Svetovna banka je pred kratkim objavila podatke, kjer so navedeni zneski, ki jih migranti v zahodnih državah pošiljajo v svoje domovine. Pred leti med razlogi za množično priseljevanje tudi trditve, da “bodo migranti delali namesto vas”. Na milijone tujcev živi na račun tudi socialno najbolj ogroženih Evropejcev.
Pred desetletji so soroševci in podporniki ideje o “novi, raznoliki Evropi” poleg trditev, da bodo migranti Evropo “kulturno obogatili” in pripomogli k rešitvi demografske zime, navdušeno govorili o tem, kako bo tuja delovna sila “namesto vas opravljala dela, ki jih vi nočete”, in s tem pripomogla k ekonomskemu napredku. Sedaj pa Svetovna banka objavlja podatke, kako migranti v svoje države izvora pošiljajo milijarde evrov. 17. novembra so objavili vsoto, ki navaja, da bodo priseljenci iz gostujočih v izvorne države letos skupno poslali nič manj kot 520 milijard evrov, kar je 7,3 odstotka več kot lani. Večmilijardni zneski, ki iz Evrope potujejo na druge celine, so le še eden od dokazov o zgrešenosti migrantske politike, ki prebivalstvu dodatno zateguje zanko okoli vratu. Poleg Evropejcev so žrtve migrantske prevare vsi prebivalci razvitega Zahoda, ki preživljajo številne nerazvite afriške in azijske države.
Evropa – molznica državljanov tretjega sveta
Sredstva, ki jih migranti prejmejo zunaj svojih držav in jih potem pošiljajo v domovine (te so večinoma države z nizkimi ali s srednjimi dohodki), se bodo predvidoma v letu 2022 povečale za 2,6 odstotka. Za mnoge te države so prav nakazila izseljencev nepogrešljiv vir dohodka, ki pomembno vpliva na državno gospodarstvo, mednje npr. spadajo Libanon, Gambija in Nepal. Po dolgih letih množičnega priseljevanja migrantov z Bližnjega vzhoda ti v državah Zahodne Evrope predstavljajo nezanemarljiv del prebivalstva, njihovo število pa se ne zmanjšuje. Kolikor ne prihaja do “verižne imigracije,” kjer prosilci za azil po prejetem državljanstvu v sklopu “vnovične združitve” priskrbijo bivanje v gostujoči državi še drugim družinskim članom, jim ti denar pošiljajo; največ nakazil iz Evropske unije je namenjenih v arabske države Magreba, zlasti Maroko, Alžirijo in Tunizijo.
Podatki Eurostata kažejo, da je Francija evropska država, ki v tujino pošilja največ denarja. V letu 2020 je bilo zunaj francoskih meja poslanih kar 11,2 milijarde evrov, po podatkih Francoske banke, (Banque de France), je ta izvoz namenjen predvsem v države severne in podsaharske Afrike. Medtem ko se prilivi v Francijo (zlasti iz Švice in Nemčije) manjšajo, se odtoki iz leta v leto povečujejo. S 6,3 milijarde evrov v letu 2009 so se ti do 2020 povečali na 11,2 milijarde evrov. V Nemčiji je stranka Alternativa za Nemčijo (AfD) pozvala parlament, naj obravnava gromozanski odliv kapitala, ki je leta 2016 znašal 18,3 milijarde evrov, polovico več kot pred desetimi leti. Istega leta so v Veliki Britaniji zabeležili 12,8 milijarde evrov odliva, v ZDA pa vrtoglavih 124 milijard evrov, vse na račun migrantov, ki denar pošiljajo domov. Poleg teh enormnih vsot, ki jih mora plačati avtohtono zahodno prebivalstvo, so tu še vsi stroški, ki so jih s seboj prinesle množične migracije. Tu je mišljena nastanitev v azilnih domovih, “šolanje,” “vključevanje,” zdravstvo itd. V Evropi en migrant na leto državo stane kar 10.000 evrov, med begunsko krizo pa jih je EU sprejela okoli šest milijonov. Nemčija je v letu 2015 sprejela približno 900.000 “beguncev,” za katere je namenila dodatnih 18 milijard evrov. Švedska je v istem času sprejela 163.000 prosilcev za azil in zanje namenila 6 milijard. Pred kratkim je francoska vlada napovedala, da bo za zdravstveno oskrbo ilegalnih migrantov za leto 2022 namenila milijardo evrov, vsota, ki se je v zadnjih sedmih letih podvojila, saj vsako leto za zdravstveno zavarovanje zaprosi večstotisoč ilegalcev. Za izobrazbo “beguncev” in prosilcev za azil gredo večinoma zaman še dodatne vsote denarja, saj se ti niso pripravljeni zavzeto izobraževati oz. je to večinoma neuspešno. V Veliki Britaniji je 70 univerz namenilo brezplačna predavanja in izobraževanja za priseljence s kriznih območij, v Franciji pa imajo težavo s tem, da so tuji delavci iz Afrike neizobraženi in nekvalificirani za širok obseg različnih del. Velike vsote tudi v Sloveniji požirajo različne parazitske nevladne organizacije, ki za svoje levičarske “humanitarne” akcije porabljajo davkoplačevalski denar.
Račun izstavljen Evropejcem
Davkoplačevalci evropskih držav, ki so v veliki večini tudi njihovi avtohtoni prebivalci, morajo finančno zalagati priseljevanje tujcev, ki ne le da so samo finančno breme, ampak so odgovorni za teroristične in druge napade iz sovraštva na ljudi, ki jih preživljajo. Pri soodločanju o priseljevanju in prihodnosti svojih otrok nimajo nobene besede, ampak lahko le tiho opazujejo in financirajo svojo zamenjavo. Tu so izpostavljeni najranljivejši posamezniki naše družbe, kot so upokojenci in socialno ogrožene družine, saj morajo z nizkimi dohodki plačevati račune, ki jih izstavljajo odprte meje in nenadzorovane imigracije. Več milijard, ki bi se lahko porabile zanje in za potrebe drugih državljanov, npr. za graditev vrtcev, šol, infrastrukture in spodbujanja mladih družin, ki so na Zahodu vse večji fenomen, se tako nameni za potencialne kriminalce in nesposobne delavce ter vse njihove družine in celotne države. Finančniki v levičarskih vladah po Evropi tudi ne želijo izpostavljati dejstva, da so imigracije smrtni sovražnik delavskega razreda, saj cenejša tuja delovna sila izpodriva domačo, država pa pri tem ne pridobi ničesar, saj ceneni delavci ves denar nato pošljejo v drugo državo. Tukaj se tako realizira “novi socializem,” ki mu je bolj kot za dejanske delavce mar za “socialno pravičnost” tujih napadalcev.
Pridobijo banke, črni trg, narkotolpe in teroristi
Denar, ki iz zahodnih držav potuje v države tretjega, lahko potuje na več načinov: prek bank in denarnih ustanov (Western Union, MoneyGram itd.), ki služijo s transakcijami, ali prek neuradnih sistemov, kot so zaupanja vredni posredniki ali črni trg. Migranti se z delom ne preživljajo le na legalen način, ampak si denar služijo s preprodajo mamil in drugim kriminalom, prekupčevalce pa uspešno novačijo v azilnih domovih. V Franciji se po 156. členu splošnega davčnega zakonika ta izplačila štejejo za preživnino, za prenos pa so potrebni le dokazilo o potrebi prejemnika in dokazilo o družinskem razmerju. Po navedbah Svetovne banke se denar šteje za “pomoč pri gospodarskih težavah” in “razbremenitev gospodinjstev v težkih razmerah”. Po besedah Bruna Dallesa, nekdanjega direktorja mestne podružnice organizacije za preprečevanje pranja denarja TRACFIN, ki jih je podal na narodni skupščini, “je ta podpora vir financiranja terorizma”, ki je upravičen do davčne oprostitve francoske države.
Ignacij Dolar Kunc