Če je Helena Blagne nekdaj pela, da bi bilo na svetu brez moških strašno dolgočasno, želi Harper, ki jo igra Jessie Buckley (I'm Thinking of Ending Things), od moških za vse na svetu pobegniti. A ji to nikakor ne uspe. Na angleškem podeželju, kamor se umakne, da bi premlela tragično končano zvezo in zacelila duševne rane, so ji namreč lokalni fantje vedno za petami. Ko se odpravi na sprehod v bližnji gozd, ji začne slediti goli moški. Ko gre v cerkev, ji teži lokalni posebnež. Celo župnik, ki mu zaupa, da jo je preminuli partner pred njunim zadnjim soočenjem udaril, ji navrže, »da moški vsake toliko udarijo žensko, da to res ni lepo, a da to ni najhujša stvar na svetu«. Skratka, namesto samote, pomiritve in oddiha jo v navidezno idilični vasici pričakajo čudaški in vse bolj vsiljivi moški.
Film Moški ima v osnovi seveda veliko povedati o patriarhalnih odnosih oziroma vseh možnih variantah moške agresije, ki jih morajo vsakodnevno trpeti ženske. Scenaristična odločitev, da večji del moških vlog odigra Rory Kinnear (Igra imitacije, Skyfall) – kar opazi gledalec, ne pa tudi glavna protagonistka – napeljuje celo na misel, da so si vsi moški enaki ali vsaj podobni. Metaforika, ki jo ponujata režija in scenarij Alexa Garlanda (Uničenje, Ex Machina), je izrazito mešana vreča. Na trenutke je boleče očitna, na trenutke preveč kompleksna. A če 52-letni angleški pisatelj mestoma res pretirano poenostavlja oziroma komplicira, iz feminističnega abecedarija vseeno ne črpa prisiljeno ali kakorkoli oportunistično. Pod idejami se ne skriva moraliziranje in signaliziranje vrednot, ki se je v zadnjih letih dodobra zažrlo v pore popularne ameriške produkcije, temveč poglobljeno prevpraševanje družbenih norm.
Osnovni register travmatične ločitve in odnosov med spoloma je tako le odskočišče srhljive in mestoma izrazito bizarne pripovedi, prepredene z bibličnimi in poganskimi motivi ter raznolikimi žanrskimi prvinami, predvsem iz repertoarja telesnega hororja in tako imenovanih home invasion filmov. Če so bili zalezovalci v grozljivki Zlo za petami prispodoba za spolno prenosljive bolezni, pa moške zalezovalce, ki so za petami glavne junakinje v filmu Moški, vendarle ne gre zreducirati zgolj na tisto, čemur danes radi rečemo toksična moškost. V ospredju sta tudi in predvsem motiva krivde in žalovanja. Vsekakor pa ne gre zanemariti, da Garland na številnih mestih, četudi moške tega filma slika kot antagoniste, jasno namiguje na to, da na spol vezana pričakovanja za vrat ne stiskajo zgolj žensk.
Film Moški vsekakor ni klasična grozljivka, sploh pa ne tip celovečerca, ki bi se redno znašel na sporedu največjih kino multipleksov, kjer prevladuje lahkotna zabava. Odgovori niso podani kot na pladnju in so pogosto nalašč dvoumni, kar od gledalca v primerjavi s povprečno popularno produkcijo terja več razmisleka, a v zameno ponudi tudi več substance. Kar pa seveda ni vnaprejšen odpustek za filmarjeve kikse. Garland tudi tokrat kot pri Uničenju z Natalie Portman potrjuje, da njegove režiserske sposobnosti vendarle niso na nivoju njegovega osnovnega poklica pisatelja oziroma scenarista. A čeprav je njegov zadnji projekt na več mestih neizdelan in zaprt sam vase, kar se pozna na filmskemu ritmu, ki nekajkrat pošteno klecne, po drugi strani tudi ne gre zanemariti draži avtorskega projekta, ki kljubuje zapovedi, da morajo filmi na največjih platnih ugajati karseda širokemu občinstvu.