 članov. Preko izposoje knjig v mornariški knjižnici širi marksistične letake. Ko so ga odkrili in pripravljali aretacijo njega in somišljenikov, je še pravočasno pobegnil v Ljubljano. Tukaj mu je Lovro Kuhar (alias Prežihov Voranc) organiziral pobeg v Moskvo, a je moral na begu prepeljati tudi avstrijsko komunistično družino na Slovaško. V Moskvi je po nalogu Kominterne obiskoval »Univerzo zahodnih manjšin« (šola za komuniste, ki niso Rusi) in Ekonomsko fakulteto in v dveh letih je diplomiral na obeh (!?). Sovjetska zveza se je ob izbruhu državljanske vojne v Španiji odločila poslati »strokovno« pomoč republikancem in med prvimi petimi strokovnjaki, ki jih dajo na razpolago španski vladi, je tudi Kopinič.  Postal je del redne španske vojske, ne mednarodnih prostovoljcev, čeprav določeno obdobje poveljuje prostovoljskim enotam. Tam si je (na podlagi statistike najpogostejših imen) izbral novo ime Ramon Valdes. Kot mornariškega strokovnjaka ga je republikanska vlada poslala v ladjedelnico, da bi rešil problem remonta precejšnega dela flote, ki že dalj časa ni pripravljena za vojne operacije. Kopinič je menil, da gre za diverzijo in je takoj dal zapreti 17 odgovornih inženirjev, zagrozil z likvidacijo in hudimi sankcijami in v nadaljevanju se problem čudežno reši, saj je potem iz remonta vsak teden odšla nova vojna ladja na bojišče. Kot mornariški častnik je po padcu Guernice organiziral evakuacijo republikanskih vojakov in njihovih družin z angleško trgovsko ladjo v Francijo. Za ta namen je s pomočniki izvedel puč na ladji, odstavil kapitana in prevzel poveljstvo. Ob blokadi nemških in Francovih ladij je s svetlobnimi znaki zavlačeval intervencijo in z radiotelegrafsko zvezo priklical na pomoč britansko kraljevo mornarico, ki je nevtralizirala ladje pučista generala Franca, Nemci pa so se konfliktu umaknili. Kopinič je varno pristal v francoskem pristanišču. Ponovno se je vrnil v Španijo, kjer ga vlada imenovala za vojaškega atašeja v Franciji. V Parizu se je sestajal z agentom Kominterne Lovrom Kuharjem in organiziral Josipu Brozu (ki je neskončno dolgo čakal na vizo) pot v Moskvo. Kominterni je priporočil imenovanje Broza za šefa Komunistične partije Jugoslavije. Kuharja in Tita je ta čas (so)financiral s svojo diplomatsko plačo. Njegova prava naloga v Franciji je bila, da ugotovi, zakaj dve podmornici, ki ju Francozi izdelujejo za Španijo, nikakor nista predani vojni mornarici, ter da ju čimprej pripelje na bojišče. Takoj mu je bilo jasno, da je gestapo (čas pred okupacijo Francije!) z diverzijami preprečeval dokončanje izgradnje. Ker je nosil ime Ramon Valdes (sam v začetku ni vedel, da nosi priimek grofa in admirala Valdesa), je hitro vzpostavil kontakt s šefom gestapa v Franciji, ki je mislil, da je plemič in sin admirala. Kopinič je Nemcem ponudil, da za protiuslugo podmornici dostavi generalu Francu. Nemci so mu dali potne liste za vse sorodstvo z vizami za Južno Ameriko, dokumente za lastništvo posestva v Braziliji, finančno nagrado in avans 200.000 francoskih frankov v gotovini. Takoj so odpovedali diverzijo na remontu podmornic. Kopinič je kovček z gotovino prevzel, kupil gorivo in hrano ter izplul na poskusno plovbo, s katere se ni vrnil, pač pa je izginil s podmornicama v atlantskem oceanu. Tako je pobegnil tudi francoskim oblastem. Kljub blokadi tako Britancev kot Nemcev, Italijanov in španskih pučistov je v nevihtni noči že drugič preplul Gibraltarsko ožino in pripeljal podmornici v sredozemsko luko. Le njemu gre zasluga, da fašisti niso dobili nobene podmornice, vse do končnega padca republike. Ko so Sovjeti ugotovili, da bo republikanska vlada v Španiji padla, so ga zavarovali tako, da so ga nujno poklicali nazaj v Moskvo. Tu je nadaljeval delo v Kominterni, kjer je pisal ocene za funkcionarje – predvsem za tiste iz Jugoslavije. To je lahko pomenilo napredovanje; pot v sibirski gulag na prevzgojo ali usmrtitev. V taborišču končata tudi prva Titova žena Rusinja Pelagija (mati štirih otrok, preživel je le sin Žarko) in druga žena nemška komunistka Johanna König .

