Manca Košir o odnosu z boleznijo in o smrti.
V odnosu z boleznijo
"Midve sva dobri prijateljici. Prvič je bolezen vesela, da jo ne zanikam, da nisem jezna nanjo, da jo ne sprašujem: "Zakaj si doletela ravno mene?" Ker - zakaj pa ne bi ravno mene? In skušam čim bolj pretanjeno prisluhniti, kaj mi sporoča. Vsaka bolezen je ljubezensko pismo naši duši, da se imamo še kaj za naučiti, kaj spustiti, biti bolj hvaležni, bolj ljubeči, bolj odprti in bolj doma v srcu."
Spust
Spuščam se iz glave v srce. Drsim po vertikali, s katero sem prebodena iz neba do dna. Pot je jasna, smer je ista. Vse dobivam in izgubljam hkrati. Vertikala niha kot strune čela, odvisne od teže loka, ki pritiska nanje, a nikoli ne prekine toka. Moj spust je daritev njena, čas uravnava ura Ena.
"Zelo dragoceno mi je, ko mi kdo pove, da je bral srčnice umirajočemu staršu ali samemu sebi v tolažbo. Smrt ni nič hudega, nič groznega, nič strašnega. Ezoteriki pravijo da je smrt naš največji orgazem. In ljudje se bolj bojijo samega umiranja, da bi bila prisotna huda bolečina, da so drugim v breme.
Jaz sem že zdaj pogovorjavam s hčerama, z vnuki, kako bo, ko bom umrla."
Verjemi v ljubezen v dobrem in slabem
"Verjeti v ljubezen, če je vse samo super in lepo, ni težko. Ampak tudi, kadar je hudo, kadar boli. Sama recimo po operacijah nisem jemala protibolečinskih tablet, zato ker sem šla na medicinsko hipnozo. Izjemna terapevtka me je spustila globoko na dno oceana, kjer je temno modra barva. In sedela sem na dnu in bila sem tako srečna in nič me ni bolelo. Bila sem tako polna ljubezni.
Zdaj znam tudi sama sebe kdaj hipnotizirati. Ko me hoče kaj boleti, takoj pomislim na to dno oceana, na ta mir, na tišino in na ljubezen."
Strah pred smrtjo?
"Zdej ko še ni čisto tukaj Mama smrt, zdaj me ni strah, ko pa bom začutila, da je že zelo blizu, pa ne vem, kako bo z mano. Upam, da bom lepo umrla. Dolga leta sem bila prostovoljka v Hospicu in videla sem ljudi, ki so znali lepo umreti. Pri nas je bilo neko tako opažanje, da kakor človek živi, tako tudi umre."
