Zgodba o dražgoški bitki se vleče od leta 1942. Po nesmiselnem spopadu z nemško vojsko, partizanskem porazu, umiku na Jelovico ter nepotrebnih civilnih žrtvah poskušajo do danes gojiti mit o junaštvu. Najbolj ekstremno zagrizeni vsako leto v začetku januarja romajo na kraj zločina. Spopad partizanov z nemško vojsko v Dražgošah ni nikomur prinesel nobene vojaške prednosti. Edini rezultat je bil kasnejše znašanje Nemcev nad vaščani. Za trmoglavost in butasto vojaško taktiko partizanov je bilo po dogodku ubitih 41 domačinov civilistov, vas pa so požgali. Zato bi morala biti v Dražgošah kvečjemu komemoracija, ne pa slavje in levičarski politični mitingi.
Politični miting v Dražgošah so prijavili kot kulturni shod. Pripadniki socialno čuteče partije, ki verbalno skrbijo za socialno ogrožene, so se tudi letos v Dražgoše pripeljali s prestižnimi znamkami avtomobilov nemških proizvajalcev. To so tisti, ki trdijo, da bi danes govorili nemško, če oni takrat ne bi izvedli revolucije. Osemdeset let po t. i. dražgoški bitki se v Sloveniji mnogi intelektualci učijo nemški jezik, največje levičarske barabe pa kupujejo avtomobile od osovraženih Nemcev, ki naj bi želeli Slovence iztrebiti. Prav s temi avtomobili so tudi letos prišli v Dražgoše.
Poslanec Stranke Alenke Bratušek Marko Bandelli je v tvitu zatrdil, da je treba politične nasprotnike iztrebiti. Kar se iztrebljanja tiče, je vse jasno. Med in po drugi svetovni vojni v času revolucionarnih junaštev so zmagovalci revolucionarne vojne iztrebili cvet slovenskega naroda. Pobili ali izgnali so intelektualce, nosilce tehnološkega razvoja, lastnike tovarn, zavedne kmete in druge. Grozljivo, če pomislimo na okrog 700 znanih morišč po vsej Sloveniji. Ampak ne gre le za grozljiv spomin. Danes nam pretijo s ponovitvijo teh zločinskih dejanj. Še naprej bi nas iztrebljali.
Da bi lahko iztrebljali, priročno uporabljajo znan jezik. Vse, ki si drznejo pomoliti nos v sfero oblasti in niso na njihovi politični strani, vse pogosteje in vse bolj na glas imenujejo fašisti. Na ta način pride prav besedna zveza smrt fašizmu. Nekomu, ki ni na njihovi liniji, enostavno nalepijo nalepko, da je fašist, zato ga je sprejemljivo iztrebiti – pokončati.
Ker na vsakoletnih romanjih v Dražgoše ne gre za nič drugega kot za propagando in poveličevanje komunizma, je hoditi tja nekulturno, nespodobno in zavržno. To dejstvo lahko podkrepimo s tam prisotno jugoslovansko totalitarno ikonografijo, ki jo vsako leto začinijo s svojimi koračnicami (npr. Jutri gremo v napad), kriki iz množice, ki pozivajo k smrti fašizma pa se še posebej čudaško slišijo, saj fašizma v Sloveniji realno ni. So le fašistične metode, ki se jih s poskusi rušenja demokracije poslužujejo prav oni. Le koga bodo torej jutri napadli? Jasno, napredne demokratične sile, ki so jim že od Čebin trn v peti. Te njihove orgije so nespodobne in nimajo stika z realnostjo. Kot da bi šli na pokopališče in pozivali naj umrli umrejo.
Mali Kučan je dojel, da je konec
Panika pred dokončnim zlomom komunizma in socializma je vidna tudi pri zagrizenem borcu zoper človekove pravice Milanu Kučanu. Pred kratkim je povedal, da njegova komunistična generacija bije zadnji boj. Letošnje Dražgoše so poslednje začasno enodnevno »osvobojeno« ozemlje borcev za revolucionarne pravice postfašističnih izvajalcev fašističnih metod. Trditev iz preteklosti, da bodo največji antifašisti v prihodnosti največji fašisti, se je že večkrat potrdila. Zdaj prestopajo ciljno črto, kar je dojel celo ortodoksni Mali Kučan.
Milan Kučan je prišel na oder z negotovim korakom. Svoj govor je začel s tresočim glasom, vendar je v nadaljevanju dokazal, da mu zlobe ni zmanjkalo. Ponovil je mantro o fašizmu v Sloveniji. On vidi oživljanje fašizma, čeprav v Sloveniji avtohtonega fašizma nikoli ni bilo. Kučan je v svojem govoru celo pokaral narod, ki se temu sicer neobstoječemu fašizmu ne upre. Kučan ima s svojo politično navlako vred ob omenjanju fašizma v mislih politične nasprotnike. Ampak te politične nasprotnike je v demokratični Sloveniji izbral prav narod, ki naj bi se temu uprl. Ne, narod ni nor, kot so komunisti nori na oblast. Komunistično nor je Kučan. Še vedno.