V Moskvi je bil izdan ukaz o Kopiničevem imenovanju za poveljnika sovjetske flote podmornic v Baltiškem morju in dodelitvi admiralskega čina, ko je Stalin ocenil, da bi bolje koristil kot vohun v Jugoslaviji. Na hitro so mu dodelili sodelavko telegrafistko in inženirko za izdelavo radijskih postaj Stello (grško komunistko), ki je naredila specializacijo na Elektrotehniški fakulteti. Šele na vlaku za Turčijo ugotovita, da sta po dokumentih sodeč mož in žena, prav tako pa sta tam izvedela za njune rojstne podatke in nova imena. Kanadske potne liste jima je na vlaku izročil agent NKVD Edvard Kardelj. Kopinič je pozneje večkrat poudaril, da je Kardelj dokumente predal tako pozno, da bi ju lahko na meji razkrinkali in bi se s tem znebil konkurenta. Tudi pozneje je Kopinič Kardelja pred Titom večkrat očrnil in mogoče botroval njegovi odstavitvi. Na poti v Jugoslavijo sta v Istanbulu srečala Josipa Broza Tita, ki je iskal ugodno možnost za pot v Jugoslavijo.

V Zagrebu sta s pomočjo Vladimirja Velebita najela hišo, Stella pa je izdela radijsko postajo, ki je imela direktno zvezo z Moskvo, hkrati pa je posredovala tudi sporočila še sedmih komunističnih partij iz zahodne Evrope. Ves čas druge svetovne vojne je bil Kopinič povezan z Moskvo in tudi Vrhovni štab NOV je dolgo časa oddajal le prek njega. Pozneje, ko je Tito vzpostavi z Moskvo direktno zvezo, pa Moskva prek Kopiniča preverja sporočila VŠ NOV. Sovjetska zveza je še pred napadom  Nemcev vzpostavila 84 obveščevalnih centrov v Evropi in Kopiničev center v Zagrebu je bil eden od štirih neodkritih vse do konca vojne. V sporočilih je uporabljal različne podpise – glede na to, ali so namenjena Kominterni ali le njenemu podpredsedniku ali predsedniku Dimitrovu, ali sovjetskemu NKVD-ju ali pa kar Stalinu osebno!

Imel je izjemno dobro organizirano mrežo sodelavcev v vseh strukturah: pri ustaših, domobrancih, gestapu, SS, Wermachtu – celo v Hitlerjevim Volčjem brlogu izve vse podrobnosti generala Königa. Nekaterih svojih informatorjev ni nikoli razkril, saj so delali zanj tudi po vojni.

Po vojni je Kardelj preprečil njegovo imenovanje za veleposlanika v ZDA, nakar je v jezi odklonil vse ponujene častne funkcije (tudi poslansko). Pod krinko trgovskega atašeja na konzulatu v Istanbulu in veleposlaništvu v Ankari je nadaljeval obveščevalno dejavnost za Stalina in Tita. Tam je med drugim v dramatični akciji ugrabil enega od jugoslovanskih konzulov, ki bi naj bil britanski vohun, in ga je skrivaj s trgovsko ladjo dostavil v Dubrovnik in potem v Beograd, kjer so ga hitro obsodili in zaprli. Po povratku v domovino se je iz ljubezni do morja odločil prevzeti  direktorsko mesto majhne ladjedelnice Uljanik v Pulju. To je pozneje predvsem s Titovo podporo (tretje izjemno veliko finančno nadomestilo mu (ob nasprotovanju vseh drugih Titovih sodelavcev) ta podpiše kar na gledališki list med operno predstavo!) spremenil v veliko socialistično podjetje. Takrat je tudi poskrbel, da so eno čezoceansko ladjo poimenovali Bela krajina (last Splošne plovbe Piran), njeni splavitvi leta 1961 pa je prisostvovala tudi belokranjska delegacija, ki jo je potem peljal tudi k Titu. (V tistem času je bila to največja jugoslovanska ladja za razsuti tovor. Leta 1981 je šla v grškem Pireju v razrez …)

