To je le eden od razlogov. Vse skupaj se je končalo, kot se je moralo, le medijskega »pompa« je bilo vse preveč. Šef ima vedno prav. Če se ne strinjate, ga prepričajte ali odidite. Takšna so, četudi nenapisana, pravila. In zaradi medijske razvpitosti dogajanja – bo Bobnarjeva najbrž ostala za vselej v Tacnu.
Namigovanja, da bi šla v kabinet nove predsednice N. Pirc Musar, so bila zelo verjetno iz trte izvita. Ne, ne, takšni dve svojeglavi osebnosti bi težko šli skupaj! Poleg tega si Pirc Musarjeva težko že na začetku mandata nakoplje jezo R. Goloba. Si je pa R. Golob varovanje organiziral tako, da ga policija ne more več nadzirati, zdaj ga lahko nadzirajo le tisti, ki jih je sam izbral ali pa so mu jih »podtaknili« njegovi takšni ali drugačni prišepetovalci.
Namigovanja, da bi T. Bobnar šla v kabinet nove predsednice N. Pirc Musar, so bila zelo verjetno iz trte izvita. Ne, ne, takšni dve svojeglavi osebnosti bi težko šli skupaj!
Res pa je, da sem se ob pojasnjevanju R. Goloba v parlamentu, zakaj sta se z notranjo ministrico T. Bobnar razšla, počutila precej nelagodno in nisem bila edina: kdo bo varoval mene in mojo družino! To je razlog razhoda. Omejevanje njegove pravice do izbire varovanja naj bi bilo po Golobovem mnenju politizacija policije. Kako je lahko to, kdo bo varoval predsednika vlade, politizacija policije? Tako nekako ceneno, ne dovolj resno, je zame zvenelo pojasnilo. Biti ali ne biti minister – težko si predstavljam, da je lahko takšen – osebni – razlog.
Za politike sem upala, da smo pomembni državljani, volivci, da je pomembna strokovnost kadrov oz. ministrov. Res pa je tudi, da sta Bobnarjeva in Lindav pol leta »čistila policijo«, potem pa so ju očitno izstrelili v javnost notranji policijski pritiski in še kaj! Policija je bila prizadeta, premier jo je pičil na najbolj občutljivo mesto: ne/zaupanje.
Ni primerljivo, a spominjam se pomembne državne osamosvojitvene slovesnosti, ki jo je v bistvu organiziral predsednik države B. Pahor. Dogodek z dvema prizoriščema – na Trgu republike in na Kongresnem trgu, seveda s televizijskim prenosom. Določili smo ekipo, šef režiserjev se je odločil, da bo tako pomemben dogodek kar sam režiral. Po nekaj dneh so se začeli pogosti obiski v moji pisarni, češ režiser ni dober, zamenjaj ga, najeti je treba koga od zunaj. Zamenjati šefa televizijskih režiserjev in namesto njega najeti zunanjega režiserja, in to sredi priprav? Kakšna degradacija nacionalne televizije, ne samo šefa režiserjev bi bila to!
Nisem mogla tega storiti. Zavedala sem se problema, tudi televizijska produkcija je bila nemirna in je pritiskala name, klical me je sam predsednik države. Bila sem v hudi stiski. Kako smo to rešili? Domačemu režiserju smo dodali domačo pomoč, okrepili ekipo, ki je zmogla »krmiliti« 16 kamer in dve prizorišči, ne da bi režiserju povedali za vse zaplete, predsedniku pa sem napisala pismo, v katerem sem mu pojasnila okoliščine in rešitve.
Državna slovesnost je bila imenitna, tudi televizijski prenos dober, do smrti pa sem se najbrž zamerila šefinji protokola K. Benedetti, zunanjemu režiserju in gotovo tudi predsednik države tega ni pozabil. No, meni zaradi takratnega dogajanja ni bilo treba odstopiti, vsaj takrat ne.
Za Golobove namige, da bi bilo treba čim prej »nekaj narediti tudi s tistim tam dol, ki je direktor na mojem koncu«, verjetno ne bi nikoli izvedeli, če ne bi zavrelo v policiji, ki ji je R. Golob vzel pristojnosti, ji ni zaupal. Da ni v tem srž vsega dogajanja? Vse skupaj je očitno še bolj zapleteno in sega tudi v notranja koalicijska razmerja in njihove podpornike, tudi v Golobovo preteklost (?), kar bi lahko sklepali tudi po pisanju o preiskovanju (menda tožilstva, nacionalnega preiskovalnega urada in tudi novogoriške policije – »tisti tam dol«) Gena-I v zvezi s hčerinskim podjetjem Gen-I iz Beograda in morebitnim spornim poslovanjem. In o tem piše Mladina!
Izjavo Miloša Milovića, njegovega zasebnega svetovalca za varnost, ki naj bi se proglašal za vodjo Golobovega varovanja, je premier pojasnjeval v smislu: v mojem imenu marsikdo marsikaj reče, obljublja, trži moje ime. Spominjam se, da je imel s tem kar precej težav tudi J. Drnovšek, ko je marsikdo namignil, npr. sem mu rekel, mi je rekel, sem govoril z njim. Drnovšek mi je nekoč dejal, da bi najraje objavil oglas ali objavo, da v njegovem imenu nima nihče pravice obljubljati, nič govoriti, namigovati …
Imela sem priložnost, vsaj po tistem, ko se je J. Drnovšek vrnil iz Beograda, spoznati katerega od njegovih varnostnikov. Imenitni fantje. Rad se jim je skrivoma izognil, kar jih je seveda spravljalo v obup. Toda pravila so bila stroga. Če se je s kom preveč zbližal, če se je kdo preveč udomačil, so ga, ne glede na to, kaj si je Drnovšek mislil in želel, zamenjali – zaradi Drnovškove varnosti.
Zanimivo, da se po tolikih letih ukvarjamo s tem, kdo varuje in bo varoval predsednika vlade. Kolikor je znano, B. Pahor, J. Janša, A. Bratušek, M. Cerar, M. Šarec niso zahtevali drugačnega statusa skupine za lastno varovanje. V državi morajo biti jasna pravila tudi za to. In v okviru teh pravil, ki jih postavi stroka in jih ne more spreminjati kar kdorkoli, je mogoča pravica do izbire varnostnika.
Sicer si mora funkcionar organizirati lastno varovanje na svoj račun in na svojo odgovornost! Zelo nerodno je, če pride do nezaupanja sistemu, policistom, nacionalnim varnostnim organom. Kdo bo odgovoren, če se funkcionarju kaj zgodi?