Mesec dela od doma 24ur.com: tragične in navdihujoče zgodbe ter mačke na tipkovnicah

Danes mineva točno mesec dni, odkar uredništvo 24ur.com v celoti dela od doma. Naše delo se je dodobra spremenilo – bil je to tehnični, logistični, komunikacijski in vsebinski izziv, kot ga še nismo doživeli. Redakcijo, ki jo skupaj s fotografi, lektorji, videoproducenti in tehničnimi sodelavci sestavlja več kot 40 ljudi, za delo od doma usposobiti do te mere, da vsebina, ki jo bralcem ponujamo, ostaja na vrhunski ravni. Zalogaj, ob katerem gotovo še najbolj optimističen vodja in najbolj zagnan novinar debelo pogledata in globoko vdihneta ...

Potrebne je veliko več komunikacije, tudi tehnologija je počasnejša, uvodoma pomanjkljivosti tovrstnega načina dela navaja eden od dnevnih urednikov Daniel Fazlić. Z njim se strinja tudi dnevna urednica in redaktorica Vesna Lambergar, ki največjo razliko opaža prav v spremenjenem načinu komuniciranja. "Naše delo je izrazito timsko naravnano, tako da smo pridno usvojili nove, digitalne načine medsebojnega sporazumevanja," pravi. "Šele zdaj, ko smo tako na vrat na nos morali začeti delati od doma, cenim, kaj pomenita pisarna in osebna komunikacija. Živim v majhnem stanovanju s sinovoma in dvema mucama, zato je pri nas vedno živahno. Moja pisarna je enkrat spalnica, drugič otroška soba, danes kuhinja. Miru preceeeej manj, ampak s takšno novinarsko kilometrino in znanjem, kot ga ima celotna ekipa 24ur.com, zmoremo delati tudi na bojišču," pa poudarja dnevna urednica Nina Šašek.

Hladilnik na dosegu roke, neudobni stoli in kričeči otroci

S 'svojevrstnimi' težavami pa se spopadamo tudi novinarji. "Boli hrbet od kuhinjskega stola, ki je zagotovo primeren samo za kosilo, ne pa za osem ali več ur sedenja, hladilnik je preveč na dosegu rok. Domači računalnik – samo čakaš, kdaj bo izdihnil od napora," pomanjkljivosti navaja novinarka Urša Zupan.

Po koncentraciji Maje Račič pa na drugi strani virtualne povezave 'strežeta' hčerkici. "Medtem ko zaprta v spalnici besno tipkam, se v sosednji sobi igrata moji dve- in eno leto stari hčerki. To mi je najtežje in hkrati najlepše pri delu od doma. Včasih seveda zaradi hrupa, ki ga povzročata, popusti zbranost, po drugi strani pa sta v vsakem trenutku na voljo za vsaj hiter objem. Včasih ga – ko z grozo spremljamo dogajanje po svetu, preštevamo žrtve, opisujemo hude stiske, v katerih so se zaradi epidemije znašli ljudje, zares potrebujem," pravi.

"Moje delo od doma se v primerjavi z delom na uredništvu najbolj razlikuje v tem, da vstanem 10 minut prej (potem ko stisnem še 'dremež' pravzaprav pet minut prej). 'Zlimana', nenaličena in nepočesana začnem z delovnim procesom," običajno jutro ponazori 'naša Korošica' Neža Pušnik.

V spodnji galeriji pa si lahko ogledate, kako te dni poteka delo našega fotografa Mira Majcna. V dobrem mesecu dni je nastal ta kolaž fotografij:

"Najtežja je komunikacija, ki zdaj poteka le preko spleta, prej je bila enostavnejša, osebna … Prav tako doma nimam pisalne mize in primernih stolov, tako da se je treba znajti oziroma pač potrpeti na kavču, postelji, v kuhinji … Fajn je, da je vse na dosegu roke, fajn je tišina, ki pa hitro postane 'preglasna' in bi človek najraje spet imel tisti vrvež uredništva. Lahko tudi poslušam glasbo na poljubni jakosti, ne potrebujem slušalk," pa slabosti in prednosti navaja športni novinar Jan Krstovski.

Novinarka Urška Vrečar medtem izpostavlja počasnejšo in omejeno komunikacijo. "Delo od doma se razlikuje predvsem v tem, da je popolnoma drugačen, spremenjen način komunikacije med sodelavci, med novinarji in dnevnimi redaktorji. Vsako stvar, vprašanje, mnenje, ki bi ga sicer na hitro lahko skomuniciral preko mize ali računalnika, moraš zdaj zapisati. To pa, če ne drugega, vzame veliko več časa," pravi.

Z njo se strinja tudi Maruša Slana: "Na primer ko si v redakciji, lahko samo skočiš do montaže in jim poveš, kaj potrebuješ, zdaj je to nemogoče. V komunikacijo moraš vložiti zelo veliko truda, kar včasih predstavlja velik napor."

Na terenu je vsakodnevno tudi naš fotograf Aljoša Kravanja. V fotografski objektiv je ujel, kako se je le v mesecu dni povsem spremenilo življenje ob italijanski meji:

"V domačem okolju je potrebnega več prilagajanja zaradi prisotnosti otroka, ki prav tako potrebuje mojo pozornost, pa tudi nadzor pri opravljanju šolskih obveznosti. Kadar moj delovni termin sovpada s hčerkinimi šolskimi obveznostmi, je potem to pravi 'rodeo' (malo tu, malo tam). A se z zvrhano mero dobre volje da vse lepo opraviti," pa največje razlike, ki jih med delom od doma in delom v pisarni opaža, navaja športni novinar Aljoša Vekić.

Podobnega mnenja je tudi njegov kolega Marko Juvan: "Najtežje? Ko moram, tudi s pomočjo žene, sinova in (slabe tri leta staro) hčerko poditi od računalnika, da ne sme tipkati z mano. Slabo je tudi to, da nimamo pravega odziva na svoje delo, ki ga sicer dobiš znotraj športne redakcije, sodelavcev. Dobro pa je, da sem ves čas z družino, kar je sicer – glede na številne obveznosti – bolj poredko. Tako blizu in tako skupaj si še nismo bili (beri 70 kvadratnih metrov za pet ljudi)."

Tudi novinarji smo (samo) ljudje

Prebirati o številnih stiskah, v katerih so se znašli naši bralci in včasih nemoč, ker ne moreš biti glas vsakega posameznika – ker je stisk res veliko, kot pravi naša dnevna urednica in redaktorica Vesna, verjemite – ni lahko.

"Težko je preštevanje žrtev in čakanje, kdaj bo že minilo," sporoča Urša. "Večkrat me je že povsem osupnilo in spreletelo ob številkah – toliko in toliko mrtvih, v tej in tej državi. Petminutne depresivne epizode so bile vsaj tri," pa pove Neža.

"Najtežje je bilo vse spletno in televizijsko poročanje o dogajanju v Bergamu. Pa recimo pogovor z italijansko zdravnico, kjer lahko na hitro začutiš nemoč in frustracije zdravstvenega osebja – večina izmed njih si pač ni predstavljala, da bo morala leta 2020 sprejemati odločitve, ki so precej blizu moralnega roba – ker ni opreme. Sicer pa se podobe in zgodbe iz najhujših žarišč človeku ne nehajo vrteti pred očmi samo zato, ker je po koncu delovnega dneva ugasnil računalnik. Novinarji se ob raziskovanju za članke in prispevke prebijamo čez ogromno materiala. Kar bralec in gledalec vidita na koncu, je pogosto le nekaj odstotkov vseh informacij, strnjenih v par odstavkov, v nekaj minut. In marsikdaj je kakšna najbolj kruta podoba bralcu oziroma gledalcu tudi prihranjena," pripoveduje novinarka Natalija Švab. "Sčasoma pa postane precej zanimivo spremljati tudi, kaj se v takšni situaciji zgodi z družbo. Razkrijejo se egoizem, oportunizem, razpoke – kot so tiste med generacijami, ki postanejo zelo očitne. Ljudi, ki so se odločili, da bodo cena virusa raje starejši in druge kolateralne žrtve kot pa blagostanje ali celo njihova zabava, je preveč, da bi lahko bili kot družba ponosni nase," je jasna.

Marku je bilo doslej najtežje poročati o tem, ko je kakšen od (nekdanjih) športnikov podlegel virusu oziroma se je znašel na intenzivni negi. "Težko je poročati tudi o špekulacijah in posebej (uradnih) napovedih odgovornih, da še lep čas na svetu ne bo stekel športni vsakdan. Nenavadno. In rutina, ko skoraj vsakodnevno poročamo o tem, kdo od športnikov nima virusa, kdo ne ve, ali ga ima, kdo ga ima. Navdušila me je zgodba Čeferina z maskami. Da se preko športa in poznanstev da precej hitreje priti do cilja kot s političnim ozadjem," poudarja.

Aljoša pa kot najtežji trenutek izpostavlja odpoved poletnih olimpijskih iger v Tokiu. "Te bi ob vseh ostalih odpovedih športnih tekmovanj predstavljale svojevrstno olajšanje za športne navdušence, tako pa bo letošnje leto minilo brez enega samega športnega vrhunca. Najbolj pa me je navdušila solidarnost domala vseh športnikov po svetu, športnih zvez in organizacij, ki so nesebično prispevali svoj delež za pomoč najbolj ogroženim," dodaja.

Tudi Nina se strinja, da je najtežje preštevati mrtve in poročati o žalostnih osebnih zgodbah. "K sreči pa ta epidemija prinaša s seboj tudi veliko pozitivnih zgodb in prav to, da smo se bolj povezali, da zmoremo tudi v težkih časih najti dovolj optimizma, mi daje upanje v to našo družbo."

Ko pričneš pogrešati sodelavce, hrup in celo slabo kavo

Dnevi samoizolacije so se nato kot bi mignil prevesili v tedne. "Po prvem tednu je luštno in se hitro prilagodiš trenutni situaciji," pravi novinarka POP IN-a Alma Rahne. A če se je delo od doma, kjer nam je prihranjena vožnja, pa tudi občasni kaos v redakciji, sprva zdela (tudi) prijetna sprememba, pa smo se že kmalu pričeli zelo pogrešati. "Najtežje mi je dejstvo, da ne morem videti svojih sodelavcev, da ne moremo iti skupaj na malico ali na kavo, primanjkuje mi torej socialnih stikov, druženja," pripoveduje novinarka Maruša. Tudi Aljoši manjka socialni stik, druženje s sodelavci, pa tudi čas za kavo.

"Pogrešam ... ogromno. Jutranji Danielov "doooobroooo jutrooooo", rogljičke, interne šale, izlete do kavomata, vprašanja "a lahko grem avto prestavit" in ostale banalnosti," pove Neža. "Pogrešam sodelavce, ker je drugače, če se smejiš samo v ekran, pogrešam komunikacijo v živo, avtomat s slabo kavo," dodaja novinar Mirko Vorkapić. "Sodelavce. Pika," pa je jasna novinarka Anja Kralj. Z njo se strinja tudi novinarka spletnega POP IN-a Tjaša Abazović, ki še dodaja, da zagotovo najbolj pogreša pisarniški stol in velik ekran.

"Pridejo trenutki, ko se sprašujem, kdaj bom lahko spila tisto dobro kavo s sodelavci, šla na gledališke in filmske premiere, koncerte, posnela naslednji intervju … Vse je trenutno na pavzi, ampak ne dvomim, da se bomo po tej krizi vrnili boljši in pripravljeni na nove zmage," optimistično v prihodnost zre Alma.

Minuta do službe in delo v spodnjicah

Pa da ne bomo izpostavljali le neprijetnih plati in samo tarnali. Delo od doma ima vsekakor tudi številne prednosti.

"Turško kavo imam na dosegu roke, pa da mi včasih še kdo drug pripravi kaj za jest in pit med službo," pozitivne plati takšnega dela navaja Neža. "Nikamor se ni treba vozit, ne izgubljaš časa v avtomobilu, lahko dlje spiš, pet minut po končani službi si že pri kosilu ali na sončku," pove Urša.

"Ker imam sicer slabe prehranjevalne navade, je doma (začuda) to drugače in veliko bolje. Jem bolj redno in predvsem jem boljše, bolj zdrave obroke," razlaga redaktorica spletnega POP IN-a Katja Dobrijević. "Vsekakor je zame delo od doma veliko manj stresno, saj nimam sestankov, nimam stacionarnega telefona, ki bi mi nenehno zvonil. Osebno je zame delo od doma veliko bolj 'zen' kot delo v redakciji. A to seveda ne pomeni, da ne pogrešam delovnega hrupa, sodelavcev in nenehnega tekanja po hiši z enega sestanka na drugega ter usklajevanja dela," dodaja.

Po mnenju Maje je pozitivna stran karantene tudi ta, da je njen mož, ki trenutno ne hodi v službo, ker je na čakanju, prevzel vlogo varuške. "Med mojo porodniško se je velikokrat šalil, da sem na enoletnem dopustu, jaz pa sem mu na vse pretege dopovedovala, da je to včasih bolj naporno, kot če hodiš v službo. Mislim, da mi zdaj končno verjame. A da ga pohvalim – v tej vlogi se zelo dobro znajde."

Novinarka spletnega POP IN-a Tereza Pikec pa priznava, da ji je v resnici delo od doma zelo všeč, saj se tudi njej ni treba voziti v Ljubljano. "Se pa veselim spet normalnega življenja, ker pogrešam sodelavce, kosila z njimi, kratke pavze za kavo in vzdušje v redakciji."

"Delo od doma je zanimivo, ker je okolje popolnoma drugačno. Doma imam precej manj motečih dejavnikov, zato je pisanje člankov veliko lažje in hitrejše. Prednost dela od doma je tudi to, da ne izgubljam časa za pot do uredništva in ne rabim razmišljati, kaj bom oblekla," se pošali Tjaša.

"Opažam, da sem med delom od doma veliko bolj produktivna. Se mi zdi, da je to nekako v podzavesti, da se želiš dokazat, da 'zares delaš'," izpostavlja Maruša. "Fino mi je tudi, da privarčujem kar nekaj časa na dan, ko se ne rabim voziti v službo. Lahko delam tudi v pižami, če želim."