Podobno je z delom nadaljeval v ljubljanskem Litostroju. Ob upokojitvi si je zaželel vrniti na morje, zato si je ljubljanski Smelt (pred propadom) spontano izmislil izpostavo na Reki, ki jo je vodil Kopinič. Zaradi njegovih neposrednih povezav s Titom vsa podjetja, v katerih je delal, dobivajo velike finančne injekcije …

Kopinič je beležil res izjemne uspehe v obveščevalni dejavnosti – nekaj takih:

- Natančno je napovedal čas in obseg nemškega napada na Sovjetsko zvezo (s seznamom enot, razporeditvijo in njihovo oborožitvijo), a Stalin (ki je dobil še 3 podobna obvestila) tega ne jemlje resno, ker meni, da sta s Hitlerjem prijatelja in da napada na ZSSR ni pričakovati pred letom 1944, saj se Nemci ne morejo bojevati na različnih frontah.

- Njegov podnajemnik v vohunski hiši v Zagrebu je bil SS major Aleksander Wolf, prek katerega je dobiva pomembne podatke – ta je tudi osebno prepeljal na svobodno ozemlje pesnika Vladimirja Nazorja in Ivana Gorana Kovačiča ter Titovega sina Mišo Broza, ki ga je imel s Slovenko Herto Haas, ki je bila dve leti zaprta v ustaškem zaporu. (Pozneje, ko je izvedela za njegovo ljubezensko razmerje s tajnico Vrhovnega štaba Davorjanko Paunović, se je od Tita ločila. Zaradi tega prepovedanega razmerja je CK KPJ v Foči celo zagrozi Titu z izključitvijo iz Partije!

- Nemški pilot, ki se je po sestrelitvi pridružil partizanom, je nagovoril svojega očeta, ki je kot polkovnik koordiniral ustaške letalske sile v NDH, da je postane Kopiničev obveščevalec.

- Na podlagi informacij v visokih ustaških krogih naj bi razkril domnevnega vohuna (verjetno to ni bil, mogoče pa je na mučenju kaj izdal …) – Andrijo Hebranga, sekretarja KP Hrvaške (ki pa ga je komunistična oblast pozneje označila tudi za britanskega in sovjetskega vohuna). Tukaj dileme še vedno niso razjasnjene, saj Hebrang v komunističnem zaporu ni naredil samomora, kot so želeli prikazati komunisti, pač pa je bil v zaporu zastrupljen (nekdo se je ustrašil, da bi res spregovoril …).

- Visoki častnik v ustaški policiji, ki je bil zadolžen za odkrivanje tajnih radijskih postaj, je bil v resnici Kopiničev agent in ga je pravočasno informiral o nevarnosti oddajanja.

- Ustaški mornariški poročnik, njegov sošolec in sodelavec, ki je bil poslan na usposabljanje (priporočilo je posredoval Kopinič) v nemško podmorniško bazo Sweneminde, je posredoval natančen načrt oporišča, ki so ga zavezniki nato bombardirali in hudo poškodovali. Moskva je Kopiniču posredovala osebno zahvalo Vrhovnega štaba Združenega kraljestva za natančne podatke, ki so omogočili uspešno akcijo.

- Kopinič je prvi opozoril Sovjete, da je elitna SS divizija »Totenkopf«, ki je bila sicer namenjena v Libijo kot pomoč Rommlu, med plovbo naglo preusmerjena v Stalingrad. Ker je natančno sporočil njen načrt poti, je bila ta skoraj povsem onesposobljena še pred pristankom na črnomorski obali.

