Država s takšnimi zakoni ni moja država
Če sem iskren, v Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) in njene puščice pravičnosti, katerih cilj naj bi bila slovenska korupcijska hobotnica, ne verjamem. Tako je predvsem zaradi njihovega nekdanjega vodje, ki je bil vse kaj drugega kot »neustrašen protikorupcijski zmaj« … no, vsaj krotilec korupcije. Morda jasneje, če bi bil sam tak predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana (KOH), kot je bil on vodja KPK, bi bila naša klinika v delovnem in razvojnem mrtvilu, pravzaprav bi bili izgubljeni v času in prostoru.
Se pa je, ta bivši šef, v skrbi za pravičnost na slovenski grudi prvič spotaknil ob moje ime v zvezi s krilatico »nobeno kosilo ni zastonj«. Pisalo se je leto 2019 in šlo je za »poskus izdelave nove afere v zdravstvu«. Na pisanje sem skupaj z uglednimi in predvsem poštenimi kolegi zdravniki odgovoril v Sobotni prilogi časopisa Delo (21. september 2019). Verjetno prvič je nekdo, ki je del slovenske medicine, če hočete, tudi predstojnik klinike, odkrito in brez dlake na jeziku pojasnil, zakaj zdravnik, ki vodi neko dejavnost, gre s farmacijo na kosilo, ki naj »ne bi bilo zastonj«, in kaj tam dela. No, gospod iz KPK je takrat brez pomisleka, predvsem pa ne da bi se pri meni ali pri kolegih prej pozanimal, kako in kaj, v javnosti ocenil, da gre pri sodelovanju s farmacijo za korupcijsko tveganje. Grdo … ampak upoštevaje raven države, dlje ni segel kot do moje malenkosti in meni podobnih »zločincev« v slovenski medicini. Sicer pa, vse je zabeleženo in pojasnjeno na spletu. Gospod KPK se mi za svoje žaljive in neresnične besede ni nikoli opravičil.
Minejo tri leta in glej ga, vraga! Spet KPK na mojem imenu. Ni kaj, bi rekel marsikdo, bo že držala tista »enkrat lump, vedno lump«. Tokrat so toni ostrejši kot prvič in besede težke. V dopisih KPK je mogoče prebrati besedne zveze, kot so »domnevna zloraba donatorskih sredstev; posredovati vso dokumentacijo, sicer ste v prekršku«. Predvsem pa preseneča hitrost korespondence, saj so si dopisi KPK sledili v razmiku nekaj dni. Očitno se je KPK pod vodstvom novega direktorja zadeve lotila resno.
Donacije, čiste kot solza
Naj se vrnem na začetek zgodbe. Donacije fizičnih oseb in podjetij bolnišnicam in klinikam znotraj univerzitetnih bolnišnic so zanje pomemben, celo najpomembnejši finančni vir. Na KOH sta od donacij odvisna naš strokovni razvoj in izobraževanje vseh profilov zaposlenih. Da, prav berete, od države ne dobimo tako rekoč nič. In po strokovnosti bi bili brez donacij še vedno na ravni leta 1970. A tega sami ne bi opazili, saj se nihče tudi ne bi izobraževal v tujini, v tujih centrih odličnosti, s katerimi smo povezani. Samo v prvih štirih mesecih letos je klinični oddelek za hematologijo UKC Ljubljana dobil več kot 200.000 evrov donatorskih sredstev, večino od posameznikov, fizičnih oseb. Kot pravi donatorji ne želijo soja žarometov in želijo ostati anonimni. Pri tem izrabljam priložnost, ki mi jo zdaj »ponuja KPK«, in se vsem donatorjem v imenu UKC Ljubljana in KOH še enkrat tudi javno iskreno zahvaljujem. Vse donacije so čiste kot solza, vsak evro sledljiv. Nimam okostnjakov v omarah. Res pa je, da donatorjem ob slovesu vedno povem, pravzaprav jih povabim k ponovnemu darovanju nekako takole: »Spoštovani, ko bo leto naokoli in se bo v vas zbudila želja po obdarovanju ..., bomo jaz in KOH še vedno tukaj in bomo znali koristno porabiti vašo novo donacijo.« Marsikdo se nasmehne, a se čez čas spet oglasi.
Predstojnik klinike sem peto leto. V najboljših časih nas je bilo zaposlenih 140: zdravniki, sestre – tehniki/tehnice in diplomirane, strežnice, gospodinje, čistilke, pomožno osebje, laboratorij. No, ker manjka 18 od 72 sester, ki bi jih lahko zaposlili, če bi jih našli, nas je okoli 120. Dobri smo, res dobri. Pred tremi dnevi je bil pri nas na obisku Michael Kuehn, vodja enote za zdravljenje akutnih levkemij v nemškem Mainzu. Pričakoval je, da bo prišel v državo, podobno Bocvani, znašel pa se je na vrhunsko opremljeni kliniki in v laboratoriju, v katerih je bilo medicinsko ali laboratorijsko osebje KOH strokovno več kot kompetentno. Bil je navdušen nad opremo in znanjem zaposlenih ter želi raziskovalno in klinično sodelovati z nami. Takšnih srečanj brez donacij ne bi doživeli.
Kot predstojnik opazim vse zaposlene in jih poskušam obravnavati enakovredno. Trinajst naših zaposlenih prejema zgolj minimalno plačo ali pa še manj. Za končni dohodek, če si sploh zasluži to poimenovanje, dodaja država. Težko je verjeti, a v UKC LJ med 8500 zaposlenimi vseh profilov kar 1500 ljudi dela za minimalen osebni dohodek. Ta znaša 1043 bruto oziroma 778 evrov neto! To so ljudje, ki so cele dneve v dvigalih za covidne bolnike, čistijo sobe in postelje, ko se bolnik ponečedi, delajo 12 ur na dan, če je treba, in jih na hodnikih pogosto nihče ne pozdravi, nihče nič ne vpraša. So nevidni. Čeprav so vse dni zdoma in ne vidijo svoje družine, svojih otrok, ki so isti kot »naši otroci« in jih imajo enako radi, jim težko kupijo celo čokolado – ker enostavno nimajo denarja.
KOH že kar nekaj let posluje z majhnim plusom, to je s pozitivnim letnim obračunom. Vsako leto prosim finančnike bolnišnice, v kateri delam, za možnost, da bi del tega denarja v presežku lahko namenil tistim, ki so finančno v najtežjem položaju, z najnižjimi plačami. Odgovor je vedno isti: »Ni mogoče.« To ni prav in občutek nemoči je vedno večji. Lani me je pred novim letom poklical eden naših velikih donatorjev. Zapomnil sem si njegove besede z najinega prvega srečanja: »Veste, mi imamo, zaslužili smo veliko, več, kot potrebujemo, in del zasluženega želimo podariti tistim, ki nimajo.« Lepo, redko slišano, in to v časih covida, ki so razkrili tisto najslabše v nas. Da nas kot posameznike zanimajo samo naši bližnji in mi sami. Izgubil se je občutek za bližnjega, za soseda, znanca ali neznanca z ulice. Čisti egotrip. Tako nizko kot narod v spoštovanju do drugega še nismo bili. In že takrat sem darovalcu, ki je želel ostati anonimen, omenil svoje prepričanje, da je treba najti način, kako nagraditi tudi najslabše plačane delavce v bolnišnicah: strežnice, čistilke, administracijo …, vsaj za božično-novoletne praznike. Gospod si je moje misli zapomnil in me poiskal. Povedal je, da je pripravljen darovati za najslabše plačane uslužbence UKC LJ božično-novoletni dodatek v vrednosti 200 evrov na posameznika. Njegova dodatna želja je bila, da so med njimi vsi, ki so med epidemijo delali tudi na covidnih oddelkih. Dodatno mi je uspelo v kvoto obdarovancev vključiti še zaposlene z najnižjo plačo, to je 22. plačilni razred (nekje moraš postaviti mejo), in zaposlene na internih klinikah. Zakaj? Ker sem zdravnik internist. Vsega skupaj smo tako našteli okvirno 200 uslužbencev UKC LJ.
O vsem zapisanem sem obvestil Jožeta Golobiča, generalnega direktorja UKC LJ. Jože je »fejst fant«, z veliko empatije za malega človeka z roba družbe. Ni mu vseeno. Je takšen, kot »general« – tako domači zaposleni poimenujemo generalnega direktorja – mora biti. Vzame si čas in posluša. Poskuša priti naproti, čeprav je to praviloma težko. Kar skušam razumeti … do neke mere. Direktor se je z načrtom obdarovanja socialno ogrožene skupine zaposlenih v UKC LJ takoj strinjal, zavedajoč se mogočih težav. Ker pa UKC kot tak ni mogel sprejeti in ni sprejel donacije v imenu zaposlenih, se je darovalec odločil za previdnost, za manjši »prekršek v odnosu do države«: namesto denarja je sklenil darovati darilne bone v vrednosti 200 evrov neposredno vsakemu posamezniku na seznamu. Sezname osebja z minimalno plačo sem priskrbel jaz, z dovoljenjem gospoda Golobiča.
