Odšteva dneve do ženinega poroda, a vseeno nesebično pomaga v Sloveniji

Ob glavni cesti skozi Črno na Koroškem se sliši praskanje krampov in zvok lopat, ki se zasajajo v zasušeni mulj. Med vojaki, ki pomagajo čistiti okolico ene izmed hiš, je tudi naddesetnik Gašper Juvan. Med vsemi zbranimi ima največ izkušenj s poplavnim čiščenjem, dobesedno od prve minute. Prihaja namreč z Ljubnega ob Savinji, reševati je moral tudi lastno hišo.

"Bil sem v nočnem dežurstvu v Ljubljani, na varovanju vojaškega skladišča Roje. Ob štirih zjutraj me je poklical oče, da dež kar konkretno pada, da že teče dol čez most in da pač verjetno nekaj bo," se spominja tiste noči s 3. na 4. avgust. S sodelavcem, ki je prav tako iz Savinjske doline, sta se nato ob šestih zjutraj podala na pot. Z Vranskega sta šla čez Lipo, pri Šmartnem ob Dreti je bilo že poplavljeno, v Radmirju je bilo grozno, pripoveduje.

Zadnji del poti sta premagala peš in prišla do Ljubnega ob Savinji: "Ko si videl, kje vse je bila voda, kaj vse je bilo zalito ...," zmaje z glavo. Najprej začel reševati domačo hišo, ampak je hitro ugotovil, da vendarle ni tako grozno: "Bilo je približno 10 centimetrov vode v spodnjih prostorih, smo rekli, da to pa bomo že očistili in zato sem šel pogledat k sosedom."

 Le dve hiši nižje so imeli dva metra vode. Sosedu je nato pomagal tri dni, preden se je vrnil domov. "Drugje je bilo treba prej urediti, da se to takoj posuši, pri nas smo lahko malo počakali in normalno živeli. Ampak nazadnje je bilo vseeno treba tudi okrog naše hiše odkopati ves ta mulj, tako da je bilo tudi doma za dva dni dela." Njegov brat pa je ves čas pomagal v Strugah, o katerih smo poročali, da jih je ujma močno prizadela, saj imata tam hišo tast in tašča.

Toda tudi po opravljenem delu doma ni bilo časa za počitek. Gašper Juvan je šel še k prijatelju v zaselek Trbiž praznit hišo: "Tam je plaz odnesel dve hiši, ostali se morajo pa izseliti. Njegovim staršem je hišo povsem zasulo, je uničena, oni pa se morajo izseliti iz nove hiše, zato smo reševali, kar se je rešiti dalo."

Po medsosedski in prijateljski pomoči ga je čakala še službena na Koroškem. Nanj naletimo pred hišo Mojce Tomaž ob glavni cesti skozi Črno z lopato v roki, kjer je eden izmed mnogih, ki nosijo vojaške uniforme.

Mulj in smrad sta se zavlekla povsod

"Ničesar več nimam," pokaže po spodnjem nadstropju poplavljene in z muljem zasute hiše, kjer so po čiščenju ostale le gole stene. Te so popolnoma lisaste, vanje se je zažrlo vse: "Mulj, kanalizacija, to smrdi. Vse je vlažno, ne posuši se. Mulj se zaleze vsepovsod, tega si sploh predstavljati ne moreš, v hladilniku sem ga imela, čeprav so bila vrata zaprta," zmaje z glavo, medtem ko nad njo visijo potrgani kabli.

"Zlati so, brez njih ne bi zmogli," ji v oči stopijo solze, ko spregovori o gasilcih, ki so prišli pomagat. "Deset dni smo čistili mulj, prišli so v ponedeljek, tako kot jaz, saj sem bila v Italiji, ko je začelo poplavljati. Otroka sta bila sama doma, ob treh zjutraj sta me klicala, hči je jokala, da nam bo odneslo hišo. Poslala sta mi tudi video," se z grozo spomni na posnetek, kako je mimo njihove hiše vodni tok kombi nosil kot papirnato ladjico.

