Kako s Kobariškim muzejem? Modro!
Zbirka Kobariškega muzeja o prvi svetovni vojni in soški fronti s sporočilnostjo miru in sožitja, ki domuje v občinski Mašerovi hiši, je tako dragocena in svetovno odmevna, da javnost hitro zastriže z ušesi, če se okoli nje dogaja karkoli nejasnega. Zastrigla je tudi ob napovedi, da naj bi Občina Kobarid domovanje zbirke, torej hišo, prodajala. Ker bi jo na licitaciji teoretično lahko prodala tudi komu tretjemu, ne glede na to, da ima lastnik zbirke - Kobariški muzej - predkupno pravico.
V tem primeru se je izkazalo, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Predlog o prodaji umikajo iz proračuna. Občina in muzej mirita, da se vseskozi pogovarjata zgolj med seboj. Muzej bi stavbo kupil, občina bi jo prodala izključno njemu. Toda izkazalo se je, da se bodo morali še pogovarjati o ceni. Ugotovili so, da v tem razrvanem postpandemičnem obdobju ni pravi čas za to. Da morajo ustaviti konje, razmisliti in najti najboljšo rešitev za obe strani, predvsem pa za muzejsko zbirko, da se bo lahko razvijala naprej. Vmes so Kobariški muzej namreč zelo prizadeli prepolovljen obisk zaradi covida. Ker 90 odstotkov prihodkov ustvarijo sami, so kljub državni pomoči poslovali z izgubo, vendar vseeno nobenega od osmih zaposlenih niso odpustili.
Ugotovili so, da ni pravi čas za odločitve, da je treba mirno razmisliti in s pogovori najti najboljšo rešitev za vse vpletene, predvsem pa za zbirko, da se bo lahko razvijala naprej.
Neprofitna družba Kobariški muzej je in bo zainteresirana za odkup stavbe, vendar ob upoštevanju njihovih vlaganj, ki so ocenjena na 400.000 evrov. Cenitev stavbe, ki jo je naročila občina, znaša 620.000 evrov, kar pomeni, da bi muzej hišo odkupil za 220.000 evrov. Če bi nekoliko ugibali, bi bila lahko predmet različnih pogledov simbolična najemnina, ki so jo s pogodbo določili ob ustanovitvi muzeja leta 1990 prav zaradi muzejskega vlaganja v obnovo ruševine Mašerove hiše. Ustanovitelji muzeja so takrat pod okriljem turističnega društva Kobarid prispevali 15.ooo prostovoljnih ur, pritegnili so 120 donatorjev in sponzorjev, kar je zadoščalo za pokrivanje treh četrtin stroškov obnove, četrtino sta prispevali država in takratna tolminska občina. Najemnina velja do leta 2032. Če bi muzej stavbo od občine ne bi odkupil, bi se po izteku pogodbe morali pogovarjati o novi najemnini. Muzej bi vztrajal pri enaki kot doslej, na občini pa pravijo, da se je treba obnašati kot dober gospodar, da pa muzeja nikoli ne bi odirali, saj se zavedajo njegovih multiplikativnih učinkov s privabljanjem gostov. Samorastniška muzejska zbirka, ki so jo obiskali številni predsedniki in kralji in ki je učna ura miru za mlade, potrebuje modre dogovore.