Balladero: Srce niso nujno le vrtnice, lahko so tudi kitare in klavir

Zakaj naslov Neon srce, kako te zaznamuje roza-vijolična svetloba neona?

Barva fuksije (smeh). Naslov ni kar tako. V bistvu sem imel veliko težavo s tem. Par dni nazaj sem našel staro beležko, kjer sem načečkal neonsko srce kot koncept. Razmišljal sem o tem, zakaj delam pesmi, ki niso toliko balade, so bolj pop skladbe. Nekatere so bile celo nekoliko bolj v disku, npr. Drugačen svet, torej bolj v plesnem elementu ali bolj v slogu 80. let. Album, ki sem ga pospravil v predal, je bil v bistvu še bolj v tem slogu, kar pa se ni zgodilo. Nasproti pa so pojavljale spet moje balade in rockerske pesmi, zato sem razmišljal, kaj je skupni element teh pesmi. Srčnost in srce, čustva, klavir. Najprej sem imel neon, srce je padlo zraven. Hotel sem nekakšen drugačen pogled na kliše trubadurja, ki ima ime Balladero, ki igra klavirske balade. In to ne nujno za Valentinovo. Srce sem hotel pokazati na malce drugačen način, ne kot kičast element, temveč, da ima v sebi več sile, moči.

Si po duši otrok osemdesetih, Drugačen svet zveni kot marsikaj izpred desetletij nazaj, v pozitivnem smislu?

Zanimivo je, da je pesem v to obliko spravil otrok poznih 90. let, saj jo je produciral Žan Serčič. Sam sem bil celo nekoliko skeptičen glede tega, saj sem se 80. let kar nekako otepal, a drži, da so se je doma vrtelo veliko glasbe iz teh let, čeprav večinoma Pink Floyd in podobno. Glasba 80. let je sicer zelo pestra, veliko smo slišali tudi po radiu, nisem pa nujno vsega tega ekscesno preposlušal. Ne gre za muziko treh akordov, v njej je dogaja zelo veliko.

Se ti zdi vsa ta nostalgija po starih časih, 80. letih, precenjena ali so ti zadeve blizu, ne glede na to, da si nekoliko mlajši?

Osemdesetih se res ne spominjam v smislu, da bi me glasbeno formirale, saj sem bil takrat še otrok, nas je pa oče dostikrat dal spat ob zvokih albuma Dark Side of the Moon. Bolj kot otrok osemdesetih sem bil otrok devetdesetih let, z grungeom in z MTV-jem na čelu, ki je imel tudi še zametke od prejšnjega desetletja. Največ sem v tistem času preposlušal Pearl Jam, zagotovo.

Kot si dejal, si imel tretji album že zasnovan, pesmi, potem ti je leta 2018 umrl oče. Kar je nekaj, kar je težko predstavljivo. Kako se je potem spremenil tvoj svet, pogled, občutenje ...?

Prav očetu sem vedno dal v poslušanje končane demo posnetke, ki bi naj bili album, da sva si izmenjala par mnenj. Tako sem mu jih jaz takrat dal, sam odšel na dopust, potem pa je odšel on, vmes je bil njegov rojstni dan, potem pa ga je v Umagu kap in je bil nekaj tednov v komi. Zato se mi je enostavno zdelo, da potrebujem zadeve postaviti nekoliko drugače, saj njegovega odziva žal nikoli nisem dobil. Bila je nekakšna sila preloma, zato sem dobil občutek, da bi bil tisti trenutek tak album nekoliko "off", izven vsega, kar se je dogajalo. Zato sem začel pisati drugače. Še živim, prva pesem po očetovi smrti, je bila v malo drugačni obliki že prej, nato pa smo jo predrugačili, naredili bolj mogočno, sicer pa je duet z Jadranko Juras. Odprla se je nova pot, Ponesi me je bila druga pesem, ki se je tudi ubadala z očetovo smrtjo. Potem pa je že udarila korona kriza, sam pa sem se zakopal v delo. Drugače se mi je postavil čas, saj sem ga naenkrat imel precej več, svet se je malo umiril. Potem so začele prihajati še druge pesmi, recimo Marelice ali Drugačen svet, ki je nastala že prej, nisem pa hotel imel albuma povezanega z epidemijo. Name je sicer to obdobje vplivalo zelo dobro, najpomembneje mi je bilo, da se je vse umirilo in je bil nasploh bolj mir. Kar je pomembno, sploh za nas, ki ustvarjamo za klavirjem, od pianissima do fortissima, sploh če ustvarjaš v mestu, kakršno je Ljubljana.

