DL: 50 let Kluba 19 - trdno prijateljstvo od dijaških let

24.10.2023 | 14:40

Klub 19 je prava bratovščina, zato so člani ponosni, da jih prijateljstvo povezuje že pol stoletja! Na sliki na praznovanju abrahama.(Foto: L. M.)

Milan Radivojević v klubu s harmoniko skrbi za dobro voljo. (Foto: L. M.)

Pogosto se osnovnošolska in srednješolska prijateljstva z leti ohladijo, vsak odide svojo pot in vezi se zrahljajo. A so tudi drugačni primeri. To je Klub 19, ki ga sestavlja sedem možakarjev iz kočevskega in dolenjskega konca, nekoč dijakov, ki so ostali povezani kar 50 let.

Nedavno so na svoj tradicionalni klubski dan pri enem od članov, Milanu Radivojeviću, v Čelevcu pri Zburah v šmarješki občini praznovali srečanje z abrahamom in se veselili. Zakaj tudi ne?

»Veseli smo, da toliko let prijateljujemo, da se nismo sprli, čeprav smo iz različnih koncev in imamo različne nazore in poglede na svet, in da smo konec koncev še živi!« so nasmejani dejali člani Kluba 19 ob našem obisku, zdaj vsi že bolj ali manj sedemdesetletniki. Oblečeni so bili v klubska oblačila: modro majico z grbom, s čepico z grbom in napisom Abraham, naredili so si tudi transparent z napisom Klub 19 in Abraham, na prizorišču pa so plapolale evropska, slovenska in klubska zastava z grbom.

ZAČETEK V KOČEVJU

Jedro Kluba 19 je sedem nekoč mladih fantov – pobudnik Cvetko Zorko, Lojze Antič, Tone Ožbolt, Rudi Ožura, Andrej Štajdohar, Milan Žagar in Milan Radivojević –, ki so se konec šestdesetih let prejšnjega stoletja srečali in spoznali v kočevskem dijaškem domu. Ker jih je večina živela v sobi št. 19, so po tej številki tudi poimenovali svoj klub. Takrat so bili v glavnem stari 19 let.

Kot pove sedanji predsednik kluba Milan Radivojević, mnogim znan pod vzdevkom Santana – v klubu predsednika menjajo vsako leto –, so na poklicno šolanje prišli iz raznih vasi iz kočevskega, ribniškega, obkolpskega, čabranskega, suhokranjskega in novomeškega konca.

»V glavnem smo bili vsi revni, skromni, med nami je bilo nekaj celo samorastnikov, in že kot otroci smo se morali preživljati z lastnim delom, samostojno. Kot kmečki otroci smo bili navajeni trdega dela in vztrajnosti in zato smo tudi zdržali. Vsak je postal uspešen na nekem področju in je živel od svojega dela,« danes razmišlja Radivojević, tudi sam s težko življenjsko usodo, kruh pa mu je dajala predvsem glasba, ki ga je tudi osrečevala.

Kot samouk in z absolutnim posluhom se je naučil igrati kup glasbil, v kombinaciji z lepim glasom pa je postal vsestranski glasbenik, ki je igral v mnogih ansamblih, od Rudolfovega do narodno-zabavnih, in sodeloval z mnogimi znanimi glasbeniki, na primer z Božidarjem Wolfom, Magnificom, Sašo Lošićem, New Swing Quartetom, še danes pa nastopa tudi samostojno.

KLUBSKA PRAVILA

V dijaškem domu se fantje najprej niso najbolje znašli. Kot revne in naivne so jih doletele mnoge krivice, a ob vseh nepravilnostih v domu niso bili tiho in s pritožbo jim je uspelo zadeve popraviti. Takrat so spoznali, da je v slogi moč, in tako so leta 1973 ustanovili poseben Klub 19.

Na ustanovnem zboru so izdelali zapisnik in podpisali statut s pravili delovanja, ki so bila stroga in so se jih morali držati: plačevanje članarine, ukvarjanje z vsaj enim športom, določili so svoj znak, zastavo, za barvo kluba izbrali modro in zeleno, kot priljubljeno pijačo kluba določili cviček itd. Počasi so v dijaškem domu skrbeli za zabavno, kulturno in športno življenje in še danes se večina ljubiteljsko ukvarja s športom.

Med počitnicami so se fantje obiskovali med seboj, si pomagali pri delu na polju, travnikih, v vinogradu, gozdu, kasneje, ko so si že ustvarili družine in domove, pa niso manjkali pri gradnji hiš in drugih gospodarskih objektov.

»VSI ZA VSE«

»Naše osnovno vodilo je postalo Vsi za vse. In to velja še danes. Med nami se je razvila pristna oblika bratovščine in to je največ, kar smo lahko dosegli. Ne združujejo nas le podobni interesi, kar je običajno značilno za društva, temveč predvsem nerazdružno prijateljstvo, in pomagamo si vseh 50 let,« pove Radivojević. Doda, da morda njihov klub ravno zato tako dobro deluje, ker ni uradno registriran in ga ne obremenjujejo birokratske zadeve.

Možje vsa leta redno skupaj praznujejo rojstne dneve vsakega člana, skupaj z ženami, ki so tudi članice kluba, se poveselijo za martinovo, vse okrogle obletnice in na klubski dan, prvo soboto v avgustu. Nemalokrat skupaj odidejo na kak izlet, pohod, piknik.

TUDI HUMANITARNI

Klub 19 pa ima tudi humanitarno noto, kar je še posebej pohvalno. Ne le, da bolnim prijateljem pomagajo s prevozi in drugim potrebnim, iz skupnega sklada – plačujejo članarino – vsako leto za božič izdatno obdarijo eno od revnih družin v širšem okolju, ki jo najdejo sami. »Tega ne obešamo na veliki zvon in se ne hvalimo, a občutek je res lep, kadar nekomu pomagaš. Dostikrat so to starejši in pozabljeni ljudje po vaseh, ki jih tudi kasneje še obiščemo in ohranjamo stike z njimi,« pove Radivojević.

Člani Kluba 19 se torej ponašajo s pomembnimi vrednotami: čutom za soljudi, za pravičnost in delavnost, ustvarjalnost, solidarnost, skratka so svojevrstna zgodba o uspehu. Tako – s sodelovanjem in prijateljstvom, ne s prepiri in nevoščljivostjo – bi morali ravnati tudi na državni ravni, pa bi nam bilo v Sloveniji boljše!

Članek je bil objavljen v avgustovski tiskani številki Dolenjskega lista

Lidija Markelj