Prof. Christian Gostečnik

Družinski terapevt: nobena si ne izbere napačnega

Marija Šelek / Revija Zarja Jana
1. 1. 2021, 20.31
Deli članek:

Profesor zakonske in družinske terapije je iz klinične psihologije doktoriral v Chicagu, iz teologije na teološki fakulteti ter iz psihologije na filozofski fakulteti v Ljubljani. Ljudi, ki jim je v dvajsetih letih pomagal, ne prešteva. Prav tako ne knjig, ki jih je napisal – zadnja nosi naslov Najgloblji izzivi ljubezni. Vedno nasmejan in pozitivno naravnan, četudi se srečuje s težkimi zgodbami in je priča travmam, ki se globoko usedejo v nas ter prenašajo iz generacije v generacijo.

Shutterstock
Na preizkušnji so odnosi

Sodobni terapiji pravite mentalna higiena ... 

Pogovor s sogovornikovo bolečino je čista mentalna higiena. Seveda se srečujemo tudi s težkimi patologijami, osebnostnimi motnjami, delikvencami, zasvojenostmi, kar je treba naslavljati. Sicer pa ljudje danes zelo potrebujejo pogovor in k nam med drugim prihajajo pari, ki preprosto rečejo: sva se razšla, odtujila, ne čutiva se – ona reče, da je samo še mama, delavka, on pravi, da je samo oče, delavec, v njem ni moškosti; rada bi se zopet našla. Ugotavljamo, da je jesenska korona za ljudi veliko hujša od spomladanske  – prihajala je pomlad, lahko so šli ven, zdaj se bližata zima in mraz, ljudje so prisiljeni živeti skupaj. Za nekatere je to nekaj izjemno pozitivnega, saj so lahko končno skupaj in so radi skupaj, drugim je za znoret – sploh če imajo otroke. Frustracije se lahko odražajo na milijon načinov, ki so lahko zelo boleči, in to se lahko zelo globoko zažre v ljudi. Ljudje resnično trpijo in odnosi so sedaj na preizkušnji. V vseh terapijah se sprašujemo, ali je vajin odnos dovolj močan, da bosta dobra starša, da se bosta znala soočati s stresom, ali se znata po burnem prepiru hitro pomiriti, se znata zavedati, da je lepo, ko sta lahko ob vseh obveznosti vsaj zvečer skupaj – da se lahko vsaj z nekom spreš, nekdo te razume, nekdo je s tabo. Če je že vsaj to, smo vzpostavili vsaj osnovni dialog. Nekdo je tam, z nekom si. Na nekoga lahko vedno računaš.

Ravno v sodobnem času za mnoge ni dovolj, da zgolj imajo nekoga. Skoraj vse mora biti idealno. 

Ampak ko pride do krize, je silno fino, če je nekdo tam. Da te doma čaka, da je vsaj malo vesel, ko prideš domov. Lepo je, da lahko nekomu zaupaš otroke, da jih odpelje ven, ker potrebuješ mir za delo, da na nekoga vsaj nekaj stvari odložiš … Četudi ni najboljše možno, imamo vseeno nekoga, s katerim lahko vedno napredujemo, in to je optimizem, ki si ga moramo ljudje dobesedno zavestno priklicati. Drugače lahko samo jamramo in govorimo, kako nam je grozno, da drvimo v žrelo nepredvidljivosti in nas bo vse zmlelo. Recimo si: ja, hudo je, kriza je, jezni, besni smo, a imamo drug drugega in lahko v tem nekaj naredimo. Govorimo, da je terapija pogovor o nezavednem, da je to znanost o nezavednih procesih, ampak po vsej analizi na koncu paru rečemo: potrebujeta novo doživetje, ker vaju bo samo to rešilo vsega starega. Imata priložnost narediti nekaj novega – lahko gresta na sprehod, si ogledata film, popoldne sta lahko sama in bo malce drugače. To je odločitev, ki jo morata narediti, ne pride sama od sebe kot zaljubljenost. Takrat so na delu hormonske vibracije, samo želiš si biti z njim, hoten, želen … Odnos se potem zavestno gradi.

