Medtem ko je predsednik Nove Slovenije Matej Tonin po neuspelih referendumih, za katere smo po nepotrebnem zapravili pet milijonov evrov, pozval k samorefleksiji desnice in oznanil, da njegova stranka ne bo več sodelovala v Janševi vladi (se je morda glede tega prej dogovoril z Logarjem? Potem bi še obstajalo upanje, da bi se SDS sčasoma vsaj malo preoblikovala po Logarjevi (navidezni?) preobrazbi, ki jo je ponujal v predsedniški kampanji), se je skrajna desnica, ki je kot običajno prezirala pogled v ogledalo, zatekla k potenciranju posameznih relativnih uspehov ter k iskanju zunanjih krivcev za poraze in vedno slabšo lastno podobo.
Krivce vidi v političnih tekmecih: zlasti v Levici, ki bi jo bilo treba prepovedati, šele z njo da je prišel v državni zbor sovražni govor; v osrednjih medijih, tudi v RTV Slovenija, ki so pristranski, ki kritizirajo samo njihovo vlado in načrtno stopnjujejo do njih sovražnost; v nevladnikih, ki so zadnji dve leti vsak petek grozili s smrtjo: v uprizoritvi »umetniškega performansa« s krvavo mizo na kulturnem ministrstvu (moja opomba: hoteli so le povedati, da kultura krvavi), Golob pa jih še vabi na kavo in pomoč pri vladanju …
Neprimerna komunikacija, tudi sovražne izjave, se vedno bolj stopnjuje; z njimi SDS zastruplja družbo, kar vodi v konflikte, spodbuja nestrpnost, sovraštvo in nasilje ter se manipulira z javnim mnenjem. Žal jo v prvi vrsti uporabljajo nosilci politične moči, ki bi morali biti za vzor, se izogibati sovražnim izjavam, dejanjem in diskriminacijski politiki. Nova24 TV in Demokracija, podaljška SDS, sta pravi »tovarni« sovraštva, da ne omenim nekaterih poslancev, kot sta Grims in Mahnič, SDS pa zdaj vpije »držite tatu«. Ne, nista obe strani enaki, širjenja razdora in sovražnosti je veliko več na desnici.
Politiki morajo razpravljati o tem nevarnem pojavu, se seznaniti z vsemi možnimi ukrepi ter se dogovoriti, kako ga bodo zajezili. Že zdavnaj bi se morali kritično ozreti vase, kar predstavlja velik problem. Vsaj pri SDS. Namesto tega je njen mladi poslanec na odboru za kulturo sadil rožice pri opisovanju proevropsko usmerjene politike SDS, čeprav je iz socialne demokracije kot največji kameleon prešla v skrajno desno nacionalno stranko, ki ji gre za oblast, rehabilitacijo izdajalcev, podrejanje javnih medijev, privatizacijo javnega dobra, potvarjanje dejstev … Hvalil je njeno ukrepanje v času epidemije, zagovarjal rušenje demokracije in izvajanje represije. Slavospev je še nadgradil z anketo Mediane, ki je Logarju namenila nekaj stotink večjo priljubljenost kot Golobu, kar zanj pomeni, da s tem tudi stranki. Pozablja pa, da javnost nagrajuje samo Logarjevo (morebitno?) drugačno politiko.
Se da dogovarjati z nekom, ki menja vzroke in posledice? Če za vse krivi druge, recimo protestnike, ki protestirajo proti rušilni, zastraševalni in kaznovalni politiki, in medije in poslance, ki na to opozarjajo? Nemogoče. Še dobro, da odbor ni izglasoval njegovih ponujenih manipulativnih sklepov – ki bi obsojali sovražni govor samo v medijih (se ve, katerih) in kulturi (Svetlana Makarovič) ter njihovo manipulativno in pristransko poročanje – ampak tudi dva sklepa koalicije: prvega, ki obsoja vsakršen sovražni govor in diskriminacijo, ki razpihuje sovraštvo, spodbuja nasilje ter napade proti posameznikom, in drugega brez glasov desnice, da odbor za kulturo podpira vladno namero za vzpostavitev posebne akcijske skupine za preprečevanje sovražnega govora. Zelo me zanima, kakšna bo njena uspešnost in katera orodja bo imela.
Iz dosedanjih izkušenj sem prepričana, da zakon s kazenskim pregonom ne prinaša prav veliko in da bi dalo boljše rezultate motiviranje ljudi za bolj strpno sožitje. Naj politični in drugi veljaki pokažejo, kako se temu streže. Za začetek pa naj Branko Grims končno izklopi kaseto s svojim velikim sovraštvom in nestrpnostjo do beguncev, žensk, istospolnih, drugače mislečih itd, ki jo do onemoglosti vrti. Potem zagotovo ne bo več potreboval spremstva do bližnje garaže
Polona Jamnik, Bled
