V torek zvečer je pred sejo upravnega odbora Atletske zveze Slovenije (AZS) odjeknila vest, da je odstopil predsednik Roman Dobnikar, ki je zvezo vodil tretji mandat. Prvega nepopolnega po odstopu Gregorja Benčine, po drugem štiriletnem pa je v tretjem odstopil po slabi polovici predsedovanja, potem ko je predlani na volilni skupščini že v prvem krogu ugnal močne protikandidate, kot so zdajšnji finančni minister Klemen Boštjančič, nekdanji prvi mož HSE Stojan Nikolić ter nekdanji predsednik slovenske atletike Peter Kukovica. Pooblastila za vodenje zveze je dobil podpredsednik AZS Primož Feguš.
Namige, da naj bi s položaja predsednika odstopil prisilno, preden bi njegovi posli sprožili sodne postopke, Roman Dobnikar zavrača. »Imam nov izziv, ki ga še ne bom obelodanil. Lahko povem le, da bom veliko odsoten v tujini, kar je glavni razlog za mojo odločitev,« odgovarja Roman Dobnikar ter ponosno pove, da je bil hkrati soglasno potrjen kot član upravnega odbora AZS. Se mu to ne zdi sporno? »Kje pa. Atletiko imam rad, zaradi zasedenosti sem le prosil Primoža Feguša, da prevzame posle. Kot član upravnega odbora bom imel bistveno manj obveznosti. Imam pa veliko poznanstev, ki prek sponzorstev vlagajo v atletiko. To smo se lepo zmenili. Na svoje delo sem ponosen, saj dosegamo rekordne proračune, konsolidiral pa sem tudi pisarno, zato ni nobenih pretresov.« Dobnikar je zanikal, da naj bi si izplačeval vse več dnevnic in kilometrine. Poudaril je, da ima AZS rekordni proračun v višini 1,45 milijona evrov in da so bili letošnji stroški zaradi oddaljenih prvenstev nekoliko višji, da pa bo zveza z uspehi svojih tekmovalcev vse dobila povrnjeno prek javnih sredstev.
Vaterpolisti o delegatu odločali na izredni skupščini
Odstop Romana Dobnikarja je zanimiv tudi v luči boja za položaj predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez. Kot je znano, bodo volitve 16. decembra letos, za funkcijo pa se potegujejo Tomaž Barada, Franjo Bobinac in Janez Sodržnik. Kot zadnji je 30. junija najavil kandidaturo Sodržnik, ki so se mu oktobra karte podrle, a po njegovih izjavah sodeč ne porušile. Sodržnik je tedaj na tiskovni konferenci nastopil s sloganom: »Moja zmaga bo naša zmaga.« Njegovi trije najtesnejši sodelavci na podpredsedniški funkciji naj bi bili Maja Pajek, profesorica na fakulteti za šport (zadolžena naj bi bila za področje športa za vse), Roman Dobnikar (pokrival naj bi področje financ in marketinga), in Andraž Žurman, nekdanji predsednik Vaterpolo kluba Slovan (zadolžen naj bi za vrhunski šport).
Izmed trojice je ob Sodržniku le še Maja Pajek. Prve oktobrske dni je odpadel Žurman. Na Vaterpolski zvezi Slovenije (VZS) so ga namreč opozorili, da o tem, kdo bo delegat zveze pri fundaciji za šport in OKS-ZŠZ, odloča predsedstvo. Ker je najvišji organ predsedstva skupščina, je Žurman na pobudo klubov sklical izredno skupščino, ki je odločala o njegovem položaju. V tesnem glasovanju ni bil izbran za delegata. Predsednik VZS Boštjan Tušar se na to temo ne želi izpostavljati, potrdil pa nam je, kako je Žurman ostal brez samooklicane funkcije. Dodal je, da bodo na zvezi delegata za volilno skupščino OKS-ZŠZ določili kasneje, kot so tudi že delegata za FŠO. Po naših informacijah naj bi vaterpolisti v boju za predsednika OKS-ZŠZ podpirali Tomaža Barado.
Sodržnik presenečen in razočaran
Janez Sodržnik je v teh dneh na službenem potovanju v Antalyi, z mislimi pa gotovo bolj v Sloveniji. »Da je odstopil Roman Dobnikar, sem izvedel, malce preden sem se slišal z vami, zato me je vse skupaj presenetilo. Zelo sem razočaran, ker je do njegovega dejanja prišlo, ne da bi mi kar koli povedal. Če bi zaslutil, da ima kakršne koli težave znotraj atletske zveze, bi bil lahko vsaj pripravljen na dejanje. Jaz pa sem mu zaupal. V življenju je tako, da ljudem ne moreš pogledati v glavo. Svoj odnos z ljudmi gradim v zaupanju, včasih pa te lahko takšen odnos tudi izneveri. Po mojih informacijah so Dobnikarja prisilili v odstop,« je iz Turčije odgovoril Janez Sodržnik ter razočarano dejal, da ga je donedavni prvi mož slovenske atletike pustil na cedilu. Na vprašanje, kako komentira, da je ostal tudi brez podpredsednika, ki naj bi bil zadolžen za vrhunski šport, je Sodržnik odgovoril: »Očitno je, da oba moja protikandidata napadata moje ljudi. Pri teh akcijah sta usklajena ter družno napadata športne zveze, ki so moje podpornice. Na kakšen način? Zelo preprosto, s pritiski, lobiranji ter s svojimi člani klubov, ki so njihovi podporniki na terenu. To sicer ni nič neobičajnega, me pa preseneča, da sta v tem delovanju sinhronizirana.«
V nadaljevanju pogovora je Janez Sodržnik pojasnil »sinhroniziranost« svojih protikandidatov: »Predsednik vaterpolske zveze je podpornik Tomaža Barade. Ključne glasove za to, da kot delegat ni bil izvoljen Andraž Žurman, so dali klubi, ki so pod neposrednim vplivom kranjskega župana Matjaža Rakovca, torej močnega podpornika Franja Bobinca.« Na vprašanje, kakšni bodo njegovi naslednji koraki, je Sodržnik odgovoril: »Gotovo bom poiskal druga kandidata za podpredsedniško mesto, za kar imam čas do 16. novembra. Zagovarjam zelo načelno in transparentno politiko, nikoli pa zahrbtno. Verjamem v to, da bodo takšna načela v volilnem telesu odločilna. Zato Baradi in Bobincu sporočam, da me njune poteze krepijo, da sem na pravi poti, ter da se bom odločno podal v kandidaturo za predsednika olimpijskega komiteja.«
»Ker sem imel odločitev o mojem angažmaju pri novem izzivu potrjeno v torek, prej o njej nisem smel razlagati. Zato sem o svoji odločitvi, da odstopam z mesta predsednika atletske zveze, šele včeraj obvestil Janeza Sodržnika. Nikoli mu nisem obrnil hrbta, pa čeprav je morda v luči volitev predsednika olimpijskega komiteja videti čudno. Če nimam časa za atletsko zvezo, ga nimam niti za olimpijski komite. Bom pa še vedno pomagal Janezu in mu stal ob strani,« odgovarja Roman Dobnikar, ki še letos v pogovoru za Dnevnik ni skrival ambicij, da bi nekoč postal predsednik olimpijskega komiteja.