V teh časih skrbeti za partnerski odnos je skoraj misija nemogoče. Verjetno ima vsak par svojo minimalno mero »vzdrževanja« odnosa – za nekoga je dovolj ena ura zvečer, za druge morda ne … 

Verjetno bi mi znali na tole kar sami odgovoriti. Intervju delate od doma in odnos je tudi to, da je vaš mož zunaj in vi točno veste, da je poskrbel za otroka. Tudi to je odnos. Kot to, da s partnerjem skupaj kuhata, pospravljata, da sodelujeta … Drugo so potem globoko vzhičeni romantični pogovori, kjer se izražajo čustva, kjer si ranljiv, govoriš o svojih inspiracijah, žalostih, vizijah, skrbeh, sanjah – vse to je krasno, ampak če nimaš poskrbljeno za realnost, niti sanjati ne moreš. Na terapijah najpogosteje naslavljamo samoodgovornost – ali si odgovoren za svoje čutenje, izzive, kar ne pomeni, da moraš biti perfekten moški, temveč ali znaš prevzeti odgovornost za svoja dejanja, četudi jih je morda izzvala tvoja partnerka. Ali je ona sposobna priznati, da je »padla« v neko svoje stanje, kjer so divjala samo čustva, pri čemer je izgovarjala besede, ki jih ni mislila resno; samo stare obrambe je zmetala vanj. Velikokrat ugotavljamo, da se ljudje pogovarjamo na načine, ki sploh niso naši – izgubimo vso razsodnost, inteligenco, modrost in mečemo drug v drugega besede, kot da smo nerazsodni, impulzivni mladostniki. Povejmo, da smo jezni, žalostni in besni, da imamo nemogoč dan, ne da to samo predamo partnerju, se nanj znesemo. Ljudje pridejo na terapijo s svojo prtljago vseh mogočih zapletov, ki so si jih ustvarili v življenju, in tam vzpostavimo odnos, podoben tistemu, ki ga ima mati do otroka. Terapevti se moramo sinhronizirati z obravnavanim. Ali lahko človeka razumeš v njegovih čustvih, ki jih sploh ne zna izraziti? To, kar bom kot terapevt v človeku prebudil, se mu je v življenju že dogajalo nekje drugje. Pa gremo to iskat. Nekdo bo v terapevtski sobi zmeden in bo dejal, da je soočen z nečim, kar ni predvidel, in takoj vemo, da govori o globokih temah svojega življenja – da je bil vedno soočen s stvarmi, ki jih ni obvladal, ker jih ni mogel, saj je bil otrok. Bil je porinjen v stresne situacije, kjer je moral poskrbeti zase. To preteklost še vedno nosi s seboj in tak moški se bo zaljubil v nekoga, ki ima sorodno doživljanje. Zaljubljenost ju pripelje skupaj in naenkrat se bo zgodil trk, ko bosta drug v drugem prebudila popolnoma iste situacije, ki jih zelo dobro poznata od prej. S terapevtom bosta začela skupaj dozorevati, rasti iz travm in graditi nov odnos.

V knjigi Je res vsega kriv partner pišete, da matere rišejo zelo boleče zgodbe s prenosom travm iz generacije v generacijo, pa tudi očetje, ki svoje otroke dobesedno zasvojijo s travmo. 

V naši ljubi deželi s krasnimi, klenimi ljudmi (samo dva milijona nas je, pa imamo svoj jezik, glasbo …) – tako neverjetni smo, a hkrati tako samouničevalni – s travmatičnim doživljanjem, ki ga nosimo v sebi, izjedamo sami sebe. Tujci, ki pridejo k meni na terapijo, mi vsi po vrsti zatrjujejo, kako krasno je živeti pri nas. Vas navdušuje pokrajina, jih vprašam. Ne, ljudje, mi odgovorijo. Vsi so prijazni do nas, vsi se trudijo govoriti moj jezik, ampak med sabo se boste pa požrli! Včasih mi da to malo misliti. Travma se naseli v nas in živi skozi pet generacij, in danes imamo kar nekaj generacij, ki imajo težave z odnosi. Ta travma, strah pred bližino, je prišla zelo močno do nas.

O kakšnih travmah konkretno govorite?

