dolenjska

Komentar: Kako z zdravstvenimi milijardami? Samo ne po ameriški poti

12.11.2023 | 16:00 | Igor Vidmar

Simbolna slika (Foto: arhiv DL)

Elisabeth Rosenthal je ameriška zdravnica in novinarka, diplomirala je na Stanfordu, se ukvarjala s Shakespearom na Cambridgeu in na Harvardu končala študij medicine, sedem let delala na urgentnem oddelku prestižne Prezbiterijanske bolnišnice v New Yorku in pisala kolumne za New York Times, potem pa deset let delala kot dopisnica iz Kitajske in Evrope. ZDA je zapustila leta 1996, in ko se je po desetih letih vrnila, je bila šokirana, je povedala v intervjuju za časnik Dnevnik. V primerjavi s časom, ko je še delala v bolnišnici in je vsako zdravljenje za tiste, ki so imeli zdravstveno zavarovanje, bolnika stalo le drobiž, se je vse spremenilo. Katastrofalno. Zdravilo, ki je stalo pet dolarjev, se je podražilo na 30 ali celo na 200 dolarjev. Šivanje rane se je s 100 podražilo na 3.000 dolarjev, poškodovanim pa poleg šivov posebej zaračunajo tudi uporabo ambulante in sobo, je v omenjenem intervjuju med drugim povedala Rosenthal.

»Ko me je pred kratkim doletela huda avtoimunska bolezen, ki jo ima v Bruslju, kjer zdaj živim, poleg mene le še ena ženska, so me pozdravili, račun za zdravljenje oziroma za posteljo v bolnišnici pa je znašal 20 evrov. Če bi se mi to zgodilo v Tuzli, bi umrl, v Ameriki pa bi mi za zdravljenje zaračunali 200.000 dolarjev. Na srečo živim v Evropi, ki ni le slaba,« je letos poleti na terasi kavarne Goga na novomeškem Glavnem trgu na festivalu kratke zgodbe o svojih izkušnjah z evropskim zdravstvom povedal francoski pisatelj bosenskih korenin Velibor Čolić.

Zdravje je resna zadeva. V Sloveniji za zdravstvo letno namenimo približno devet odstotkov bruto družbenega prihodka, ki je lani znašal 57 milijard evrov. To je ogromno denarja. Večina zdravstvenih storitev in zdravil je za državljane z zdravstvenim zavarovanjem, torej za praktično vse, brezplačna, morebitna doplačila so zgolj simbolična. To je dobro. A kaj, ko se pri vsaki dobri stvari najde kakšen ampak. V tem primeru lepo sliko pokvarijo za nekatere storitve nenormalno dolge čakalne dobe, zaradi katerih marsikdo ne dočaka obravnave. So sicer še druge težave, a ta je najpomembnejša in je posledica že desetletja nereformiranega in zastarelega zdravstvenega sistema. Že desetletja je govor o nujni zdravstveni reformi, ki jo pred volitvami napovedujejo in obljubljajo vse resnejše stranke, a potem se vedno nekje zalomi. Tudi tokrat se je. Odstopljeni minister Danijel Bešič Loredan naj bi se z reformo sicer resno ukvarjal, a glede na nekatere njegove poteze v času ministrovanja se zdi, da je boljše, da je ostalo le pri tem. Njegova naslednica Valentina Prevolnik Rupel, ki je kot državna sekretarka že sodelovala pri pisanju reforme, zanjo sredi mandata nima več časa, čeprav nekateri, predvsem sindikati, od nje kljub temu, kot pravijo, pričakujejo celovito reformo. Ob njenem imenovanju so mediji pravilno ugotavljali, da jo čaka zgolj reševanje tistega, kar se rešiti da. In kaj je to?

Iz opisanih zgodb Elisabeth Rosenthal in Veliborja Čolića je povsem jasno, kaj je treba rešiti. Rešiti je treba vsem dostopno javno zdravstvo in načelo njegovega solidarnostnega financiranja. Rešiti je treba njegovo učinkovitost. To je prva naloga, druga pa je izboljšanje obstoječega stanja, kar se da doseči le z reformo, ki pa je ne more napisati ministrica ob sodelovanju državnega sekretarja in še nekaj svetovalcev, ki so tako ali drugače obremenjeni s pritiski lobijev, ki jih načeloma zanima le denar, dobiček, ne pa dobrobit prebivalstva. Prvi cilj mora biti preprečiti ameriški scenarij, po katerem je zdravstvo postalo predvsem posel, in ne humano poslanstvo.

Če pogledamo razvoj oziroma, bolje rečeno, spremembe slovenskega zdravstvenega sistema v nekoliko daljšem času, na primer v zadnjih dveh desetletjih, je smer očitna. Tudi pri nas zdravstvo vse bolj postaja posel. V primerjavi z Ameriko sicer še povsem plaho, a ne nedolžno. Kljub vsemu nevarno. Zato morajo pri pisanju reforme sodelovati tudi ljudje, ki niso del zdravstvenega sistema, ki niso iz medicinske stroke in ne strokovnjaki za zdravstvene finance in zdravstveno zavarovanje, vedo pa, kaj je dobro za človeka, ki mu je ta sistem namenjen. Treba bo znati odgovoriti populistom, ki nas bodo prepričevali, da nam res kakovostno zdravstveno oskrbo lahko zagotovijo le zasebne zdravstvene ustanove, da kakovost stane in podobno. In ljudstvo verjame preprostim razlagam, ki pa pri zdravstvenih sistemih niso mogoče. Da se nam ne bi zgodilo, kar se je zgodilo v Ameriki, ko so Obamovi zdravstveni reformi nasprotovali predvsem tisti, ki jim je ta prinesla največ dobrega, najnižji sloji, ki si nikakor niso mogli privoščiti dobrega zdravstvenega zavarovanja in jim je bila zdravstvena oskrba praktično nedosegljiva.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj