V nadaljevanju preberite tudi:
Ganljiva glasba. Klavir. Vložki s črno-belo estetiko, do popolnosti izdelan styling in dramatični toni. »Kako sva končala tukaj, kaj se je zgodilo?« reče princ Harry, rahlo utrujen, na londonskem letališču Heathrow. Marec 2020 je in Meghan je v Vancouvru v Kanadi, v srajci, z brisačo na glavi zavzdihne: »Uničujejo naju.« Tako se začne težko pričakovana Netflixova dokumentarna serija, ki naj bi podala popolno resnico o Susseških in vzrokih za njun odhod iz kraljeve družine. Že v prvih minutah se zdi, da se bo zgodilo nekaj strašnega, celo tragičnega ... Potem pa pravzaprav nič.
Danes zjutraj so premierno predvajali prve tri dele sicer šestdelne dokumentarne serije produkcijske hiše Netflix, preostali trije sledijo čez teden dni. Dokumentarec želi biti najprej zgodba o veliki ljubezni. Spremljamo galerijo arhivskih posnetkov in zasebnih fotografij iz Harryjeve in Meghanine mladosti: on v kraljevi družini, z mamo, očetom, bratom, s sestričnami na smučanju ... »Vedno je bil pritisk javnosti, to si videl na obrazu moje mame.« Ona z mamo v črnski četrti po ločitvi staršev in z očetom, ki ga je pogosto videla, a se dostikrat počutila osamljeno. »Vedno sem bila očkova punčka.«
Vse pa se vrti okoli njune svobode, ki je od poletja 2016, ko sta se spoznala, ni več. Stik sta navezala prek prijatelja oziroma družbenih omrežij. Kdo pa je to, je pisal Harry tej osebi. Ona je bila ravno samska, z načrti za potovanje, »a potem je prišel H«. Večerja, dve v londonskem Sohu, nadaljevalo se je v Bocvani in na obeh straneh Atlantika po telefonu, spletu, na skrivaj. V osmih dneh se je vse obrnilo v temačno smer: razmerje je postalo javno, na delu so bili paparaci in rumeni tisk je zagnal svojo mašinerijo. Prijatelji so Meghan spraševali: Ali je tega vreden?
Na Otoku so danes zjutraj natančno secirali film, mediji so ga spremljali v živo, podobno kot pogreb kraljice. FOTO: Daniel Leal/AFP
Zgodba, ki jo pripovedujeta, je znana, novi so njuni zasebni posnetki iz Montecita, kjer živita, v družinski idili – na vrtu, v kuhinji, na balkonu – nastopata tudi njuna otroka, a seveda posneta tako, da njuna obraza nista vidna. Govorijo, a ne prav veliko, tudi njuni prijatelji, poznavalci britanskega dvora, njena mama Doria Ragland. Člani kraljeve družine so, kot piše v špici, sodelovanje zavrnili. Snemanje je bilo končano avgusta 2022.
Rasizem in formalnost
Ona je žrtvovala vse, da je vstopila v njegov svet, potem se je on žrtvoval zanjo, reče Harry, Meghan pa sredi dokumentarca pove, da so o njiju pisali knjige »ljudje, ki jih sploh ne poznava. Ali ni bolje, da zgodbo poveva sama?« To je seveda res, čeprav še vedno ne vemo, čemu jo sploh pripovedujeta. Ko sta se pred dvema letoma in pol odločila za umik iz ožje kraljeve družine, se je zdelo, da hočeta zaživeti mirno in anonimno življenje v Ameriki, toda ali ni zdaj to prav tisto, od česar sta bežala?
Harry Meghan večkrat postavi na piedestal, spominja ga na mamo, princeso Diano, tako »empatična, topla« je. V svojem otroštvu je videl in izkusil toliko, da ve, da mora svojo družino zaščititi, posebej po tem, kar se je zgodilo njegovi mami. Zaščita postane nekakšen leitmotiv dokumentarne serije.
Na Otoku so danes zjutraj natančno secirali Netflixov izdelek, mediji so ga spremljali v živo, podobno kot pogreb kraljice. Pri tem so posebej poudarjali izjave, izrečene v zvezi z Buckinghamsko palačo in kraljevo družino, denimo Meghanino srečanje s kraljico, ki ga vojvodinja opisuje kot nadrealno z zelo globokim priklonom (v filmu to prikaže kar na kavču). Ali »formalnost« ob srečanju z Williamom in Kate, ki ju je pričakala v džinsu in bosa. Ona pa vendar tako rada objema ljudi. Napoved zaroke (in intervju) leta 2017 opiše kot zrežiran resničnostni šov. Harryjevo zaskrbljenost zaradi sovraštva do Meghan in njunega sina naj bi v kraljevi družini odpravili s stavkom, zakaj bi prav njo obravnavali drugače. On je vztrajal, da gre za note rasizma.
Obdobje tišine
Čeprav so nekateri komentatorji v britanskih televizijskih studiih že zjutraj ugotavljali, da je to žalosten dan za monarhijo, so na koncu spoznali, da vendarle nismo izvedeli nič novega. Povsem enaka zgodba, povedana tako, kot bi pričakovali od ljudi, ki jo pripovedujejo. Zdaj bi morali pozdraviti obdobje tišine, so sklenili pri Guardianu.