Česa mi nismo imeli? Prvič smo svobodni. Bili smo sužnji vseh mogočih. Če gledam samo svojo družino: v drugi svetovni vojni ubiti štirje, v prvi vsi strici – polovica družine se je pred prvo vojno izselila v Ameriko. Vse to nosimo v sebi, ker smo iz tega ustvarjeni. Te usedline nosimo s seboj iz generacije v generacijo in sedaj smo se s tem začeli resno soočati. Vsi ti strahovi, ki jih imamo, obsesivne nevroze, neverjetne, impulzivne reakcije, ki jih vidimo – pa ni treba gledati samo na politiko. Ogromno dobrega, a hkrati destruktivnega je v nas. Kot da je pri nas zakleto. Kako se ljudje znajo sramotiti – druge in sebe. Sram je namreč močan odziv na travmo. Ogromno se ukvarjamo s krivdo, z nepredelano žalostjo, a temeljno je, da predelaš travmo. Ker dokler je ne, ne moreš niti žalovati. Zato ljudje ponavljajo ene in iste stvari. Če se z nekom pogovarjate o vojni, tak človek govori eno in isto, nikoli ni mogel odpustiti, zato nikoli ni prišlo do žalovanja. Terapija tem ljudem res omogoči, da se srečajo s temeljnim nezavednim, saj ljudje niti ne vedo, da jih to poganja. Delamo z ljudmi, ki so zaradi travm nenehno utrujeni, z ljudmi, ki so nenehno na preži, kot da so vedno v nevarnosti, vedno vidijo nekoga, ki jih sovraži, ki jim bo nekaj naredil. Nekateri ljudje so v stalnih bolečinah, hodijo od zdravnika do zdravnika, pa ti ničesar ne ugotovijo. Tudi na terapijah pogosto vprašamo, kje jih boli. Želodec so naši drugi možgani in bolečine v želodcu nekaj povedo. Za migrene je na primer dokazano, da kažejo na travme. Ko začno ljudje čistiti travmatične spomine, se zgodi marsikaj in nekateri končno zaživijo. Velikokrat so ljudje tudi zasvojeni s travmami – kar je čudno slišati, ampak to je material, na podlagi katerega živimo. Če bi se tega rešili, nekateri ne bi znali več živeti. Mi moramo vedno skrbeti za neko srednjo žalost.

Mislite, da moramo Slovenci skrbeti za srednjo žalost? 

Ja, nikoli ne smeš biti preveč vesel, ker se bo gotovo nekaj zalomilo. Varneje se je gibati v neki srednji žalosti, da si stabilen. (smeh)

Mateja Jordovič Potočnik
dr. Christian Gostečnik: "Ogromno dobrega, a hkrati destruktivnega je v nas."

V teh časih opažam, da neznosno iščemo krivce, grešnega kozla. 

Za to smo pa specialisti!

Enkrat so za slabo stanje krivi »antimaskerji«, drugič tisti, ki hodijo v cerkev, tretjič rekreativni tekači, četrtič vplivneži, petič teoretiki zarot in mediji … Ali se človek potem bolje počuti, ko takole stresa jezo na druge in končno najde krivca? Zlivamo gnojnico drug na drugega.

Ne bi mogli bolje povedati. Če tole prevedem v terapevtski jezik: vsaka družina je nekakšen avtoregulativen sistem in ob nastanku stiske jo morata zakonca znati nasloviti. Če v vašem primeru v državi nismo sposobni nasloviti sedanje stresne situacije, v kateri živimo, je treba poiskati grešnega kozla. Poglejmo primer dobrega naslavljanja take stresne situacije: starša razložita otroku, da maske res niso fajn in jih je težko nositi, ampak mi smo se odločili, da bomo živeli zdravo in bomo poskrbeli za okužene. Tako starša sprejmeta in ovrednotita stresno situacijo, ki je krivična do vseh, a če bomo našli krivca, nismo ničesar rešili. So pa družine, ki tega ne naredijo in poiščejo grešnega kozla – na primer sina, ki ga vedno oštevajo, o njem vedno povedo vse najslabše. Taki otroci pogosto delajo dobesedno grozne stvari, samo zato, da očeta sprovocirajo, ker je besen in jezen, ker je v njem toliko nasilja, ki ga otrok vedno aktivira. Namesto da bi se otroku opravičil za nasilje, češ, sem pobesnela zverina, ker nosim v sebi travme in iščem v tebi grešnega kozla, da se lahko znesem nad tabo. Otrok namreč to ve! Vse mogoče neumnosti bo delal samo zato, da bo očeta sproščal. Koliko žalosti in travme je v teh otrocih! Mi vemo, da velikokrat tisto, kar starši nezavedno doživljajo in od otrok pričakujejo, to otroci naredijo – zlasti negativnosti. V kakšnih konfliktnih odnosih so živeli ti mladostniki, ki prihajajo k nam! So pa tudi družine, ki stopijo skupaj in se lotijo temu narediti konec. Tako kot v družbi – kadar nam res trda prede in se vse razsuje, šele takrat znamo Slovenci stopiti skupaj. Dokler pa ni dovolj huda kriza, bomo povsod iskali grešne kozle, teorije zarote, kdo se bo s čem okoristil … Zato, ker nismo med seboj uredili intimnih odnosov. Družina je res celica, kjer se vse dogaja.