- Po Kopiničevem navodilu so trije ustaški piloti (eden celo z nemškim častnikom na krovu) na ruski fronti (s Kopiničevimi gesli) dvakrat varno preleteli položaje sovjetske vojske in prinesli zemljevide z načrti izgradnje novih letališč in skladišč nemške vojske v Ukrajini, namenjene organizaciji dokončnega napada in zavzetja Stalingrada (in to le zaradi dvoma v njegova natančna predhodna telegrafska sporočila).

- Kopinič je natančno napovedal desant na Drvar – le Vrhovni štab ga ni takoj upošteval in potem komaj preprečil katastrofo (ko so v Drvarju pristajala jadralna letala z desantno enoto, so partizani mislili da jim je uspelo sestreliti sovražna letala …).

- Leta 1944 je Kopinič razkril vohuna v Vrhovnem štabu NOV – Titovega telegrafista – informacijo o njem je dobil iz Berlina.

- Tri mesece pred izbruhom afere Informbiro je Kopinič Titu posredoval vseh 17 točk Stalinovih obtožb. Čeprav Tito temu obvestilu sprva ni verjel, je vseeno pravočasno pripravil odgovore nanje in v hipu ovrgel obtožbe (torej ni šlo za eno neprespano noč, kot so nas učili).

- Kopinič je Tita obvestil o kar nekaj (od menda skupno 27 načrtovanih) atentatih nanj. Prvega atentatorja je Tito v skladu z njegovimi navodili pričakal v fotelju, z revolverjem v rokah.

- Kopinič naj bi stal tudi za razkritjem drugih vohunov – vključno z Edvardom Kardeljem in Jovanko Broz, nekatera njegova zadnja sporočila naj bi prestregel in preusmeril Stane Dolanc.

Kopinič je Tita pred 2. svetovno vojno vsaj trikrat rešil gotove smrti (likvidacija s strani NKVD), pozneje še večkrat. Josip Broz je bil imenovan za sekretarja CK KPJ na podlagi Kopiničevega priporočila. Sta pa bila zaradi tega v Moskvi usmrčena vsaj dva druga protikandidata. Moskva je hotela Tita odstraniti kmalu po njegovem imenovanju za sekreterja CK KPJ, ker so ga nekateri jugoslovanski komunisti obtožili Trockističnih idej v njegovem prevodu Zgodovine ruske komunistične partije v srbsko-hrvaški jezik. Razsodnik je bil Kopinič, ki je obtožbe ovrgel z nasmehom in razlago, da je Josip Broz pač slab prevajalec, nikakor pa ne trockist.

Ob njegovih številnih uspehih pa je potrebno omeniti hudo polomijo Kopiniča ob začetku vojne. Pri reševanju 111. simpatizerjev odpora in mogoče tudi nekaj komunistov (kulturniki in znanstveniki) iz dvorca Kerestinec v Zagrebu. Akcija ni bila zahtevna, saj je bil režim v zaporu le malce strožji od hišnega pripora (dovoljeno študijsko delo, sprehodi po parku ob nadzoru vojaka …). Pobeg je ob razorožitvi skromne straže uspel, a ker po pobegu nihče ni pomagal zapornikom na svobodno ozemlje – ti so čakali v gozdičku Obrež na zvezo, so jih tam zajeli ustaši in orožniki. V spopadu so ubili 31 taboriščnikov, 44 so jih ujeli in naslednji dan na naglem vojaškem sodišču obsodili in ustrelili. Padli so tudi diverzanti, ki so pomagali taboriščnikom pobegniti. Skupaj je v tej akciji umrl 101 človek. Le 14 beguncev se je pridružilo partizanom in samo 7 jih je dočakalo konec vojne. Jugoslovanski partijski funkcionarji so zahtevali Kopiničevo likvidacijo, a Moskva mu je dodelila imuniteto in prepovedala preiskavo, tako da je s svojim delom nemoteno nadaljeval. Do Kopiničeve smrti se o tem dogodku javno ni govorilo.

Nekajkrat mu je grozila likvidacija, ker je delal v popolni tajnosti in ga tudi komunistični eksekutorji niso poznali. Eden takšnih incidentov se je zgodil leta 1942, ko je z ženo Stello dva meseca bival z Vrhovnim štabom slovenskih partizanov v Kočevskem Rogu in oddajal od tam. Ob povratku v Zagreb sta bila ujeta na južnem pobočju Gorjancev - Žumberku s strani hrvaških partizanskih enot, katerih hitro vojaško sodišče ju je kot vohuna obsodilo na smrt (pri sebi sta imela več dokumentov z različnimi imeni). Preživela sta le po naključju, ker se je poveljnik enote želel pred eksekucijo pohvaliti pred tisto noč prispelimi visokimi funkcionarji – Ivo Lolo Ribarjem in njegovim očetom dr. Ivanom Ribarjem. Dr. Ribar je pred tem nekaj dni preživel v Kopiničevem stanovanju v Zagrebu. Ta dva sta zakonca Kopinič seveda prepoznala in ju rešila gotove smrti. Nato so jima partizani dodelili bataljon za varno spremstvo do Samobora, ki pa je naletel na zasedo in se razbežal. Za Kopiničevima je izginila vsaka sled in Titu je bilo po nekaj dneh poslano sporočilo, da je Kopinič padel. V tem času pa sta se zakonca uspešno vrnila v Zagreb in že komunicirala s Titom in Moskvo.

Ob koncu vojne in po njej zaradi hitrih eksekucij ustašev Kopinič ni uspel rešiti vseh svojih številnih sodelavcev, ki so nosili uniforme kolaborantskih enot, a kot vohuni delali zanj. Tudi po vojni se je precej zapletlo in ker ni hotel razkrivati svojih obveščevalcev (saj so bili ti po razkritju praviloma hitro likvidirani), je o njegovi usodi razpravljal IO CK KPJ, a jo je tam ob Titovi podpori odnesel le z opominom, ne pa, kot so nekateri želeli – z izključitvijo iz KPJ in zaporom.

Čeprav se nekatere zgodbe slišijo kot iz napetega filma, pa ena podrobnost Kopiniča - verjetno izjemnega vohuna - loči od namišljenega tajnega agenta 007 - Jamesa Bonda.

Filmski junak v vsakem novem filmu sreča novo lepotico in jo zlahka osvoji. Naš vrli Belokranjec pa je bil povsem drugačen. Z edino znano žensko v njegovem življenju: ženo Stello, ki je njegovo pravo ime spoznala šele po rojstvu otroka (pove ji ga Herta Haas; pravi priimek pa šele v 50-ih letih) - se je Jože poročil kar trikrat. Prvič ga je brez njegove vednosti formalno poročila Kominterna v Moskvi, drugič, ko je med njima res vzplamtela ljubezen – na konzulatu v Istanbulu, in tretjič leta 1953 v Pulju, ko sta formalnost morala ponoviti, saj so se vsi predhodni dokumenti izgubili.

Kopiničevega doma v rojstni vasi ni več, saj ga je okupator požgal, potem ko je v Prvi belokranjski četi padel Jožetov brat Ivan Kopinič.

Nekateri njegovi psevdonimi: Ramon, Valdes, Ivan Kovačević, Antun Kadić, Vokšin za NKVD v Moskvi, Aleksander za šefa Kominterne Dimitrova, Mali za Tita. Ko je pisal Stalinu, je naslovil: »Za deda«, in se podpisal s »Štefan« in v tem primeru drugi niso smeli brati njegovega sporočila.

Si lahko predstavljate akcijski film kjer bi glavni igralec rekel: … »Moje ime je Kopinič, … Jože Kopinič iz Radovičev v Beli krajini … in sem v službi Njenega veličanstva Kominterne…«? … zakaj pa ne. Mogoče bi za film o zanimivem Metličanu lahko napisala scenarij znana metliška scenaristka, režirala pa njena še bolj znana sestra režiserka …? (Kam pa pridemo brez domišljije, mar ne?)

Boris Grabrijan