DL: Portret tedna - Jure Grubar

5.1.2024 | 12:50

Skozi okno svoje otroške sobe je Jure Grubar gledal naravnost v vinograd. Morda je prav ta pogled definiral njegovo poklicno pot. V njem je nekaj divjega, kar se je v preteklosti izražalo z bobni, za katerimi je sedel v pankovski skupini Pogo. Čeprav se je že v otroštvu in zgodnji mladosti pošteno povezal z vinogradom, se je najprej odločil za kemijo, a se je hitro preusmeril v živilsko tehnologijo, kjer so imeli v tretjem letniku tudi vinogradništvo in vinarstvo, v četrtem pa se je usmeril v enologijo in iz tega tudi diplomiral. Naredil je tudi tečaj za senzoričnega pokuševalca vin in začel delati v Kmetijsko-gozdarskem zavodu Novo mesto, najprej samo med počitnicami, a se je to potegnilo v trgatev in nadaljevalo cele štiri sezone. Potem je šel med trgatvijo delat k prijatelju iz otroštva in kolegu s fakultete Roku Jamniku v Koper, delal je tudi za vipavsko klet in bil v organizacijskem odboru študentske Cvičkarije, kjer je vodil ocenjevanje in popoldanski del programa, dobro desetletje je sodeloval tudi pri organizaciji Tedna cvička. Leta 2012 se je zaposlil v hiši vin Emino v Podčetrtku, pred petimi leti pa je prišel za enologa v Klet Krško, osrednjo cvičkovo klet. To je njegova pot, ki se je začela v sobi, od koder je gledal naravnost v vinograd.

Danes je Jure Grubar glavni enolog Kleti Krško in obenem direktor Kmečke zadruge Krško. Rad pove, da je Klet Krško največja cvičkova klet na svetu. Čeprav ga zanimajo in se ukvarja tudi z drugimi vini, tudi s peninami in celo s sadnimi sokovi iz grozdja, se pri njem in v kleti, ki jo vodi, kljub temu skoraj vse vrti predvsem okoli cvička.

V srednji šoli je skupaj s še tremi sošolci z biotehniške gimnazije in leto starejšim pesnikom Blažem Iršičem sestav pankovsko skupino Pogo. Prvič so nastopili v Mladinskem centru Brežice kot predskupina slovitih Big Foot Mama. Nastopali so celo desetletje in si s svojimi scenami na odru pridobili sloves neukrotljivih neotesancev. Pankerji pač. A biti tak pomeni upati si, upati si storiti nekaj, kar se drugim zdi neprimerno. Potem so prišle službe in družine in fantje so glasbila odložili v kot zidanice v bregu nad pleterskim samostanom, ki jo je Juretu zapustil dedek in v kateri so imeli vaje. Bili so glasni, da se jih je slišalo vse do Šmarja.

Najbrž je bilo tudi to povezano s cvičkom, ki se ga Jure trudi posodobiti, ga narediti tržno zanimivejšega in ga približati tudi mladim. Lotiti se posodabljanja cvička je stvar upati si. Ko je to letos junija obelodanil širši javnosti, je to marsikoga razburilo, tudi nekatere veterane boja za uveljavitev cvička, ki so njegovemu početju nasprotovali. Jure si ni želel tega. Upal je, da gre pri nasprotovanju le za posledico nerazumevanja. V resnici ne gre za drugačen, nov cviček. Prenovljeni cviček ostaja v istih parametrih, posodablja pa se tehnologija pridelave, predelave in nege vina. Tak cviček ima lahko v sebi manj skupnega žvepla in je zaradi manjše obremenitve trte oziroma manjšega hektarskega donosa kakovostnejši. Zdaj je bojna sekira zakopana. »2. oktobra smo se usedli in drug drugemu povedali, kako razmišljamo, pa smo prišli skupaj. Za cviček je pomembno, da sodelujemo, da nastopamo enotno. To je naša kolektivna blagovna znamka. Last skupnosti. Le tako lahko uspemo tudi na trgu,« pravi Jure in dodaja, da je večino vsega, kar je najpomembnejše pri pridelavi in negi cvička, v knjigi Naš cviček dolenjskim vinogradnikom leta 1955 svetoval že Jože Likar. A se je od takrat marsikaj spremenilo, predvsem kar se tehnologije, kulture pitja in potrošniških navad tiče, in bilo bi neumno, če novih znanstvenih dognanj v vinogradništvu in vinarstvu ne bi izrabili tudi za pridelavo boljšega cvička.

Jure verjame, da cviček čaka še svetla prihodnost. Pravi pa, da ima le eno veliko napako. Ko je mlad, je svež, saden, piten in osvežilen in kot tak primeren za pitje v vročih poletnih dneh, ko spomladi dozori, pa je primernejši za k narezku, za k domačim salamam, na primer, in drugim mesnim jedem, s katerimi se mastimo pozimi in tudi te dni, v času za večino Dolenjcev največjih praznikov v letu. »Cviček ostaja posebnež. Nikar ne obupajmo nad njim. Vzgajajmo ga še naprej. To je naša dolžnost,« Dolenjce nagovarja Jure Grubar.

Članek je bil objavljen v novembrski tiskani številki Dolenjskega lista

Igor Vidmar