Prekarnost in prekarizacijo velja razumeti kot povečevanje življenjske (!) negotovosti, nestabilnosti in tveganj, pa tudi vse večje odvisnosti posameznikov od priprošenj, moledovanj in miloščin; ker smo si ne glede na vse v teh časih in krajih navajeni življenje zagotavljati predvsem z delom, je največ govora o prekarnem delu oziroma prekarizaciji in prekarnosti (sveta) dela, a kot rečeno, omejevanje na delo (škodljivo) siromaši razumevanje pojava (in še zlasti morebitno delovanje proti njemu). Bolj razgledani bi dejali, da razraščanje prekarnosti ni kaj več kot družbenopolitična posledica nepremišljenega marširanja nazaj v prihodnost izkoriščevalskega kapitalizma, bolj usmerjeni pa, da gre za novo nazadovanje življenjskega (intelektualnega, družbenega in družabnega, ekonomskega, finančnega in pravnega, socialnega, zdravstvenega in kulturnega, torej tudi političnega) položaja ljudi, kakršnega v preteklosti še ni bilo. Torej lahko sopostavimo nekako bolj tradicionalni pogled (s ponovljenima in poglobljenima ponovitvama pavperizacije in proletarizacije) nasproti bolj sodobnemu pogledu o nikoli doslej videnem siromašenju in izpostavljanju posameznikov družbenim, političnim in ekonomskim silnicam ter gibanjem. Hkrati je zaradi disruptivne narave treba prekarnost obravnavati tudi kot dejavnik korupcije, korumpiranja.
Temeljitejše dojemanje pa nemalokrat vodi tudi k pozitivni obravnavi, tako je tudi v primeru obravnave prekarnosti mogoče zaslediti (tudi že cinične) obravnave prekarnosti kot spodbujevalca ustvarjalnosti, dejavnosti in strukturiranja družbe. Resnica te »trileme« je verjetno nekje vmes, odvisna tudi od tega, kako resno premišljujemo prekarnost in kako globoko ter obširno se nas je prekarizacija dotaknila. Pa tudi od tega, kaj bi sploh radi s prekarnostjo samo.
V tem smislu naj bo tudi razumljeno to pismo: kot priznanje in pohvala, pa tudi kot spodbuda novim in dodatnim premišljanjem Maje Oven zoper prekarnost, ne le kot kritika. Priznanje, pohvala in spodbuda, ker Maja Oven problematiko dobro pozna in jo želi tudi z obravnavo v javnih občilih reševati, četudi si zasluži nekaj kritike zaradi zoženja prekarizacije in prekarnosti pretežno na svet dela, v njenem zadnjem obravnavanem besedilu pa celo le na zaposlovanje. Preden pride do bolj ali manj upravičenih (proti)napadov, tudi na rovaš sindikatov, ki naj kot tradicionalni zastopniki delovnih ljudi prekarnosti ne bi odločno nasprotovali, poudarjam, da še zdaleč ni tako. Čeprav si skupaj z drugimi udeleženci javnega življenja in institucionalnega okolja zaslužimo veliko več kritike kot drugi udeleženci javnega življenja, pa se moramo s prekarnostjo vsi soočati bolj trezno in celovito. Tudi zato bo zanimivo spremljati, kaj se dogaja s pobudo poslancev Socialnih demokratov za odpravo outsourcinga v javnem sektorju, s katero so v začetku avgusta kot odmev na kriminalno preprodajanje čistilk v UKC Maribor pozvali vlado, naj skladno s koalicijsko pogodbo »v čim krajšem možnem času pripravi ukrepe za odpravo outsourcinga v javnem sektorju in s strategijo odprave prekarnosti vzpostavi pozitiven zgled za zasebni sektor«.
Mirsad Begić, Svobodni sindikat Slovenije