Bi torej morali vsakogar na pomembnem položaju, recimo vsakega člana vlade, poslati na nekaj ur terapije?

(smeh) Odgovor je zelo jasen. Malo mentalne higiene ne bi škodilo. Lahko pogledamo tudi v svet, kakšne vse voditelje imamo. Povsod je videti, kako se sramotijo, ponižujejo in podlo vedejo. Kaj ima narod s tem? So volivci krivi? Ne, oni tako delujejo – kadar pridejo v krizne situacije, delajo korake, ki jih bodo stali volitve, namesto da bi nas pomirjali.

Letos je bilo pri nas ubitih že 13 ljudi, največ tragedij se zgodi v družinah. Tudi statistika samomorov v zadnjem mesecu je slabša kot lani v tem času. Kako te številke razumete vi?

Stiska nas je pripeljala sem. V takih razmerah so na preizkušnji ravno odnosi – kdo si, kaj gojiš, kako se lahko soočiš z vsemi stresnimi situacijami, v katere smo pahnjeni. Tudi med mladostniki je v teh časih veliko več kriminala, veliko več drog, alkohola. Čeprav mislimo, da bomo vse zaprli, oni poskrbijo za zaloge. Tudi zasvojenost z internetom je v totalnem porastu. Kar poglejte, kako smo danes odvisni od računalnikov – delo, šola – kako boš potem od tehnologije odvadil zasvojenega z njo, ko pa smo prisiljeni s tem delovati! To nasilje, ki je v nas – Slovenci smo zelo avtodestruktivni. V takih kriznih situacijah se res pokaže, kdo smo. Se bomo dvignili iz prepira in naredili nekaj pozitivnega ali se bomo začeli vsi zatirati? V taki krizi se lahko kot družina ali uredimo ali pa popolnoma razsujemo. 

Ste pa že dejali, da ima slovenska družina v sebi tudi veliko nežnosti, ljubezni in globokega hrepenenja. Hrepenenja po čem?

Po lepšem, dobrem, nežnem, čutečem, čustvenem. Ko opazujem, kako se slovenska mama razneži, bi lahko samo jokal od ganjenosti! Ali ko slovenski oče pride do svojega otroka, sploh te nove generacije očetov, ganjen sem ob opazovanju mlajše generacije staršev. Kako se znajo današnji očetje, sicer polni frustracij, jeze, besa, popolnoma drugače igrati z otroki. Obnašajo se popolnoma drugače, kot so se očetje pred dvema generacijama! Njihovo hrepenenje po bližini, izkazovanje nežnosti, tudi besedni zaklad – to je novo obdobje! Pri tem sem zelo pozitiven, saj vem, da znamo narediti nekaj novega, sploh ko razrešimo spore in razlike. Kaj je lepega v nas? V neki ženski to, da zmore končno priti do svoje intuicije, da se sprosti in si da možnost začutiti stvari okoli sebe. In v moškem to, da se potrudi razumeti sina, da bo sodeloval z njim, da spozna, kaj sin dela in razmišlja –  da bo z njim vzpostavil odnos. To ljudje delajo in v tem je napredek. So ljudje, ki zmorejo iti naprej.

Zakaj se zdi, da si tako veliko žensk (vedno znova) izbira napačne moške?

Nobena si ne izbere napačnega. Zaljubljenost ni zmota, telo se ne zmoti. Je pa vedno vprašanje, ali je ta moški pripravljen graditi odnos – to pa je največja dilema. Zakaj si pa moški izbiramo napačne ženske, da ob njih ne moremo v polnosti zaživeti? Tistim, ki se pripravljajo na zakon in izrazijo dvom, češ, ne vem, ali sva prava drug za drugega, vedno govorim: jaz tudi ne vem. Ali se bosta naredila, da bosta prava? Narava se ne moti. Telo pokaže natanko na tisto osebo, ki se ti zdi privlačna, ki v tebi prebudi celotno telo: vso psiho, čutenja, hormone, ob tem človeku si drugačen. Vztrepetaš. Ali je ta pravi pripravljen graditi odnos, je pa drugo vprašanje.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica