Neenakosti so res nevarne, a ne naraščajo tako preprosto, kot mislijo mnogi kritiki

Deirdre McCloskey se močno moti. V resnici obstaja cela vrsta teoretskih in empiričnih razlogov, zakaj bi nam bilo mar za neenakosti – vsaj če nam je mar za družbeno dobrobit, kar je ena od glavnih vrednot, ki jih sicer zagovarja McCloskey. V svoji novi knjigi Capitalism for Realists, ki bo izšla pozimi pri založbi Routledge, pokažem, da celo izhajajoč iz standardne teorije racionalne izbire, ki jo McCloskey kot ekonomistka običajno slavi, nemudoma postane jasno, zakaj so naraščajoče neenakosti potencialno nevarne. Kanonski primer je denimo dejstvo, da lahko vse bogatejše elite izkoristijo naraščajočo asimetrijo v sredstvih, ki obstaja med njimi in navadnim človekom, da vse bolj nesorazmerno vplivajo na politični proces. Če bi sredstva, s katerimi razpolagata obe družbeni skupini, naraščala sorazmerno, bi obe skupini lahko z njimi sorazmerno vplivali na politiko, kar bi preprečevalo eni ali drugi, da politični proces obrne zgolj sebi v prid. Če ni tako in če se neenakosti povečujejo, se bogate elite lažje obnašajo koruptivno, krhajo demokratične institucije, se olajšajo bremena visoke obdavčitve in še marsikaj.

Tudi empirično vemo, da lahko višje neenakosti slabo vplivajo na družbeno življenje. V razvpiti knjigi The Spirit Level sta Kate Pickett in Richard Wilkinson sicer pretiravala in šla prek obstoječih dokazov, ko sta trdila, da neenakosti močno prispevajo k debelosti, rabi drog, kriminalu, otroški smrtnosti, mentalnim boleznim, najstniškim nosečnostim, krhanju zaupanja in še mnogim drugim negativnim pojavom. Toda res je, da obstaja jasna korelacija med visoko neenakostjo in nekaterimi zdravstvenimi problemi. Ali to pomeni, da neenakosti povzročajo te probleme? Ne nujno, vprašanje o vzročnosti v stroki še ni razrešeno, toda korelacija je jasna. Povezava med visoko neenakostjo in znižanim zaupanjem (in celo znižanim osebnim zadovoljstvom) prav tako obstaja, toda predvsem, ko neenakosti presežejo določen (relativno visoki) prag, prej verjetno ne. Obilico dokazov imamo, da so neenakosti povezane tudi z nasilnim kriminalom, in to verjetno celo na vzročni način, čeprav moramo biti tudi v tem primeru predvidni. Pravkar je bila denimo objavljena specifično evropska metaanaliza – široka študija, ki poskuša združiti rezultate mnogih posameznih študij in ugotoviti, kakšen je končni učinek po seštevanju teh individualnih študij. Raziskovalci so ugotovili, da učinek obstaja tudi na evropskih tleh, a da je zelo skromen in da je statistično značilen zgolj v vzhodni in severni Evropi, ne pa tudi v zahodni in južni.

Skratka, neenakosti nimajo opravka zgolj z našimi gršimi čustvi, kot je zavist, in mar bi nam moralo biti za to, ali neenakosti naraščajo ali se zmanjšujejo, če nam je mar za zgoraj naštete družbene probleme.

Toda neenakosti so problem zgolj, če (hitro) naraščajo oziroma če so že visoke. Živimo danes v takšnem obdobju? Mnogi imajo vtis, da je odgovor enoznačno pritrdilen, a resničnost je bolj zapletena. Najprej moramo imeti v mislih, da obstajata dve glavni vrsti neenakosti: dohodkovna in premoženjska. Pozabiti pa ne smemo tudi na dejstvo, da ti dve vrsti neenakosti običajno merimo po treh razsežnostih: neenakosti znotraj držav, med državami in na svetu kot celoti. Včasih jih merimo v enotah Ginijevega koeficienta, spet drugič kot delež celotnega družbenega dohodka ali bogastva, ki ga ima v rokah zgornji odstotek prebivalstva v primerjavi z 99 odstotki prebivalstva. Vse te razlike so pomembne.

Kaj kažejo podatki? Globalna dohodkovna neenakost – tj. neenakost med vsemi posameznimi državljani sveta – je visoka (današnji Gini je ~60), a pada že desetletja. Že leta 2013 je bila nižja kot kadarkoli v 20. stoletju, nato se je do danes znižala še bolj. Za to spremembo sta precej odgovorni Kitajska in Indija, a ne izključno. Tudi dohodkovna neenakost med državami se že dalj časa znižuje, tako da je v zadnjem desetletju padla celo pod Gini 45.

