Neodločnost pri jasnem nasprotovanju ruske invazije v Ukrajini se je izkazala kot pogubna za nemškega kanclerja Olafa Scholza. Za jasno večino se je namreč Scholz v trenutnih razmerah izkazal kot šibek kancler. Še naprej pa ta uživa podporo le med privrženci lastne stranke.
Kancler Olaf Scholz je trenutno deležen številnih kritik. Kritiki iz vrst semaforske koalicije in opozicije kanclerju očitajo, ker se ta pretirano obotavlja v luči ruske agresije, še posebej ko gre za dostavo težkega orožja Ukrajini.
Nezadovoljstva pa ni mogoče čutiti le med politiki, ampak tudi med prebivalstvom. Mnogi namreč očitno menijo, da je kancler preveč omahljiv. To razkriva rezultat raziskave mnenjskega inštituta Civey za nemški Spiegel. Na vprašanje “Ali bi trenutno kanclerja Olafa Scholza opisali kot močnega voditelja?”, je večina, kar 65 odstotkov Nemcev izjavilo, da Scholza ne bi označili za močnega voditelja. Le 25 odstotkov je takih, ki na kanclerja gledajo kot na močnega voditelja.
Če si med tistimi, ki so Scholza označili kot močnega voditelja, pogledamo njihove preference strankam, lahko vidimo, da Scholz še naprej v glavnem prejema podporo privržencev lastne stranke SPD.
Dejstvo sicer je, da se med zahodnimi zavezniki trenutno krepi odločenost glede sprejemanja dodatnih sankcij proti Rusiji zaradi invazije na Ukrajino, ki bi lahko vključevale tudi nafto in plin, a Nemčija je na samem začetku močno kolebala, ko se je pojavilo vprašanje, kako strogo sankcionirati agresorja. Razlog, zakaj je to tako, je mogoče najti v Scholzevih stikih z vzhodnonemško komunistično stranko, ko je bil ta še mlad.
Scholz ima močne vezi z Rusijo
Spomnimo. V poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je sovjetsko vodstvo pod Brežnjevom, Kosiginom in Gromikom izvajalo zelo agresivno, protinatovsko politiko. Leta 1978 so na meji s Poljsko začeli nameščati jedrske rakete SS-20. Leta 1980 je Ronald Reagan postal predsednik ZDA in se odločil namestiti rakete Pershing in Tomahawk v Zahodni Evropi za boj proti sovjetski grožnji. Takrat sta bila Gerhard Schröder in Olaf Scholz vodji Jusosa, socialistične prostovoljske mladinske organizacije nemške socialdemokratske stranke SPD. Ker je Svobodna nemška mladina (FDJ) trdila, da se “bori za mir”, sta mlada marksista Schröder in Scholz predlagala, da Jusos organizira pohode skupaj s FDJ, da bi “pokazali vse večjo enotnost mladih socialistov proti novim ameriškim raketam srednjega dosega, ki se nameščajo v Evropi”. Po srečanjih Scholza in Schröderja na visoki ravni z vzhodnonemškimi in sovjetskimi mladinskimi organizacijami je na stotine tisoč mladih začelo leta 1983 demonstrirati proti “popolni podrejenosti Nemčiji ofenzivni strategiji ameriškega globalističnega imperializma”. Po letu 1989 se je izkazalo, da je “protivojne” proteste močno sponzorirala Sovjetska zveza. Sumi so, da sta Schröder in Scholz takrat začela delati za Sovjete.
Nepriljubljenost kanclerja Scholza pa vendarle ni od včeraj, saj je bila ta prisotna že pred začetkom ruske agresije na Ukrajino. Razočaranje nad novo vlado je namreč nastopilo že po dveh mesecih vladanja. 71 odstotkov vprašanih pa je tedaj celo ocenilo, da Scholz nima vodstvenih sposobnosti. Čeprav bi lahko Scholz z odločno politiko do Rusije javno mnenje obrnil v svoj prid, te priložnosti več kot očitno ni izkoristil. S tem pa ostaja le bleda senca svoje predhodnice Angele Merkel, ki je veljala za eno najbolj vplivnih političark sveta.
Sara Kovač