Tehnologija blokovnih verig (blockchain) je najbolj znan predstavnik tehnologij porazdeljenih evidenc (distributed ledger), ki so z nami že dobro desetletje. V tem času so markantno opozorile na eno od možnih oblik njihove uporabe, to so kriptovalute in z njimi povezane rešitve decentraliziranih financ (DeFi). Vendar pa poznamo tudi mnoga druga področja uporabe, kjer decentralizirani pristopi lahko omogočijo korenite spremembe v poslovnih procesih. Dogajanj na teh področjih sicer ne žene takšna mrzlica, ki jo sicer opazujemo pri kriptovalutah.
V energetiki lahko z decentraliziranimi rešitvami upravljamo porazdeljene električne vire in izmenjavo tako pridobljene energije. V industriji so izhodišče za servitizacijo (gre za poslovni model, pri katerem se izdelki ponujajo le še kot storitve) in ekonomsko avtonomnost naprav. Takšne naprave ne bodo le v celoti avtomatizirane, zmožne bi lahko bile celo avtonomnih poslovnih odločanj.
Decentralizirane aplikacije omogočajo tehnično izvedbo dogovorov o ravni storitev (SLA), transparentno beleženje indikatorjev, ki nanje vplivajo, ter avtomatično izvedbo dogovorjenih pravil ob njihovem kršenju. Decentralizirani sistemi neodvisnih identitet (self-sovereign identity – SSI) napovedujejo identifikacijo in preverjanje pooblastil v različnih digitalnih storitvah za uporabnike in naprave.
Nerealna pričakovanja redko dajo vrhunske rezultate
Bistveni namen tehnologije blokovnih verig je zagotavljanje zaupanja vredne komunikacije, to je izmenjave transakcij, ter (enako visokega) zaupanja v procesiranje teh transakcij. Zaupanje se kaže kot nespremenljivost, celovitost in transparentnost vseh zapisov o transakcijah in izvajanjih. Tehnologije blokovnih verig so unikatne v tem, da takšno zaupanje zagotovijo brez zaupanja vrednih centralnih posrednikov, kot so banke, klirinške hiše ali administratorji podatkovne baze v podjetju.
Blokovna veriga je podatkovni zapis, ki varno hrani vse pretekle transakcije. Hkrati lahko omogoča tudi varno izvajanje programske logike, povezane s temi transakcijami. Ta programska logika je zapisana v pametnih pogodbah (smart contract) in se izvaja v omrežju blokovne verige. Decentralizirane aplikacije (DApp) so aplikacije, ki v zaledju uporabljajo zaupanja vredne transakcije in izvajanje pametnih pogodb. V ospredju pa omogočajo spletne in mobilne vmesnike za uporabnike ter vmesnike za naprave in tradicionalne oblačne storitve. Decentralizirano aplikacijo lahko dopolnimo še s kriptovaluto, lastno omrežju, ali z enim od žetonov (token), ki jih izvedemo v omrežju.
Ko natančno preberemo deklaracijo, se lahko zlati izdelek naenkrat sveti malo manj
Porazdeljenost je v sistemih IKT pogosta, ker zagotovi redundanco ter poveča zmogljivost, odzivnost in zanesljivost delovanja sistema. Sodobni podatkovni centri in infrastruktura ponudnikov oblačnih storitev so prav iz teh razlogov močno porazdeljeni.
Tudi javna omrežja blokovnih verig, kot sta Bitcoin in Ethereum, imajo porazdeljeno arhitekturo, saj v njih sodeluje nekaj tisoč vozlišč (node). Vendar pa ima v omrežjih blokovnih verig porazdeljenost drugačen namen. Je namreč obvezna podlaga za decentralizacijo sistema. Decentralizacija pomeni, da tudi upravljanje (nadzor, lastništvo) teh vozlišč ni strnjeno oziroma centralizirano. Decentralizacija med drugim zagotavlja, da se vsebina blokovne verige gradi s konsenzom vseh vpletenih, in ne naključno v obliki, ki bi jo vsilil posamezen udeleženec oziroma njegovo vozlišče. Zagotavlja tudi, da morebitni zlonamerni posegi v vsebino blokovne verige ne ostanejo neopaženi.
