V kampanjo za referendum o RTV Slovenija se je v zadnjih dneh dejavno vključila tudi vladna SD. Na referendum vabi s sloganom “Gremo na referendum za profesionalno novinarstvo RTV Slovenija”, s čimer prepričuje volivce, naj volijo za zakon, s katerim bi si Golobova vlada politično podredila RTV Slovenija.
Spomnimo – skozi leta je RTV Slovenija veljala za trdnjavo ZLSD in kasneje SD, saj so jo povsem obvladovali njeni politkomisarji – SD je imela namreč doslej najmanj tri generalne direktorje RTV Slovenija – Janeza Kocijančiča, Jerneja Pikala in Cirila Baškoviča. Desetletja so bili politiki SD imuni na kritike, prav tako je uredništvo vedno upravljalo program tako, da so v prvem planu tudi izven informativnega programa bili dokumentarci, oddaje in filmi z razrednobojno, socializmu prijazno retoriko, ki je po navadi bila uperjena proti kapitalizmu. Še posebej so znani zloglasni francoski dokumentarci proti multikorporacijam, polni faktoloških napak in zavanjanj. SD je RTV Slovenija vodil ne le pri informativnem programu, ampak holistično. Vzgoja mladih socialistov se je začela že pri risankah in končala pri TV Dnevniku.
Zanimivo, da je prav v nedeljo izvoljena predsednica države Nataša Pirc Musar priznala, da so javni zavod RTV od nekdaj vodili Socialni demokrati. Kot je dejala takrat, ko je proti RTV Slovenija iztožila 70.000 evrov odškodnine: “RTV je bila, in to se še vedno pozna, pod vplivom Socialnih demokratov (SD). Po njej je kot duh hodil Lenart Šetinc in malo usmerjal uredniško politiko. Mene takrat ni zrušila SDS, ampak SD. Visoki predstavniki te stranke so govorili, da Nataša Pirc Musar ne posluša in da jo je treba utišati.”
Potemtakem lahko mirno trdimo, da so v vseh bodočih mandatih na mestih generalnih direktorjev imeli ne le levičarje (kar Pirc Musarjeva nedvomno je), ampak poslušne levičarje. Takšne, ki so poslušali socialne demokrate, seveda, in iz javne hiše naredili PR službo najprej SD, nato še sestrske stranke Levica.
To je namreč zakon, ki bo ogledalo tega, da je levica že opravila pohod skozi institucije in civilno družbo. Ves podsistem nevladne in državno uradniške mašinerije namreč popolnoma obvladuje. Zato bi trenutni predlog, ki imenovanje programskih svetnikov daje v pazništvo zelo skrbno izbranih levih političnih kolaborantov trenutne vlade, pravico do urednikovanja na javnem zavodu za vse večne čase zabetoniral v rokah levih oblastnikov, kot je bila navada od ustanovitve zavoda naprej v totalitarnih časih pa vse do uvedbe novega zakona leta 2005.
Da je trenutni zakon kakovosten, priča tudi to, da je že prestal referendum, prav tako pa je zakon, ki bi ga leta 2011 nadomestil, sam padel na referendumu. Zakon o radioteleviziji Slovenija je torej tak, da so ga sprejeli tako levi kot desni volivci, hkrati pa tudi politiki – vsaj do lanskega leta, ko je levica ugotovila, da ne bo mogla za zmeraj v programski in nadzorni svet postavljati izključno svojih politkomisarjev. Zato je sledil bes, poskusi destrukcije in obglavljanja vodstva. Za trenutne vladajoče v naši državi, ki se že počutijo skoraj tako kot jugoslovanski komunisti, je to, da javnega zavoda povsem ne obvladujejo, skoraj tako, kot če bi voditelju Kimu v Severni Koreji povedali, da je njihova državna televizija pod začasnim varstvom Južne Koreje.
Referendum PROTI zakonu o Radioteleviziji Slovenija je edina možnost, da se kontinuiteta socialistične hegemonije na javnem zavodu konča. 27. november je naša zadnja priložnost, da ohranimo eno zadnjih medijskih oaz, ki še ne pripada trdo-levi politični opciji. Si želite sodobno evropsko RTV Slovenija ali komunistični fosil TV Ljubljana?
Andrej Žitnik