Deževen petek je bil v času našega obiska gostilne pod ljubljanskim Rožnikom. To je, če drugega ne, pomenilo, da bomo sedeli v notranjosti stare ljubljanske gostilne in ne na vrtu, ki je sicer ena velikih prednosti še vedno gostilne z bolj ali manj srbskimi specialitetami. Bolj ali manj? Ja. Na začetku smo dobili kraški pršut, ki, kot pove že ime, s srbsko kuhinjo nima nobene zveze, čeprav so mu pomagali slani mladi sir, izvrsten kajmak, feferoni in, če verjamete ali ne, melona.
Če bi pri Čadu pogledali, kakšne hladne plošče imajo pri Franšu ali v kultni restavraciji Tri šešira v Beogradu, bi videli zlatiborski pršut, goveji pršut, njeguški pršut, pirotsko klobaso, ajvar in kulen, da o sirih niti ne govorimo. Še dobro, da smo ob hladnih predjedeh dobili nekaj žganja, tudi Žuto oso, Jezdićevo slivovko in dunjo oziroma kutino. In z nekaj zamude ugotovili, da si z vinsko karto ne moremo povsem pomagati, ker vsega, kar je na njej navedeno, enostavno nimajo. Kronično razprodana gostilna bi si sicer lahko omislila tudi bolj zanimiv vinski repertoar s kakšnim znanim vinskim imenom iz Srbije.
Kot rečeno, deževni petek nas je pregnal v notranjost gostilne, v jedilnico, v katero se razlega kar močan vonj iz kuhinje. Še ena težava je v tem, da so naš kvartet stisnili v majhen prostor, skupaj še z dvema omizjema s po šestimi gosti in z dolgo mizo, ki je bila namenjena kakim 25 članom dveh boksarskih klubov. Tako je bilo v sobi okoli 45 ljudi, ki jih je stregel, pazite, en sam natakar. Kar seveda terja dve pohvali: prvo natakarju, ki je vseeno izvrstno opravljal svoje delo, kar se je zdelo skoraj nemogoče in kar kliče po uvrstitvi v Guinnessovo knjigo rekordov. Druga pohvala pa velja lastnikom: takšnega dobička pri razmerju natakar-gostje verjetno ni v nobeni evropski gostilni. Je pa treba reči, da je Čad za današnje čase poceni lokal. Že za 15 evrov se boste kar dobro najedli.
Po rahlem razočaranju nad hladnimi predjedmi smo naročili edino srbsko vino, ki je bilo na voljo. Rubinova polsuha Carica Milica ima v Srbiji močno konkurenco, a se je naši družbi vino prileglo, pa tudi razmeroma solidno se je povezovalo z mesom. Mimogrede, treba je omeniti tudi lepinje, ki so v zadnjem času pri Čadu mehkejše, boljše, okusnejše kot pred leti. Ob lepinjah, ki jih razmeroma skopo delijo po mizah, je treba brez zadržkov pohvaliti tudi govejo obaro. Gre za eno najboljših enolončnic v Ljubljani, nasekljano goveje meso, pomešano z gomoljno zelenjavo, stane zmernih pet evrov. Legendarna sirova pita, ki ji pod Rožnikom pravijo slana gibanica, je še vedno prevelika in preveč nasitna, a kak grižljaj si velja privoščiti. Manj je bilo ocvrte paprike, ki je bolj priloga kot topla predjed.
Vina zaradi nezanesljive ponudbe nismo menjali. Ostali smo pri Milici in se lotili klasičnih mesnih jedi z žara ob spremljavi solidnega prebranca, šopske solate in pečene paprike s česnom. Dobili smo gumijasto in presuho pleskavico (devet evrov) ter solidne ražnjiče (deset evrov), korektno belo vešalico (enajst evrov) in generične čevapčiče (devet evrov). Pomagali smo si še s hišnim ajvarjem, ki ga polnijo v kozarčke, a je treba reči, da se tudi po seriji glavnih jedi nobena ni niti približala goveji obari. In tudi to je nekaj. Saj veste, so gostilne, kamor gredo ljudje zgolj na krofe ali kremne rezine.
Za sladico pri Čadu ob seriji balkanskih specialitet – imajo denimo baklave in hišno verzijo tufahije – spečejo tudi velikansko omleto. Marsikje bi ji rekli pohorska, a z določenimi popravki osnovnega recepta dobi ime diplomatska omleta. Zadostuje za kakšnih šest oseb, kar je bilo ravno prav za naš kvartet. Sicer pa, kdo bi se branil mehkega jajčnega testa s čokolado, smetano, ananasom, grozdjem, kandiranimi češnjami in sladkorjem. Parado kiča v ozadju spremlja glasbena podlaga radijske Petkove pumpe, ki ima s srbsko zgodbo, ki jo je v šestdesetih v Čadu lansiral Alempije Marković, toliko skupnega kot kraški pršut.
Več ocen gostlin si preberite na spletnem naslovu mihafirst.si
