S tremi deli avtobiografije je tudi odprl okno v svoje bogato življenje in ustvarjalno delo. Prvi del, naslovljen Okruški ugaslih sanj, je izšel leta 2005, drugi, Zasilni pristanek, šest let pozneje. V njiju je Gantar popisal svoja vse prej kot lahka mladostna leta; drugo knjigo je končal z očetovo smrtjo leta 1965.

Foto: Slovenska matica
Foto: Slovenska matica

Kajetan Gantar se je rodil leta 1930 v družini gimnazijskega profesorja. Otroška in mladostna leta je preživel v Celju, vendar je v njegovo mladost že zgodaj zarezala vojna. Celje je pripadlo Nemcem, ki so nemudoma začeli svoj nasilni in raznarodovalni pohod. Očeta je že kmalu zaprl Gestapo, mama je najstarejšega sina Kajetana poslala v Ljubljano, ki je bila pod italijansko oblastjo. Že kot otrok je bil Kajetan silno vedoželjen in delaven. Po končani osnovni šoli se je vpisal na klasično gimnazijo in čeprav je bilo šolanje med vojno skrajno oteženo, je iz njega potegnil vse, kar je mogel. Osvoboditev leta 1945 pa je Gantarjevim prinesla nov strah. Oče se je novim oblastem zdel sumljiv in nevaren, zato sta z najstarejšim sinom Kajetanom odšla na Koroško in nato na vzhodno Tirolsko; v Lienzu in njegovi okolici, na kmetiji v Anrasu in begunskem taborišču v Peggetzu je mladi Kajetan ne le delil bridko usodo tistih, ki so, večinoma brez krivde, v strahu pred novo oblastjo odšli v tujino; izkusil je še eno, posebno plat begunstva: slovenski intelektualci so namreč organizirali šolanje in Kajetan je v begunskem taborišču obiskoval klasično gimnazijo, ki je imela celo knjižnico. Po dobrem letu dni sta se z očetom vendarle vrnila v Jugoslavijo in Kajetan je nadaljeval šolanje na gimnaziji, a se že kmalu znašel v zaporu, kar je bila za mladega človeka strašna izkušnja.

V novi knjigi Penelopin prt avtor prav na začetku ob vprašanju, s čim se namerava ukvarjati po odhodu v zasluženi pokoj, značilno ne omeni športa, vnukov ali vrtnarjenja, temveč željo, da bi vnovič prevedel Homerjevo Odisejo: "Pa ne kot nezaupnico do prevodne mojstrovine mojega nepozabnega akademskega učitelja in mentorja Sovreta, ampak ker me navdaja občutek, da bi lahko ob prevajanju te pesnitve še enkrat podoživljal vznemirljivo odisejado svoje življenjske poti."

Vse tri Gantarjeve biografske knjige pričajo o tem, kako bogata in vznemirljiva pot je to. Avtor z bralcem deli ne le svoje profesionalno življenje, strast do klasične filologije, navdušenje nad prevajanjem in veselje do pedagoškega poklica, temveč tudi življenje zunaj študijskih sob in predavalnic. Čeprav samokritično zapiše, da se mu kljub prizadevanju in trudu ni posrečilo, da bi bil dober družinski oče in pozoren zakonski soprog, veliko prostora namenja prav družini – soprogi, trem otrokom in številnim vnukom. Vseeno tudi epizode iz zasebnega življenja potrjujejo, da je, kot je nekje zapisal, hoja za antiko neločljivo povezana z njegovim intimnim vsakdanjikom; Kajetan Gantar na primer tudi osupljiv jutranji razgled s Kredarice opiše s Homerjevimi besedami.

Pomembno mesto v Gantarjevih spominih imajo pričevanja in razmišljanja o nezavidljivi usodi klasične filologije v komunističnih časih, ko so antiko izrivali iz šol in učnih programov. Profesor Gantar in drugi klasični filologi so se temu najodločneje uprli – in uspeli. Vedno je zagovarjal pomembnost antike, tudi v vzgoji in izobraževanju, in s prav ganljivo naklonjenostjo piše o svojih ne zelo številnih, zato pa zelo dragocenih in pametnih študentih in študentkah.

Letošnji prejemnik Prešernove nagrade Kajetan Gantar. Foto: BoBo
Letošnji prejemnik Prešernove nagrade Kajetan Gantar. Foto: BoBo

Dragoceno poglavje tretje Gantarjeve avtobiografije Penelopin prt ima naslov Še o mojih srečanjih s pesniki in pisatelji. Živo in duhovito je opisan odnos s pesnikom, soimenjakom Kajetanom Kovičem, s katerim ga je vezalo dolgoletno prijateljstvo od študija na Filozofski fakulteti. Potem ko je sredi šestdesetih let uspešno dokončal Starogrško liriko Antona Sovreta, ga je Kovič, ki je bil takrat urednik na Državni založbi Slovenije, povabil, naj sestavi antologijo rimske lirike. Gantar je to storil, antologija je doživela velik uspeh, in za svoje izjemne prevode je prejel Sovretovo nagrado. V novi knjigi se je Kajetan Gantar vrnil h Koviču z duhovitim opisom dopisovanja: ko mu je Kovič poslal v presojo svoj sonet z naslovom Rubikon, mu je odgovoril s sonetom, ki je humoren in dovršen poklon pesniku.

Če kakor ti imel bi moč besed,
da vanje bi kot radgonsko penino
pretakal slavno rimsko zgodovino,
poslal bi ti kaj več kot slab sonet.
Tako pa – kakor Glavku Diomed –
ti dajem bron v zameno za zlatnino.
Če kot Homer bi plačeval z živino:
za sto volóv sem plačal jih devet.
A eno je, kar si oba deliva,
kjer sva si bližje, kot so nama leta:
v imenu istem nisva si na tujem.
Ob njem mi prodajalka ljubezniva
zavzdihne: "Imate pa ime poeta,
ki ga najrajši berem … obožujem …"

V knjigi Penelopin prt Kajetan Gantar opisuje še stike in prijateljstva s številnimi slovenskimi in tujimi intelektualci in ustvarjalci. Pri opisih sodobnikov je očitno in pomembno še nekaj: vsi po vrsti so dobronamerni in naklonjeni.

Za konec se ustavimo še ob naslovu knjige in ob vprašanju, zakaj Penelopa in ne Odisej, V knjigi je Kajetan Gantar takole pojasnil: "Mene […] je bolj kot Odisej in njegove blodnje, avanture in zvijače privlačila Penelopa, ki se mi je zdela veliko bolj pametna in modra kot njen premeteni soprog, […] a sem v njegovi prebrisani pameti pogrešal tisto globinsko etično dimenzijo, ki sem jo občudoval pri Penelopi."

In prav nujnost etične dimenzije je verjetno tisto, kar ob vsem znanju, nadarjenosti, delu in modrosti zaznamuje življenje in ustvarjanje Kajetana Gantarja.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Gantar, Jesih, Lipuš