Porazdeljenost arhitekture in decentralizacija sta torej tesno povezani, nikakor pa ne sopomenki. Sistem, ki sicer je porazdeljen, ne bo decentraliziran, če bo vse njegove elemente nadzoroval isti upravitelj. Omrežje blokovnih verig, ki ni (dovolj) decentralizirano, seveda ne more zagotavljati decentraliziranega zaupanja, s tem pa izgubi svoj primarni namen.
»Undo« ne obstaja
Programska koda pametnih pogodb je zapisana v blokovni verigi in je – enako kot preostale transakcije – zato nespremenljiva. To sicer zagotavlja istovetnost programske kode, hkrati pa preprečuje morebitne popravke ali nadgradnje, ki so v tradicionalnih sistemih samoumevni. Edina rešitev so premišljeno zasnovana arhitektura pametnih pogodb in vnaprej vgrajeni mehanizmi za izogibanje posledicam, ki jih lahko povzročijo napake in hrošči v programski kodi. Nespremenljivost zabeleženih transakcij ima lahko boleče posledice tudi za končnega uporabnika. V decentraliziranem sistemu ni mehanizma, ki bi izničil uporabnikovo nenamerno napako. Zato pri načrtovanju decentraliziranih aplikacij raziskovalni projekti vse pogosteje vključujejo tudi strokovnjake za uporabniško izkušnjo.
Učinkovitost, razširljivost in interoperabilnost decentraliziranih tehnologij
Omrežje blokovnih verig zaupanje zagotavlja s konsenzom. Nekateri mehanizmi za zagotavljanje konsenza (consensus mechanism) so računsko izredno potratni. Omrežje Bitcoin za svoje delovanje porabi toliko električne energije kot srednje velika razvita država. Vendar pa druga omrežja, na primer Ethereum, že uspešno prehajajo na bolj učinkovite mehanizme.
Zaradi osredotočanja na zagotavljanje zaupanja so omrežja blokovnih verig praviloma sposobna procesirati omejeno in ne prav veliko število transakcij v sekundi. Tehnološke novosti naslavljajo tudi te omejitve, na primer tako, da transakcije v (počasni) glavni verigi oziroma v omrežju ločujejo od tistih, ki se prenašajo vzporedno oziroma v podomrežjih. Ti sestavni deli so med seboj povezani v celoto, ki zagotavlja zaupanje.
Zrelost tehnološkega ekosistema je pogoj za uvajanje produkcijskih decentraliziranih rešitev na novih aplikacijskih področjih
Zrele ekosisteme poleg tehnološke inovativnosti odlikujejo tudi trezni načrti razvoja ekosistemov, ekipe, ki zagotavljajo, da bodo ekosistemi načrtom lahko sledili, prepričljivi praktični primeri uporabe ter obseg in vključenost uporabniške in razvijalske skupnosti. Ekosistem Ethereum pod okriljem fundacije Ethereum in projekt Hyplerledger v okviru fundacije Linux jasno kažeta, da zrelost ekosistema ne ovira, ampak prej poudarja njegovo inovativnost.
Dozorevanje rešitev se kaže tudi v čedalje širšem naboru oblačnih storitev, ki poenostavljajo postavitve omrežij blokovnih verig in decentraliziranih aplikacij. Blokovne verige kot storitev (blockchain-as-a-service) so namenjene predvsem postavitvi zasebnih ali konzorcijskih omrežij blokovnih verig.
Kritična omejitev pri razvoju in posvajanju decentraliziranih pristopov je tudi vrzel na področju kadrov. Gre za pomanjkanje specifičnih kompetenc za arhitekte, razvijalce in menedžerje rešitev s tehnologijami blokovnih verig. Zato v okviru projekta CHAISE že nastaja nova strategija za razvoj znanj in spretnosti pri uporabi tehnologije blokovnih verig in drugih porazdeljenih tehnologij po vsej Evropi.