Mali zlobni Kučan je ugotovil, da obstaja pod krinko domoljubja zahteva po podpori največje vladne stranke. Tipično enopartijsko zavajanje. Največja vladna stranka (SDS) v demokraciji že ima največjo podporo. In to brez zahteve. Podporo je dobila, preden je sestavila vlado. In to na demokratičnih volitvah. Ne kot Kučanova partija, ki je svojim delila volilne liste in jih napotovala na volišča, tiste, ki niti v sanjah ne bi volili partije, pa je zvezane gnala na morišča.
Poudaril je, da je treba to zatohlo komunistično klimo še naprej gojiti, da se ne bi še enkrat zgodilo, kar se je nedavno, ker niso pravočasno ukrepali. Nedvomno je imel v mislih osamosvojitev in demokratizacijo. Po znamenitih zatrditvah, da mu Slovenija ni intimna opcija, je na ta način še enkrat jasno povedal, kako zagrizen skrajnež je in kako pogreša svojo Jugoslavijo. Ampak on zdaj ve, da je njihovega boja konec in da človekove svobode in dostojanstva ne bodo nikoli premagali. Prihaja nova pomlad in človekova svoboda se bo še bolj razrasla.
Dve leti kolesarjenja po Ljubljani pod Kučanovim vodstvom ni zrušilo demokracije v Sloveniji. Dve leti nenehnega rušenja demokratičnih procesov v državnem zboru ni pokazalo nobenega napredka v preteklost, kjer je režim proizvajal reveže in zatiral inventivne. Celo granitne kocke in blokade cest tokrat niso zalegle, kot so zalegle pred leti v Mariboru in Ljubljani.
V nadaljevanju je mali povedal bistvo, a ga je premalo preciziral. Po njegovih besedah smo ta čas Slovenci raztreščeni kot nikoli doslej. No, pa nismo. Raztreščena je politika. In to kot vedno doslej. Na eni strani komunistična navlaka, ki hoče oblast, na drugi strani pa politika, ki ji je oblast podelilo ljudstvo. Bolj kot je tako, bolj raztreščeni so slovenski levičarji. In ja, res še niso bili nikoli bolj raztreščeni. Manjka le še smrtni udarec volilnega telesa na prihajajočih svobodnih demokratičnih večstrankarskih volitvah.
Da v vrstah nazadnjaške KUL opozicije nič ne štima, se je pokazalo tudi s tem, da v Dražgoše tokrat niso prišli: Tanja Fajon, Marjan Šarec in Alenka Bratušek. Vsi navedeni so v preteklosti tam radi nastavljali svoje obraze pred kamere in razkazovali, kako zvesti partijski vojščaki so. Tanja Fajon je očitno odrinjena znotraj stranke, Marjan Šarec in Alenka Bratušek pa sta nova obraza iz preteklosti, ki ju s prihodom novega novega obraza z identiteto Roberta Globa nihče več ne potrebuje. Očitno sta dojela, da sta odigrala vlogo papirnatega robčka za enkratno uporabo, čeprav se bosta nedvomno še ponujala, da bi vanju še naprej odlagali svoje pljunke in si z njima še naprej brisali svoje zariple nosove.
Za konec je mali Kučan obsodil še domnevno razkazovanje moči sedanje oblasti. Ta naj bi vnašala nove razdore, ker ne odstopi in ker s svojo predvsem delovno močjo državo spreminja na bolje. In to izven okvirov, ki so jih določili oni z revolucijo. Moša Pijade je že zdavnaj povedal, da je kapitalizem in blaginja naroda njihov smrtni sovražnik. Oni potrebujejo reveže. Ko ti ne bodo imeli več kam, se bodo zatekli k partiji.
Omenil je dosežke v času aktualne vlade. Imenoval jih je za knjigovodske rezultate, pripisal pa jih je ljudem. Z izrazom knjigovodske je uspehe razvrednotil, potem pa je pokazal odnos do ljudi, ki jim je pripisal te knjigovodske rezultate. Resnica je, da so uspehi Slovenije res zasluga delovnih ljudi. Ti rezultati niso knjigovodski, ampak so realni in vidni v praksi. Ljudje so jih dosegli, ker je oblast ustvarila pogoje za to. Leve oblasti so vedno razumele svojo vlogo v tem, da ljudem onemogočajo ustvarjalno delo.
Glede na vse dogajanje in spoznanja ter utrip družbe kot celote, bodo prihajajoče volitve preizkus zrelosti volivcev. Kučan se že dolgo poslavlja in ne odide, partija že dolgo razpada in še vedno opleta z rušilnim repom. Neizpodbitno dejstvo je, da totalitarizmi v pluralni družbi nimajo možnosti trajnega obstanka. Govor malega Kučana je bil nedvomno poslovilni, ali on to ve ali ne, pa je vseeno. Živel dokončen razpad raztreščenih partijskih ostankov!
Davorin Kopše