Produkcijo imaš mednarodno, hkrati pa imaš bogat nabor domačih glasbenikov, ki so sodelovali. Čemu toliko sodelujočih, želja po raznolikosti, sam iščeš sodelavce, te oni najdejo ali se preprosto zgodijo?

Vsega po malem. Nekaj skladb sem celo pisal z mislijo na določene glasbenike, recimo V tvojih očeh, ki sem jo napisal za pridruženega člana bendu Amadeja Herzoga, mojega sovaščana. Z Bobbyjem MacIntyreom sva sodelovala že od prvega albuma, on je zmiksal V tvojih očeh in Še živim, z Uwejem Bossertom, ki je tudi stalnica, sva uspela narediti tri pesmi (Potujem, Najina in Verjet), ostali, Lorenzo Corti je tudi sodeloval že prej. Ves čas sem si želel sodelovati z domačimi glasbenimi kolegi, kar se je potem v večini realiziralo. Po svoje pa drži tudi, da album ne bi bil toliko mednaroden, če ne bi bilo korone. A ta sodelovanja niso bila zgolj zato, da bi se s tem kitil, a je res, da se počutim malce bolj svobodnega, ko sodelujem s tujimi glasbeniki, saj niso obremenjeni z našo sceno. Pri nas, zaradi majhnosti, brez tega pač ne gre, saj dostikrat pod nos dobiš tisto znano "veš kaj bi ti moral" in podobno. Sam mednje ne spadam, je pa težje ohraniti sveža ušesa, če slišiš toliko domače glasbe. Za nekoga s tujih tržišč pa smo vseeno eksoti. Če pa delaš v slovenščini, je zanimivo, da nekateri pravijo, da producent težko dela, če ne razume slovenščine. A se s tem ne bi strinjal, saj je glasba oz. jezik delo aranžmaja in se sliši zven glasu itd. Pri tem, kako se s kom ujameš, pa ima zagotovo največ opraviti medosebna glasbena kemija.

Tvoje pesmi imajo, bi lahko rekli, to kvaliteto, da morda na prvi vtis delujejo enostavno, ali da mislimo, da vemo kaj bomo slišali, pa potem presenetijo, tako po zvoku kot po besedilu. Kaj meniš o tem?

Zdi se mi, da včasih preveč kompliciram pri pesmih in mi je izziv napisati nekaj preprostega. Nočem ostajati v nekih okvirih, saj se želim preizkusiti v nečem, česar še nisem poskusil. Drugačen svet je zagotovo najbolj izstopajoča oz. drugačna pesem od ostalih. In tudi Ukradla si mi srce, v sodelovanju z Denisom Horvatom, ko sem se nekako spustil z verige (smeh).

Ja, za Najina ali Ukradla si mi srce bi si, glede na naslova, mislili, da sta najbolj nežni pesmi, a sta praktično najbolj udarno kitarski ...

Haha, saj zato je to Neon srce. Ni nujno, da ima srce vedno samo vrtnice, lahko so tudi kitare. Srce nas žene, brez srca tudi kitare ne moreš igrati prav dobro, bi rekel.

Pol pesmi praktično že poznamo, veliko je radijskih uspešnic, kako si vseh enajst zaokrožil v celoto oz. koliko daš na sam vrstni red in rdečo nit albuma, imaš kaj takega sploh pred očmi, ko delaš ploščo?

Malce drugače sem tokrat zastavil. Drugi album smo delali zelo bendovsko, prvi je imel predvsem klavirsko nit. Zdaj pa sem bolj razmišljal, kako daleč lahko grem v smislu raznolikosti zvoka, kje so moje meje, kaj še lahko ponudim. Raziskoval pa sem tudi, kaj me zanima za naprej. Nekatere skladbe niso prišle na album, saj se mi je zdelo, da na neki točki to nisem več jaz. Imel sem npr. prvo, peto in deseto poglavje, manjkala pa so poglavja vmes. Ta pa so se potem sestavila, saj sem pazil, da ni prav nobene glasbe, ki bi bila zgolj polnilo, saj se vse lepo sestavi in je jasno, kaj je rdeča nit. Na kar sem ponosen, da mi je tudi v tretje uspelo uresničiti album.

