Neulovljivi čudež pobega z umetnostjo

“To je čisti pobeg,” je dahnila obiskovalka, ki se je z družino iz Istre pripeljala na festival Plavajoči grad. Ustvarjalnost je štiri dni obiskovalce osupljala, navdihovala, odklapljala ...

 Glasba, lutke, gledališče in intervencije v prostoru so tudi letos začarali grad Snežnik in prišleke. Foto: Maja Pertič Gombač
Glasba, lutke, gledališče in intervencije v prostoru so tudi letos začarali grad Snežnik in prišleke. Foto: Maja Pertič Gombač

GRAD SNEŽNIK > “Včeraj je bilo noro, kakih tisoč ljudi na našem nastopu z orkestrom Etno Histeria,” je v soboto pred gradom Snežnik v letu s prizorišča na prizorišče uspel povedati Matija Solce, krivec za vse - ha, pa še rima se!

Na zelniku glasbenika in lutkarja, ki je pred 20 leti zagnal v Hrvatinih mednarodni orkester, je zrasel festival, ki se je po dveh sezonah v Gračišču pred osmimi leti preselil na grad Snežnik. Tam se je v sodelovanju z Društvom ljubiteljev gradu Snežnik in v organizaciji Solcetovega KD Matita in Mednarodnega centra za lutkovno umetnost iz Kopra tudi udomačil, iz leta v leto rasel in se razvijal.

Tudi letos ga je pripravljajo na desetine oblikovalcev prostora in ustvarjalcev iz 31 držav. Na prizorišču, ki se razteza po okolici gradu, je na 17 odrih nastopilo več kot 160 posameznikov in skupin. Glasba, ples, lutke, gledališče so sočasno zasedali več prizorišč, o čemer so se obiskovalci lahko seznanili tako na leseni konstrukciji z vsakodnevnim urnikom kot s poslušanjem obvestil iz megafonov, za katera je skrbel celo osnovnošolec iz Istre, natančneje Sokoličev, ki se je izkazal tudi z obvestili v angleščini.

A bolje kakor slediti programu, objavljenemu tudi na spletu, se je bilo prepustiti pravemu senzoričnemu udaru, tako zelo drugačnemu, sproščenemu in obenem ustvarjalno neskončno bogatemu in radodarnemu, ki posameznika, naveličanega sodobnega norenja, posrka z občutkom, da nič ni prepovedano, kar ne škodi naravi in sočloveku.

Na enem koncu otroci s starši izdelujejo lesene barčice, v bližini se na višini učijo veščin trapeza, od nekod je slišati znani napev “lari, lari, lari-fari” iz Brecljeve Rastemo, kmalu z odra Pod gradom vabi mednarodna zasedba Chapulines in na stotine obiskovalcev se tja zgrinja v ritmu nekakšnega latina, med njimi pa plešejo prijazne papirnate prikazni ... Vsak si je sestavil svoj festival iz edinstvenih doživetij in šele sestavljanka vseh bi morda orisala približek neulovljive celote.


Najbolj brano