Kaj pa ste vi nazadnje prebrali, pa da ni bila položnica?

Zadnja knjiga, ki jo je prebral: Farenheit 451 (Ray Bradburry), med najljubše pa je uvrstil serijo knjig o Harryu Potterju in serijo Pesem ognja in ledu (George R.R. Martin).

David Zupančič spada med približno polovico Slovencev, ki so v zadnjih 12 mesecih prebrali vsaj eno knjigo. Več kot polovica namreč ni prebrala niti ene. Nič kaj bleščeča statistika, ki jo krepi še druga slaba statistika. Tudi tistega, kar preberejo, pogosto ne razumejo.

Vsi smo bili nedavno precej zaskrbljeni zaradi rezultatov mednarodne raziskave, ki je pokazala, da je raven bralne pismenosti pri slovenskih 15-letnikih strmoglavila. Manj kot tri četrtine jih dosega temeljno bralno pismenost, najvišjo raven bralnega znanja pa le štirje odstotki, skoraj pol manj kot v drugih državah OECD. Mednarodne raziskave bralne pismenosti odraslih so pokazale, da je eden izmed razlogov, da se Slovenija slabo odreže v primerjavi z drugimi državami, ker so tudi starejše generacije zelo slabo izobražene. Kaj kažejo podatki pri bralni pismenosti odraslih? Po ugotovitvah raziskave PIAAC iz leta 2016 je le 5,6 odstotka odraslih (od 16. do 65. leta starosti) doseglo najvišje ravni besedilnih spretnosti, kar je precej manj od povprečja sodelujočih držav OECD, ki je 10,6 odstotka. Več kot četrtina pa je sposobna prebrati in razumeti le zelo preprosta besedila.

Danes je dan, ko še posebej slavimo kulturo in jezik, ki je naš povezovalni temelj. Za Slovence je branje velikega pomena, saj smo se kot narod v precejšnji meri ohranili prav skozi jezik, branje in književnost.  

Na današnji dan leta 1849 je umrl izjemen slovenski pesnik France Prešeren. Ustvarjal je v času, ko je po Evropi še razgrajal Napoleon, v času, ko je v tišini svojega podeželskega doma pisala Jane Austen, v času, ko si je mladina po Evropi že opomogla od velikega vtisa in omame knjige Trpljenje mladega Wertherja, ki jo je Goethe napisal pri 24 letih, ki je že nakazovala prihod romantike in številne mlade pognala v samomor. Koliko so ljudje takrat brali, kakšen je bil pomen knjig? Govorimo seveda o tistem sloju, ki si je to sploh lahko privoščil in ki je znal brati. To znanje, za katerega bi se morali vsak dan goreče zahvaljevati, namreč ni bilo samoumevno.  

Fatalni gospod Darcy v Prevzetnosti in pristranosti pravi, da bi žensko, ki bi zanimala njega, moralo krasiti obilno branje. To so bili časi, ko so ljudje po vaseh čakali poštarja, ki je prinesel časopis, v katerem so v nadaljevanjih objavljali zgodbe avtorji, kot sta bila Charles Dickens in William Thackeray.

Je Prešeren veliko bral? Zagotovo je veliko bral njegov prijatelj Matija Čop (ki pa potem od sebe ni dal nobene fige, kot mu je očital prijatelj pesnik).  

Že takrat je potekala razprava o tem, kaj je bolje za ljudi, visoka ali preprosta ljudska književnost. Na delu je bila tudi že cenzura, ko je leta 1846 Prešeren izdal novo zbirko, je med drugimi iz nje odletela tudi sedanja slovenska himna Zdravljica.  

Po drugi svetovni vojni, potem ko so si ljudje malo opomogli, so tudi pri nas vsi začeli kupovati knjige. Izhajale so lepo vezane zbirke, knjige na metre, po barvah, Naša beseda rdeča, Nobelovci v različnih barvah, vezani v usnje. Bili so modni avtorji, cele zbirke doktor romanov, pa poljudni pisatelji, kot sta bila Hans Helmut Kirst in Johannes Mario Simmel, ki so danes v glavnem pozabljeni.  

Včasih se sprašujem, kdo bo ostal od današnjih zvezdnikov, od vseh teh Skandinavcev, Fincev, pa raznih Eleganc ježa, Skrivnosti praštevil. Bo ostala Elena Ferrante, Sally Rooney, bo Olga Tokarczuk ali pa bo še ena lepo vezana knjiga, kjer so odloženi in pozabljeni nekoč prejemniki najvišje nagrade za literaturo? Bo nekdo morda čez 50 let odkril zame eno najboljših knjig zadnjih let, Mlekar Anne Burns? Tako, kot se danes kdaj pa kdaj pojavi kakšen Stoner Johna Edwarda Williamsa? Tudi Jane Austen je morala biti na novo odkrita, ne pa tudi zelo dobra George Elliot na primer. Skoraj pozabljeni so pisatelji tako imenovane izgubljene generacije, ki jih opisuje Gertrude Stein v Avtobiografiji Alice B. Toklas. In še mnogi drugi.

Bralna javnost se vznemiri, ko na novo, morda zaradi novega prevoda, odkrije kakšnega starejšega mojstra, kot je Lawrence Durrell. Takih mojstrov, ki čakajo nove prevode, malo reklame, je toliko, da boli srce, ker ne bodo vsi prišli na vrsto in ker sodobni bralci morda nikoli ne bodo zapluli v njihov izjemno napisan svet. Meni eden izmed najljubših Isaac Bashevis Singer, fantastična Doris Lessing. Ali pa Charles Bukowski, Kurt Vonegut, pa spet moj najljubši Josef  Škovercky in tako naprej.  

Kdo bo še vzel v roke eno najbolj kontroverznih in tudi pretresljivih knjig Baraka s punčkami, ki jo je napisal pisatelj, ki se je podpisoval kot Ka-cetnik, iz kratice KZ in s številko, ki jo je imel v koncentracijskem taborišču. Knjige, ki so te oblikovale med odraščanjem in na katere se spomniš, ko te znova pretrese nekaj, kar bereš, kot je na primer knjiga Cesta Cormaca McCarthyja.

Knjige naj bi že zdavnaj, arhaično rečeno, pobral hudič. Konec so jim napovedali že večkrat

Pa ni tako, sploh ne. Poglejmo nekaj številk.  V Veliki Britaniji so lani prodali 199 milijonov knjig, številne države poročajo o rasti prodaje knjig. V Združenih državah Amerike so leta 2021 prodali rekordnih 843 milijonov knjig. Ne samo to, odprli so tudi 247 novih knjigarn.  

Med pandemijo so vsi začeli brati

Se še spomnimo tistih dni leta 2020, ko nas je oblila zona zaprtja? Takrat se je začela nekakšna renesansa branja knjig. Pojavil se je ključnik #booktok. Na Tiktoku se ga je spomnila takrat 16-letna Kate Wilson. Do danes je dosegel več milijard ljudi, leta 2021 je pomagal prodati 21 milijonov knjig.  

Ena izmed knjigarn je poročala, da je nalepila priporočilo Booktok in prodaja je porasla za 220 odstotkov. Prav zato, ker so ga pograbile založbe, knjigarne, že nekoliko izgublja svoj čar. Pri Booktoku gre namreč za čustveno potovanje, ne toliko za slog, kakovost, ampak predvsem za osebno izkušnjo, ki jo bralci nekako delijo od ust do ust, seveda v tem stoletju prek spleta.

Po mednarodni raziskavi so generacija, ki največ bere, milenijci (26 do 40 let), 80 odstotkov jih je prebralo knjigo v zadnjem letu.

Kaj bereta dva naša milenijca, igralca, zvezdnika serije Skrito v raju?

Zadnja knjiga, ki jo je prebrala Gaja Filač, je Beograjski trio Gorana Markovića. Najljubše knjige nima, zelo pa se je je dotaknila knjiga Belo se pere na 90 Bronje Žakelj.

Matej Zemljič, knjiga, ki jo je prebral nazadnje, je Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova, ker se v njej prepletata resničnost in domišljija. Tudi on se ni odločil za najljubšo knjigo, vseeno pa izpostavi Vojno in mir Leva Nikolajeviča Tolstoja.    

Po pandemiji se kaže še en nov trend, bralci, predvsem mladi, se vračajo k natisnjeni knjigi, raje imajo natisnjeno kot e-knjigo, vračajo se v knjigarne in knjižnice, spet se govori o vonju knjige in tistem posebnem vonju knjižnic in knjigarn.

Pri nas glede na statistiko morda še nismo ravno v tem trendu.

Italijanski pisec, specialist za mladinsko literaturo in pedagog Gianni Rodari je že leta 1962 pisal o tem, kako otrokom priskutimo branje.

Na primer, otrok bo branje zasovražil, če predstavite knjigo kot alternativo televiziji in v današnjem času tudi vsej drugi pametni tehnologiji.

Otrok bo branje zasovražil, če ga nenehno prepričujete, da ne mara branja, ker bere premalo, če knjige postanejo orodje mučenja (beri pol ure, beri za pisalno mizo, beri v tišini, beri in piši natančno obnovo, beri in sproti podčrtuj neznane besede ali odgovarjaj na natančna vprašanja in tako naprej). Branje ne sme biti preveč pedagoško, naj literatura vzgaja sama. Temeljna ideja je, da je branje sprostitev in užitek.  

In potem pridemo do šol. Otroci se morajo spopadati z deli, ki so napisana v jeziku, ki ga skoraj ne razumejo, kaj šele sveta, ki ga opisujejo. Ljubezni do branja to zagotovo ne spodbuja. Sprašujem se sicer, kaj bi bilo, če bi otrokom ponudili obvezno branje Harryja Potterja. Morda tudi to ne bi pomagalo in bi jih odvrnilo, ker bi bilo obvezno, še od tiste edine knjige, ki bi jo morda v življenju z užitkom prebrali.  

Vprašanje je tudi, ali otroci sami pišejo dovolj? Da se preizkušajo v najprej izrazito okornih sestavkih, ki pa bodo sčasoma postali vse bolj elegantni in dodelani? Da jih ne bo potem v prvem letniku gimnazije popadla groza, ko bo učiteljica pričakovala, da bodo v eseju primerjali Kasparja Hauserja in Goethejevega Fausta. Poleg tega, ali ni najboljši način, da se otroci naučijo slovničnih pravil tako, da jih uporabljajo, ne da se jih učijo na pamet do neznanskih podrobnosti. Morda blasfemično razmišljanje, ampak po vzoru na Booktok tudi sama govorim iz osebne izkušnje.        

Otrok pa ob tem ne bi smeli ujčkati in tudi ne podcenjevati. Branje je res užitek sloga, zgodbe, likov, novih svetov, humorja, zafrkancije. Otroci naj berejo za užitek in zabavo. Le to je pot do branja. Vendar malo potiska in tudi vzpodbudne prisile po mojem nič ne škodi.

Kaj  danes beremo?  

Kriminalke so v veliki meri prevzele vlogo doktor romanov. Če so še v 70. pisateljice predstavljale največ 20 odstotkov avtorjev, jih je danes že več kot polovica.  

Pri nas je značilen razcvet domače literature, samoizpovedne knjige na primer gredo za med.  

Kako sploh izbrati knjigo v tej milijonski preobilici, v tej strahoti izbire, ko te neprestano pesti občutek, da nekaj zamujaš?

Pomembno merilo so lahko nagrade. Nobelova nagrada na primer, čeprav se včasih sprašujem, zakaj ne podelijo nagrade tudi kakšnemu res priljubljenemu pisatelju, pisateljici? Na primer Harukiju Murakamiju, Margareth Attwood. Zakaj nenazadnje ne dobi Nobelove avtorica, ki je v zadnjih desetletjih največ naredila za branje, to je J. K. Rowling. Je pa res, da Nobelova včasih opozori na koga, ki bi ga morda spregledal, na primer na fantastično Olgo Tokarczuk. Bookerjeve nagrade so ponavadi zanesljiva izbira, včasih tudi Pullitzerjeve.  

Včasih pa greš kar za nosom kot nekoč, ko mi je v majhni knjižnici na otoku Unije nekaj reklo, naj si sposodim knjigo Polovica rumenega sonca avtorice z dolgim in nenavadnim imenom Chimamanda Ngozi Adichie, ki je potem postala ena mojih najljubših.  