Tudi Aljoši je všeč dejstvo, da lahko svoje delo opravlja tudi v pižami, če želi. "Ali pa v spodnjicah," v smehu dodaja.

Mačke na tipkovnicah, petelinje budilke in novi veveričji prijatelji

Izolacija pa nedvomno postreže tudi z najraznovrstnejšimi prigodami. 

Tako je Ninina mačka Gea pred dnevi skorajda poslala 'svoja' vprašanja vladi. "Ravno ko sem pošiljala novinarska vprašanja na vlado glede najemnin za trgovine in lokale, mi je mačka skočila na tipkovnico. Kot ponavadi sem jo spodila, dokončala mail in ga že skoraj poslala, ko ga na hitro 'preskeniram' z očmi in zagledam, da je nagajivka sredi maila napisala cel odstavek. Tako je, ko delaš od doma," pripoveduje.

Urša in Daniel pa sta imela šum v komunikaciji. "Čeprav nam komunikacija v teh razmerah presenetljivo dobro teče, se nama je z Danielom na dan potresa v Zagrebu zgodil 'lapsus'. Mene je potres vrgel iz postelje in sem vsem sporočila, da se bom kar lotila pisanja članka, nisem pa pogledala naše naslovnice. Objavim članek, nakar ugotovim, da ga je naredil že Daniel. Sem ga odstranila in šla nazaj spat," razlaga.

"Odkar delam od doma, imam novo budilko. Dva petelina, ki, dokler jima ne zmanjka glasu, tekmujeta v tem, kdo slabše kikirika," pa pravi Natalija.

In kaj pove Mirko, ko ga povprašam o kakšni posebni prigodi oziroma dogodivščini. "Enkrat sem šel na pavzo."

"Vsak dan je nova prigoda, če imaš tri otroke in povrhu različne starosti. Ob tem v vsakdanjem življenju zelo aktivne, tako da je sleherni dan velika borba za vso družino. Tu in tam se celo ne skregamo," pa pravi Marko. 

A v kategoriji najbolj zabavnih ali pa kar nenavadnih dogodivščin prvo mesto nedvomno zasede Danielova nova prijateljica Pika:

Za konec pa še naša sporočila vam, spoštovani bralci.

Daniel: "Ljudje smo v zgodovini dali skozi marsikaj, tudi veliko težje in nevarnejše stvari in bomo tudi to premagali. Brez dvoma."

Vesna: "Upam, da v času poplave različnih novic, tudi ne najbolj kredibilnih, vseeno znate narediti selekcijo. Mi smo res dali in še vedno dajemo vse od sebe, da vas korektno obveščamo."

Anja: "Previdno izbirajte, katerim informacijam boste v času te poplave lažnih novic verjeli. Mi smo tu, da naredimo selekcijo za vas in tako prispevamo, da se bomo (ko bo čas) spet vrnili v naša hiteča življenja. Dotlej pa uživajte v objemu doma."

Mirko: "Stran od hektike, drame in panike, ukvarjajte se s sabo, zdaj je čas za to."

Neža: "Bodite doma, da grem jaz lahko čim prej nazaj v redakcijo."

Maruša: "Držite se pravil in še malo zdržite. Nobena stvar ni večna, tudi ta 'slavni' koronavirus ne."

Jan: "Ostanite z nami, saj se s kolegi vsakodnevno trudimo, da se sprememba delovnega procesa pri naših izdelkih ne bi poznala in verjamem, da se res ne. Prepričani ste lahko, da z naše strani dobivate kakovostne in verodostojne informacije, ki so v teh časih ključnega pomena. Ne bomo vas razočarali."

Marko: "Še naprej nam verjemite in zaupajte, saj vztrajamo s kredibilnim in ekskluzivnim poročanjem."

Aljoša: "Ostanite zvesti najbolj branemu spletnemu portalu v Sloveniji. Kljub krizi vam skušamo na vsakodnevni ravni pripraviti kar se da raznoliko, vsebinsko bogato in tudi zabavno vsebino. Iz športne redakcije pa vam polagamo na dušo, da z gibanjem v naravi poskrbite za svoje psiho-fizično zdravje."

Katja: "Ostanimo doma, bodimo pridni in upoštevajmo ukrepe vlade, da bomo lahko imeli poletje, polno dogodivščin."

Alma: "Upoštevajmo navodila in ostanimo doma, ker le tako najbolj pomagamo."

Tereza: "Zdaj si vzemite čas za družino (večina vas je verjetno že tako ali tako 'obsojena' na to) in začnite čas posvečati tudi stvarem, za katere si v 'normalnem' življenju niste mogli vzeti časa."