Čeprav je bilo človeku hitro jasno, da je eden najboljših svetovnih novinarjev, ki pokriva to umazano vojno, si je za nas vzel ves čas na svetu. Ne samo to. Razumel je novinarstvo. Razumel je, da s kolegico novinarko snemava zgodbo na Majdanu, in je potrpežljivo čakal v preddverju glavne pošte. Ni bil nekdo, ki ima čas čakati v nedogled, čas, da se sprosti snemalec, njegov prijatelj Damjan Banjac, del naše ekipe v Ukrajini. Vseeno je čakal in lucidno analiziral poteze Rusije, Ukrajine. Geopolitika in na drugi strani terenska taktika sta mu bili po točno enem letu vojne popolnoma jasni.
Izjemno cenjen je bil zaradi svojega svetovljanstva in prav ta uvid je bil tisti, ki ga je želel deliti s slovenskimi gledalci. Ko sva posnela pogovor za oddajo 24UR ZVEČER, nas je na koncu še povabil: "No, zdaj pa gremo končno lahko v našo AFP pisarno, imam steklenico za vas!" Približevala se je policijska ura in ker smo se morali še spakirati za pot na južno fronto naslednji dan, smo se zahvalili in opravičili: "Pa drugič."
Tega prekletega "drugič" ne bo nikoli. "Z žalostjo smo izvedeli za današnjo smrt video novinarja AFP Armana Soldina v vzhodni Ukrajini. Vse naše misli so z njegovo družino in ljubljenimi," je zapisano v sporočilu njegove francoske agencije. Kratek tvit, ki je strl srce vsem, ki smo ga imeli srečo spoznati. Bil je ena tistih izumirajočih vrst novinarja, ki preseli svoje življenje za več let v prestolnico vojne, pa če je to Hanoj ali Bagdad, Kabul ...
S kamero je risal svoje zgodbe in nas navduševal, ko je pošiljal posnetke prijateljem. Imel je prirojen neverjeten občutek za sočloveka, njegove zgodbe so bile polne vsakdanjega življenja pod ruskimi granatami. Le nekaj tednov je stara njegova zgodba o prebivalcih Bahmuta, ki niso želeli zapustiti pekla, pa so morali v kaosu za preživetje čez zamrznjeno reko po vodo in hrano. Prav v Časiv Jaru je našel staro ženico, ki je obdelovala svoj zelenjavni vrt, da je lahko preživela. Čeprav je bil za novinarja po letih še povsem na začetku svoje kariere, je bil prekaljen "terenc". Eden tistih, ki ve, kaj dela in ima pred sabo še dolgoletno briljantno novinarsko kariero. Ni bil "šminker", teh po Ukrajini vidiš v tej vojni celo vrsto. Z narobe obrnjenimi, nepripetimi neprebojnimi jopičemi v hotelskih sobah ali 800 kilometrov od fronte, takšnim "novinarjem" se je samo smejal in zmajeval z glavo, kdo jih pošilja na modno pisto? Ko je dobival naša sporočila, naj pazi nase, se je vedno na videz nesmrtno šalil nazaj, čeprav je vojno jemal resno, spremljala ga je celo življenje. Najbolj so se ga dotaknile usode ljudi, usode beguncev. Ti so mu bili zaradi njegove lastne izkušnje v balkanski moriji še posebno blizu.
Pa ne le sočutje do ljudi, pred le nekaj dnevi je iz blatnega jarka na fronti rešil ježka in ga poimenoval Lucky. Posebno spoštovanje si je prislužil, ko so se prve dni kolone bežečih evakuirale s Kijeva, on je prišel prvi dan. In ostal do včeraj.
Armana je sreča zapustila včeraj popoldne in za marsikoga je postal statistika. 10. novinar, ki ga je ubila ruska vojska od začetka brutalne invazije na Ukrajino. Za nas ni statistika, za nas je ostal spomin na njegov nasmeh, energijo, prodornost in novinarsko iskanje zgodbe.
Arman je bil eden najboljših. Tistih, ki jim ne bi smeli nikoli reči: "Danes ne morem, pridemo drugič." Ta prekleti "drugič" včasih v življenju ne pride nikoli več.