Lahko tudi bolj sistematično iščeš avtorje z enega območja, zame je to trenutno Balkan, kjer so res dobri ustvarjalci, kot je Lana Baštašić, Rumena Bužarovska, mednarodne zvezde, kot je Bekim Sejranović, Saša Stanišić in še mnogi.

So pa tudi priporočila ljudi, ki jih ceniš. Irena Štaudohar je novinarka Sobotne priloge in pisateljica, avtorica več uspešnic. Zadnja knjiga, ki jo je prebrala, je Imperij izvrstnega poljskega novinarja in pisatelja Ryszarda Kapuściskega. Tako kot vsem, ki veliko, ogromno berejo, ji je zelo težko izbrati najljubšega avtorja, avtorico. Tudi ona pa se vedno znova vrača k Tolstoju, Ani Karenini, kjer Tolstoj, kot pravi, vse opazi, veter, ki potegne čez krošnjo, ko gre Vronski mimo, kako čudna ušesa ima Anin mož, kako Ana trepeta, ko prvič zagleda Vronskega. Ljuba sta ji še Čehov in Shakespeare. In Bear kanadske pisateljice Marian Engel o ženski, ki se je zaljubila v medveda.

Kaj pa moje najljubše? Zelo, zelo težko je. Nekaj sem jih naštela že v besedilu, Singerjeva Mešuge, pa seveda Dostojevski, srednješolska ljubezen. Zelo rada imam zabavne knjige, kot so Bridget Jones, pa zbirko o Jadranu Krtu. Če pa bi se res morala odločiti za najljubšo, bi bil to še vedno Dobri vojak Švejk.  

Kaj se še dogaja v svetu knjig?

V zadnjih nekaj letih se je v skladu s kulturo prebujenosti pojavilo več dubioznih pobud, ko gre za literarne klasike. Predlogi, da bi spreminjali tekste avtorjev, kot je Agatha Christie, Jamesa Bonda Iana Fleminga, cenzurirali bi Henryja Millerja, opozarjali pred branjem V vrtincu, Karla Mayja in njegovega Vinetuja, Roalda Dahla, Marka Twaina in tako v nedogled.  

Te sicer na prvi pogled hvalevredne pobude, ki skušajo iz knjig pregnati rasizem in mizoginijo, nekako sovpadajo z moralno paniko v ZDA, ko starši zahtevajo umike knjig zaradi najmanjše stvari, ki jih zmoti, ki ni v skladu z njihovo vero, prepričanji. To je mnogo več kot cenzura. To je infantilizacija celotne družbe, ki se kaže tudi na univerzah, kjer opremljajo knjige z opozorili pred vsebino, ki bo študenta/ko morda prizadela, razžalila.

Iz ameriških knjižnic, šolskih in javnih, so umaknili več kot 2500 domnevno neprimernih naslovov, med njimi so tudi imena kot Toni Morrison in Margaret Atwood. Police se praznijo.  

Razumljivo je, da avtorji, ki ustvarjajo danes, pazijo, da ne žalijo ljudi zaradi rase, spola. Kot je pripovedovala Evangeline Evaristo med obiskom v Ljubljani, sama uporablja tako imenovane 'proof readerje', ki iščejo v besedilu ravno takšne zdrse. Popravljanje knjig za nazaj pa je nedopustno. Zakaj neki bi se pretvarjali, da ni bilo rasizma, seksizma?  

Za konec

Na  splošno danes beremo več, če štejemo še digitalne vsebine, pa študijske knjige in tako naprej. Slovenci sicer nekaj manj kot drugi in tudi manj razumemo, kar preberemo.  V tem smislu smo precej nebogljeni. To pa ne vpliva na soljenje pameti in vsevednost, ki temelji na ničemer. Če vsaj malo veš, imaš tudi kakšen dvom ali dva. In z branjem se krepi sposobnost kritičnega razmišljanja.

Na splošno, globalno gledano pa smo lahko, kar zadeva branje, optimisti, knjige se 175 let po Prešernovi smrti dobro in vedno bolje držijo.

In ko smo že pri tem, naj pristavim še profesionalni lonček. To velja tudi za televizijo, tudi TV so napovedovali propad, pa se še kar dobro drži.