Se ti zdi, da se ljubezen kot univerzalna tema kdaj lahko izpoje ali človek lahko pride do točke, ko se mu vse zazdi brezveze, ali je o tem več pisal brat Aljoša v svojih knjigah?

Lahko greš tudi prek neke točke, da izgoriš. Zaljubljen sem, a ne na kičast način. Zrelo zaljubljen. Imam dovolj izkušenj, da vem, kaj je pomembno. Skladbe ne prodajajo neke poceni ljubezni, a govorijo o nekaterih bolj globokih strugah le-te. Poskusil sem, da na plošči ni poceni kiča. Kar te sicer lahko tepe. Vsak ima sicer tudi temno plat, kot jo ima tudi ljubezen. Nisem namreč nekdo, ki je vedno samo srečen in pozitiven. Včasih te kaj grize, pa morda to pripelje do kreativnosti, vsi pa imamo v sebi vzorce in travme. Prekmurje v času mojega odraščanja ni bilo nujno najbolj srečno okolje, a se mi zdi, da je dobro, da imaš okoli sebe tudi nekaj teme, saj tako še toliko bolj ceniš svetlobo.

Če je pot bolj pomembna kot cilj, torej cilj ni nujno, da je sploh definiran, ali vidiš luč na koncu tunela?

Pot in cilj so kot zavite stopnice. A vedno, ko prideš do nekega cilja, stopiš par stopnic nižje, vse je nekakšen življenjski cikel. V naravi ljudi je, da nismo nikoli povsem izpolnjeni, vedno lahko najdeš nekaj, kar ti ni bilo všeč in bi lahko še izboljšal. Pot je res v užitek, na tej poti so cilji, ki bi jih rad uresničil. Sem se pa v tem času naučil, da ni pametno postavljati neke cilje, ki jih je nemogoče nadzirati. Po drugi strani pa si je treba postaviti prave cilje, ki so morda ravno malo izven tvojega dosega, da te premaknejo do tega, da greš na to pot, saj se nima smisla vrteti v krogu ali stopicati na mestu. Cilje si zadajam, a vedno pogledam, kako se bo potem spremenila pot. Cilj je bila tretja plošča, kar mi je uspelo, pot pa je bila še precej bolj zanimiva, kot se je sprva zdelo. Če to ne bi bila, bi bil morda pred nami že četrti album (smeh).

Kaj ti pomeni koncert v Cankarjevem domu, 16. aprila, tudi kolega Vlado Kreslin vsako leto tri dni pripelje Prekmurje v Ljubljano, je to zate eden od vrhuncev, ki se ti lahko zgodijo v tvojem univerzumu?

Cankarjev dom mi je ljubo prizorišče, saj bi najbrž že imel napolnjeno Linhartovo dvorano z vsemi vstopnicami za dogodke, ki sem jih tam videl, haha. Od klasike, jazza pa do številnih Vladovih koncertov. Je pa tako, da sprva sploh nisem imel namena nastopiti v tem kulturnem hramu, saj sem že imel drugo lokacijo, potem pa je prišla ta opcija, kar sem seveda pograbil in je v redu ter hkrati velika čast, pa tudi moja glasba tja vsekakor sodi, se mi zdi. Album ima veliko različnih zgodb in po desetletju ustvarjanja je treba pogledati, kaj si naredil in to daš v nek celovit okvir, ki je nekaj več od koncerta. Med gosti bodo med drugim tudi (še en Prekmurec) Vlado Poredoš, Jadranka Juras, Samo Budna, Martin Štibernik, Denis Horvat in številni drugi. Nisem pa želel delati spektakla na silo, saj sem želel ohraniti bistvo moje glasbe, kar sem jaz za klavirjem. Najpomembneje je, da ne dodaš preveč balasta, da tudi neona ni preveč in da ostane srce za klavirjem.