Dohodkovna neenakost znotraj držav je bolj zapletena. V Latinski Ameriki, kjer je neenakost že stoletja visoka, se je v zadnjih dveh desetletjih opazno zmanjšala v skoraj vseh državah te regije. V Združenih državah Amerike, ki so edina visoko razvita država z višjimi stopnjami neenakosti, je dohodkovna neenakost od sredine devetdesetih let do danes narasla, a izrazito skromno, tj. za nekoliko več kot eno enoto Ginijevega koeficienta (na okoli 40–41). V skoraj vseh državah Evropske unije je med letoma 2004 in 2019 neenakost ostala na enaki ravni in se ni povečevala. Povprečje je v celotnem obdobju ostalo nizko (Gini ~30) in vse države razen Bolgarije so imele Gini < 36. Po drugi strani drži, da če se osredotočimo na zgodnejše obdobje (denimo od leta 1985 do začetka 21. stoletja), se je dohodkovna neenakost v večini držav OECD povečala za nekaj točk. Obstajajo izjeme, kot so Francija, Madžarska in Belgija, kjer je tudi v tem zgodnejšem obdobju neenakost ostajala enaka, ter Grčija in Turčija, ki sta v tem obdobju videli nekolikšno znižanje neenakosti. V ostalih državah, za katere imamo podatke, vidimo mešane trende: v večini državah podsaharske Afrike se je neenakost bodisi zmanjšala bodisi ostala enaka med letoma 1990 in 2015, kar velja tudi za severno Afriko in Bližnji vzhod. V južni in vzhodni Aziji vidimo rast neenakosti (Kitajska, Indija, Indonezija), padce (Filipini, Tajska) in stagnacijo (Pakistan, Vietnam, Mongolija).

Drugačna mera dohodkovne neenakosti v državah – delež celotnega družbenega dohodka, ki ga prejema zgornji odstotek družbe – prav tako daje mešano podobo. V angleško govorečih državah, kot so Irska, Avstralija, Kanada in Združeno kraljestvo, se je neenakost med letoma 1980 in 2014 opazno povečala. Toda v Franciji, Španiji, na Japonskem, Danskem in Nizozemskem je v istem obdobju neenakost ostala nizka in dokaj nespremenjena. V tej zadnji skupini držav je bila neenakost leta 2014 (celo če jo merimo pred davki in redistribucijo revnim) enaka kot v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Kaj pa premoženjska neenakost? Zanesljivi dolgoročni podatki o Ginijevem koeficientu za večino držav ne obstajajo, a Britanija, Francija, Nemčija, Italija in Švedska so imele po tej meri leta 2010 nižjo stopnjo premoženjske neenakosti kot leta 1950 ali 1960 ter nižjo ali enako kot celo leta 1970 (v primerjavi z letom 1990 se je neenakost povečala).

To ne drži niti za ZDA niti za Japonsko, ki sta imeli leta 2010 več premoženjske neenakosti kot leta 1970. Tudi če upoštevamo drugačno mero neenakosti, ZDA izstopa. Leta 2010 je imel zgornji odstotek Američanov precej večji delež celotnega družbenega premoženja kot v obdobju 1950–1970. Prav tako je imel po Pikettyjevih povprečnih podatkih zgornji odstotek Evropejcev leta 2010 okoli 25 odstotkov vsega bogastva v svojih rokah, kar je 5 odstotnih točk več kot v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja. V tem smislu je neenakost gotovo narasla, a k sreči zaenkrat ostaja neprimerljivo nižja kot v prvi polovici 20. stoletja (še leta 1950 je posedoval zgornji odstotek Evropejcev kar 40 odstotkov vsega družbenega bogastva, leta 1920 pa 55 odstotkov).

Pikettyjev kolega, ekonomist Gabriel Zucman, je ustvaril zelo grob približek "svetovne" premoženjske neenakosti, tako da je združil podatke o deležu bogastva zgornjega odstotka za Kitajsko, Evropo in ZDA. Njegova mera priča o dvojem. Prvič, "svetovna" premoženjska neenakost se je opazno povečala s 27 odstotkov v zgodnjih osemdesetih letih na okoli 32–33 odstotkov v zadnjem desetletju. Drugič, največji del tega povečanja se je zgodil v devetdesetih letih. Če se osredotočimo zgolj na obdobje med poznimi devetdesetimi in letom 2017 (zadnje leto s podatki), vidimo, da se "svetovna" premoženjska neenakost v teh dveh desetletjih ni dodatno povečala.

V 21. stoletju povečini ne živimo niti v obdobju ekstremno hitrega ali močnega večanja neenakosti niti v obdobju ekstremno visokih, zgodovinsko neprecedenčnih neenakosti. Glede tega obstaja kar nekaj zmede v javnosti, političnih krogih in celo delih akademskega sveta. Toda res je, da neenakosti še zdaleč niso nedolžne. Res je tudi, da so se sploh v zadnjih desetletjih 20. stoletja opazno povečale (glede na dno v poznih sedemdesetih) v mnogo državah. Če nam je mar za družbeno dobrobit, bi nas moralo skrbeti, če bi takšen trend zopet nastopil v desetletjih, ki so pred nami.