Kako spet začutiti sočloveka
A tu nastopi za KPK, ki lovi korupcijske hobotnice, velika težava. Kot javni uslužbenec, kar so seveda tudi najslabše plačani v UKC LJ, ne smeš prejeti v dar darila, katerega vrednost presega 50 evrov. In če si ga, je treba plačati davek, kar 30 odstotkov vrednosti prejetega darila. Težko razumem proti malemu človeku naperjeno slovensko zakonodajo, ki vzame revežu še tisto malo, kar dobi od srčnih ljudi, ki jim ni vseeno. Država s takšnimi zakoni ni moja država in ne morem biti nanjo ponosen. Vsi, ki imamo spodobne plače, se sploh spominjamo, koliko cekinov smo namenili za obdarovanje svojih otrok, življenjskih sopotnikov, staršev? Mislim, da ne, tudi sam se ne spomnim. Ker imamo vsega dovolj in denar za nas ni velik problem. Živimo udobno. Ti prejemniki darila pa komaj shajajo iz meseca v mesec in plačujejo položnice. In 200 evrov za darilni bon? Zgolj indic, da jih šef opazi, nekakšen izkaz in dokaz, da so, da obstajajo. Ne pa resna finančna pomoč. In naj jim za tretjino oklestimo še to? Zdaj pa KPK kriminalizira lepo in pravilno, resda majhno dobro delo v celotni zgodbi. Bolno! Prav to je tisto, kar tako zelo moti. Odsotnost občutka za prav in dobro delo v širši družbi.
Ta dogodek nam lahko pokaže, kako po epidemiji popraviti resnično skrhane medsebojne odnose, kot med cepilci in necepilci, kako spet začutiti sočloveka in njegovo stisko, biti razumevajoč in strpen. In KPK je slon v trgovini s porcelanom! Obnaša se kot oholi oblastnik in mu ni mar za mravljice. Sam sem, in vem, da enako velja za »generala«, ponosen na najino dejanje. Ker sva naredila tisto, kar je bilo prav, kar naredi človek, ki mu ni vseeno za sočloveka. In bi to storila še enkrat, če bi bilo treba in če bi imela možnost. Razumem, da je treba prijavo raziskati. Ampak obstaja preiskava in »preiskava«. Prva gre po principu »dajmo jih, bando zdravniško korumpirano«, druga, ki je po mojem mnenju pravilnejša, pa upošteva širšo sliko: »Zver in Golobič sta zavestno storila manjši prekršek, ampak šlo je za pravo stvar … naredila sta prekršek s človeškim obrazom. Ki je najniže plačanim omogočil, da se za trenutek počutijo malo bolj ljudje. Opažene. Cenjene. Nagrajene. Očitno je nekaj hudo narobe z državo Slovenijo in njenimi zakoni, ki preganjajo dobro v človeku. Zatorej kaznujmo ju simbolično. V resnici pa je ta primer opozorilo, da je zadnji čas, da sprožimo postopke, ki bodo naredili sedanjo zakonodajo malemu človeku spet prijazno.«
In za konec še dva dogodka, ki kažeta, v kakšni družbi živimo. Donator mi je povedal, da je ponudil božično-novoletni dodatek za socialno najbolj ogrožen sloj zaposlenih na covidnih oddelkih vsem slovenskim bolnišnicam. Odzvali smo se samo v UKC LJ. Ponosen sem na bolnišnico, v kateri sem zaposlen, ponosen na njen človeški obraz. Nismo samo terciar po vrhunskih storitvah, ki jih edini v Sloveniji ponujamo slovenskim bolnikom. Smo tudi terciar, ko je treba biti človek človeku. In ta »drugi terciar« je zame vsaj tako pomemben kot prvi, tisti, vezan na vrhunsko stroko.
Naj omenim še eno nepravilnost, kjer kratko spet potegne mali človek. Covidnih dodatkov in ključa za njihovo razdelitev ne razumem. Zdi se mi krivičen do malih ljudi s pičlo izobrazbo. Menim, da je kriterij, komu kaj dati pri razrezu dodatka, veliko bolj zrel za dopise KPK, pravzaprav tudi za ustavno presojo enakosti v družbi. Ne razumem, kako se covidni dodatek, pravzaprav njegova višina, lahko odmerja glede na poklicno izobrazbo. In kako je mogoče, da je za zdravnika večji kot za sestro ali strežnico, ko pa so vsi trije v stiku z bolnikom in si dodatek zaslužijo. Ampak za vse bi moral biti enak. Kar zadeva tveganje za okužbo, zdravnik ni bolj ogrožen, saj sta sestra in strežnica covidnemu bolniku neredko veliko bliže kot on. Vsi trije bi morali imeti enak covidni dodatek. Kajti vsi ljudje so enako vredni, tako kot tudi njihovo zdravje.
***
Samo Zver, predstojnik KO za hematologijo UKC Ljubljana in profesor na Medicinski fakulteti UL.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