Ure in tisti prvi dnevi, ki so sledili, pa so bili še hujši. Črno na Koroškem je namreč odrezalo od sveta, skupaj s telefonskim signalom vred: "To je bilo najhuje, da ne veš, kaj se dogaja s tvojimi otroki. Ničesar ni bilo ne po televiziji ne po radiu, Črna je bila odrezana, jaz pa nisem mogla domov."

Čeprav sta sin in hčerka stara 19 in 26 let, je mama vseeno mama in groza jo je hromila, saj ni vedela, ali sta se med nepojmljivo povodnjo uspela rešiti. Nikoli ne bo pozabila olajšanja, ko je končno dobila hčerkino sporočilo. Tri dni po poplavah je nato vendarle tudi sama dosegla svoj dom, nazadnje je peš prišla čez Sleme iz šoštanjske smeri: "Nakupila sem najnujnejše stvari, ki mi jih je naročil sin. Lopate, škornje. Nečak mi je prišel nasproti in naložili smo jih v nahrbtnike in nosili čez hrib."

Po prestanem strahu za življenja so v ospredje stopile druge stvari. Skrb, nenehna, od jutra do večera, pa tudi ponoči. Neprespanost jih dodobra zdeluje. Kuhinjo jim je odplaknilo, ležišča so si začasno uredili v zgornjem nadstropju, kakšna bo usoda hiše, še ne vedo, med našim obiskom so še vedno čakali na mnenje statika.

Prepoteni Makedonci

Poveljujoča ekipi petih pripadnikov Slovenske vojske iz 72. brigade in desetih makedonskih kolegov iz 74. pehotnega polka, ki pomagajo v Črni na Koroškem, je nadporočnica Jasmina Štingl.  "Na vsaki lokaciji, kjer pomagaš, govoriš z ljudmi, ki tukaj stanujejo. Razlagajo ti svoje zgodbe, povedo, kje potrebujejo pomoč, te kar pretrese vse skupaj. Ljudje so že utrujeni od vsega skupaj, težko je, ne veš, kaj bi jim rekel, lahko le pomagaš na tak način kot zdaj," pojasnjuje, medtem ko se za nami polni že nova samokolnica.

"Treba bo na novo položiti elektriko, vse komunikacijske kable, zato jim jih pomagamo najti. Bili so zmočeni, zato jih morajo pristojne službe pregledati. Mi smo zdaj to prečistili, da jih bodo lahko takoj našli. Kanalizacija, kabli, vse je bilo prekrito z muljem, zdaj pa smo mi vse to prekopali. Najprej je bilo treba s krampi vso zemljo zrahljati, saj se je v tem času že vse strdilo," poročnik Aleš Ratej pokaže na močno avgustovsko sonce. Vojaki medtem razrahljano zemljo z lopatami nalagajo na samokolnico in jo vozijo na začasno odlagališče na drugi strani ceste.

Na terenu so ves čas v stiku z lokalno skupnostjo, saj predstavniki občine in predstavniki civilne zaščite najbolje vedo, kje trenutno potrebujejo pare pridnih rok. Ekipa je bila pred popoldansko nalogo v Črni zjutraj poslana v vas Žerjav, kjer so pomagali sortirati odpadke, ki se zdaj nalagajo po ulicah.  

Za vojake iz Severne Makedonije, s katerimi sodelujejo, ima nadporočnica Štinglova samo besede hvale: "Neverjetno je, kako so pridni. Delajo za drug narod, pa so res požrtvovalni. Kar poglejte jih, kako so mokri."

Odšteva dneve do poroda, ampak pomaga v Sloveniji

Deseterica Makedoncev, ki jih srečamo pri tej hiši, pa ni edina. V Slovenijo jih je na humanitarno misijo prišlo kar 100. Stotnik Brane Zafirovski je zdravnik v makedonski vojski. Skupaj z ekipo je prišel že sredi prejšnjega tedna, njihova poglavitna naloga je pomagati tako vojakom kot civilistom.  

Kako dragocena je njihova pomoč, se je izkazalo prav pred dnevi, ko se je na območju Črne na Koroškem zgodila delovna nesreča in je prišlo do zastrupitve z ogljikovim monoksidom. Plinu je bilo izpostavljenih 32 ljudi, od tega 18 pripadnikov makedonske vojske, osem gasilcev in šest pripadnikov Slovenske vojske. Več jih je moralo v bolnišnico, iz katere so bili na srečo hitro odpuščeni, v Slovenski vojski pa so pohvalili hiter odziv sanitarne enote, zdravstvenih tehnikov in zdravnikov na terenu.

Ekipa iz Severne Makedonije je sestavljena iz dveh zdravnikov in dveh zdravstvenih tehnikov, nikoli pa ne delajo sami, pripojeni so Slovencem. S slovenskimi zdravniki sodelujejo kot partnerska država v okviru Role 1, že nekajkrat so se odzvali tudi na klic s terena. Kot pravijo, je šlo sicer na srečo večinoma za manjše poškodbe, kot so recimo odrgnine in ureznine, ki so pri tako težaških opravilih nekaj neizogibnega.

"Ob koncu dneva pri naših vojakih najprej preverimo zdravstveno stanje, potem pa govorimo o tem, kaj so počeli ta dan. Pravijo, da je res veliko dela, ampak da so jih zelo lepo sprejeli tako prebivalci kot vaša vojska, navdušuje jih vaša gostoljubnost," pove makedonska vojaška zdravnica, poročnica Verica Kuzmanovska Simonovska. Niso pozabili uničujočih požarov pred dvema letoma, ki so pustošili po Makedoniji. Takrat so jim nemudoma odhiteli pomagat Slovenci, zdaj pa tudi oni dobro vračajo z dobrim.

Vsi so za dogajanje v Sloveniji slišali že takoj, ko so prizori vodne ujme obkrožili svet: "Nemudoma smo se pripravili in čakali na ukaz za odhod," pove Zafirovski. Kdaj se vračajo, pa ne vedo. Njega doma še posebej težko čakajo. Žena ima namreč čez dva tedna rok za porod.

"Ves čas sva v stiku. Sicer ni zaskrbljena, saj ve, kje smo, kaj počnemo, da smo visoko usposobljeni profesionalci. Upa, da se nam ne bo nič zgodilo, ampak vseeno pravi, naj pridem čim prej, da ne ve, koliko časa me bo otrok še počakal," se smeji stotnik. Pa sta že izbrala ime? "Žena je izbirala za prvorojenko, zato sem zdaj na vrsti jaz. Rad bi, da je Marko, čeprav se ona še vedno ne strinja povsem," z nasmehom doda.

Kar se nas tiče, ga bomo torej imenovali Marko, mu rečemo. To je pogosto ter priljubljeno ime tudi v Sloveniji in naj malček tako nosi s seboj tudi delček dežele, ki ji je njegov oče nesebično pomagal, ko je pomoč najbolj potrebovala, čeprav bi bil v tistih dneh še kako dobrodošel tudi doma.

Osnovna šola je postala poveljniško mesto

Prvih 30 pripadnikov Slovenske vojske je bilo na Koroško iz Maribora poslanih že takoj v petek, 4. avgusta. Ti so bili prvi, ki so se prebili do naselja Mežica, ko se je izkazala potreba, da potrebujejo tudi poveljniško mesto neposredno na terenu, so v tamkajšnji osnovni šoli postavili še tega. Treba je bilo namreč usklajevati domače in tuje vojake, ki opravljajo naloge na deloviščih, pa tudi civilno zaščito, gasilce in vse ostale, ki sodelujejo pri odpravljanju posledic poplav.

Stotnik Aleš Smodiš deluje na t. i. izpostavljenem poveljniškem mestu oziroma v taktično operativnem centru (TOC) v Mežici: "Glavno je v Mariboru, odkoder vodijo to našo operacijo, mi smo pa kot podaljšana roka na terenu," pojasnuje.

Tak štab se lahko postavi v le nekaj urah. Vojska prinese celotno telekomunikacijsko opremo, vzpostavijo svoje interno omrežje, niso priklopljeni na zunanji internet, ampak imajo svoje omrežje, zveze. Po stenah so polepljeni zemljevidi, na katerih v realnem času spremljajo razmere na terenu, vnašajo ažurne podatke, vsa razpoložljiva sredstva, vozila, pripadnike.  

Noči so kratke, vstajanje je ob šestih zjutraj, na terenu pridne roke delajo od 7.30 do 18.00 oziroma tudi do teme, če je potreba. V poveljniškem mestu je živahno že od šestih zjutraj pa vse tja do polnoči. Ob osmih zjutraj imajo "briefing" z nadrejenim poveljstvom v Mariboru, ob osmih zvečer pa v Mežici z moštvi, ki se vrnejo z delovišč.

Naloge dnevno razdelijo glede na potrebe po uskladitvi s civilno zaščito. Sprva je šlo za prebijanje do samih mest in vasi, zdaj pa je fokus v Črni na Koroškem in v Mežici, kjer je bilo v času našega obiska odprtih sedem delovišč.

Posebne naloge dobijo inženirske ekipe, ki imajo stroje. Denimo pripadniki vojske Bosne in Hercegovine neprestano urejajo korito reke Meže, inženirji SV-ja pa so trenutno v Bistri in na Prevaljah, strokovnjake prioritetno čaka postavitev dveh mostov v Otiškem Vrhu.

Poleg petih v poveljstvu je na osnovni šoli Mežici še ekipa, ki jim zagotavlja komunikacijska sredstva, tam je tudi vojaška zdravstvena enota, v telovadnici pa so nastanjeni pripadniki, ki hodijo na delovišča. V času našega obiska je bilo v šolski telovadnici nastanjenih 60 pripadnikov SV-ja in 100 makedonskih vojakov. V neposredni bližini pa je še vojaški tabor, kjer so poleg slovenskih vojakov nameščeni tudi srbski.

V vojaškem taboru

Do tja se je treba iz Mežice povzpeti po cesti, ki vodi proti mejnemu prehodu Ravnik in Avstriji. Tam skrbijo tudi za namestitev 69 pripadnikov slovenske in srbske vojske, nudijo pa predvsem logistično podporo s tuširnicami, pralnicami, vodo, gorivom. 

Trenutno je baza postavljena za 150 ljudi, imajo 15 šotorov velikosti 40 kvadratnih metrov, je pa še možnost razširitve do 300 pripadnikov, Aleksander Papotnik in Jernej Simonič pokažeta z roko na prostran travnik. Trenutno teh navodil še ni, je pa vse pripravljeno, če bi bilo to potrebno. S 1. septembrom se namreč začenja novo šolsko leto, kar pomeni, da bo treba mežiško osnovno šolo izprazniti in pripraviti za učence, zato bodo verjetno vojake iz telovadnice prestavili v tabor.

Višji vodnik Aleksander Papotnik, enotovni podčastnik sanitarnega voda v četi za storitve v 670. logističnem polku, je trenutno poveljnik tabora Mežica. Skrbi za to, da delo v taboru poteka, kot je treba. Jutranja koordinacija je ob 7.15, potem se dodelijo naloge in se pošlje posadke na teren. 

Jernej Simonič je poveljnik čete za oskrbo v omenjenem polku iz Slovenske Bistrice, trenutno pa je v vlogi častnika za povezavo med tem polkom in 72. brigado, ki je pehotna.

Prizadeto območje Koroške je dodeljeno 72. brigadi, ki ima sedež v Mariboru, kar pomeni, da tam večinoma pomagajo vojaki z vzhodnega konca Slovenije. Še en TOC pa je postavljen v spodnjem delu prizadetih območij, kot so denimo Nazarje, tisti pa sodi pod 1. brigado, ki ima sedež v Ljubljani.  

Simonič je bil sicer aktiviran že takoj med poplavnim koncem tedna: "Jaz sem bil tisti, ki je potem šel v šolo poizvedovat, ali je mogoča nastanitev tam, če je dovolj prostora za toliko ljudi, se lahko vzpostavi kuhinja, kako je z odtokom za vode, kanalizacijo. Je bilo kar zanimivo na začetku, preden smo vse vzpostavili. Poudarek mora biti na tem, da ne povzročimo še dodatne škode za ljudi," pravi.

Prejšnji četrtek so nato konvoj pripeljali še na travnik nad Mežico. Ko ti šotori ne stojijo, so v skladiščih 670. polka, ki je stacioniran v vojašnici Slovenska Bistrica. Osnovo za tabor so postavili v enem dnevu, potem pa se stvari dograjujejo. Prihodnji teden nameravajo denimo tam postaviti še eno kuhinjo.

Trenutno je tam torej nameščenih 69 pripadnikov slovenske in srbske vojske. "Pehota čisti, mi pa ljudi oskrbujemo s pitno vodo, gorivom. Tam zadaj je avtodvigalo, če se kje zagozdi kakšno vozilo, da ga lahko premaknemo nazaj na cesto, saj je bilo sprva precej neprevoznih poti, plazovi, zasutja," pojasnjuje prvi logist tabora. Skrbijo tudi za dostavo različnih stvari: "Danes smo recimo pomagali pri dostavi sena in žit, ki jo je enemu izmed tukajšnjih kmetov doniral kmet s Pragerskega."

Vse cisterne so razkužene in prečiščene, da lahko oskrbujejo ljudi s pitno vodo, saj je vodna ujma na številnih mestih poškodovala vodovodne cevi. Med našim obiskom so jo dostavili domu starejših občanov na Prevaljah.

Dobrodošla razbremenitev za Slovence

V taboru je trenutno nameščenih 69 pripadnikov slovenske in srbske vojske. "Starejša generacija se precej pozna med sabo. Imajo skupne pogovore, kje so služili. En naš pripadnik je denimo nekoč služil vojaški rok v Nišu, eden izmed njih pa je bil prav v Slovenski Bistrici," se smejita sogovornika.

V paru sta vedno en srbski in en slovenski vojak. Srbski vojaki, čeprav so tudi oni izurjeni logisti, ne delajo samostojno, vse počnejo v sklopu s slovenskimi kolegi. Pomagajo pri pranju perila, sušenju, zlaganju, spremljajo slovenske vojake pri vožnji cistern z vodo in gorivom, nikoli pa ne vozijo oni: "Naša merila so bolj zahtevna, predpisi so bolj evropski. Ko zapeljemo na cesto, se moramo držati civilnih predpisov, da slučajno ne onesnažimo česar koli. Za vsako vozilo, ki prevaža gorivo, mora imeti voznik licenco za prevoz nevarnih snovi. V pomoč so nam definitivno, lahko smo razbremenili naše posadke, to je pomembno. Sicer bi morali dati dva svoja človeka na eno vozilo, zdaj je lahko le en, drugi pa je lahko doma na počitku. Nato pa se posadka zamenja, tako da jih rotiramo, kombiniramo z njihovimi ljudmi," poveljnik tabora pohvali humanitarno pomoč ene vojske drugi.

Besede pohvale, predvsem pa zahvale, imajo še večjo težo, ko jih izrečejo tisti, ki jih ta pomoč rešuje. Po vseh cestah na Koroškem, po katerih smo se peljali, tako visijo napisi, ki v zgolj dveh besedah zajamejo vso hvaležnost sveta: "Hvala, junaki."