Pot do bolj trajnostne preskrbe s hrano

Sistem preskrbe s hrano v Sloveniji je netrajnosten, kar se kaže v kritično nizki samooskrbi z rastlinsko hrano, velikem uvozu hrane, nižji ceni hrane, ki je škodljiva zdravju in okolju, ter dražji hrani, ki je zdravju in okolju bolj prijazna, povečevanju debelosti, velikih količinah zavržene hrane, zmanjševanju površine njiv in tudi v tem, da kmetje ne dobijo poštenega plačila za svoje delo. Kakšne so rešitve?

Če bomo ob stopnjujočih se posledicah podnebnih sprememb hoteli pridelati vsaj toliko hrane kot zdaj, bo – je – nujna večja odpornost kmetijske pridelave na podnebne spremembe. To pomeni različne posredne in neposredne prilagoditve, večjo raznolikost pridelave in modernizacijo kmetij. Strateški načrt skupne kmetijske politike (SN SKP) za obdobje 2023-2027 za naložbe, usmerjene v prilagajanje na podnebne spremembe, namenja več denarja kot v zdajšnjem programskem obdobju.

Pomembno bo, da bodo te intervencije oblikovane tako, da jih bodo lahko kmetje v čim večjem obsegu uveljavili. Poleg prilagajanja bo kmetijski sektor moral pospešeno izvajati tudi ukrepe blaženja podnebnih sprememb. SN SKP za prihodnje obdobje je na tem področju še vedno premalo ambiciozen.

Eden od pomembnih ukrepov tako prilagajanja kakor blaženja podnebnih sprememb je ekološko kmetovanje, ugotavlja tudi pred kratkim objavljeno poročilo o stanju okolja v Sloveniji. Slovenija si je v SN SKP postavila cilj, da bo do leta 2027 v ekološko kmetovanje vključenih 18 odstotkov površin (zdaj 11 odstotkov). Namenja tudi več denarja za razvoj ekološkega kmetovanja kot v zdajšnjem programskem obdobju, vendar pa je to po mnenju okoljskih nevladnih organizacij premalo za večji preboj ekološkega kmetovanja.

Trdnejše verige preskrbe s hrano

Bolj trajnostna preskrba s hrano pomeni tudi prednost pridelavi rastlinske hrane za ljudi pred hrano živalskega izvora. Trenutna struktura kmetijske proizvodnje ni usklajena s prehranskimi potrebami prebivalcev Slovenije, saj je pretirano usmerjena v pridelavo mesa in mleka, medtem ko imamo velik primanjkljaj sadja in zelenjave.

Stopnja samooskrbe s sadjem se je lani zaradi slabih vremenskih razmer znižala za 22 odstotnih točk na zgolj 14 odstotkov, z zelenjavo pa za štiri odstotne točke na 44 odstotkov. Medtem se je pri mesu stopnja samooskrbe lani povečala za eno odstotno točko na 85 odstotkov, kažejo podatki statističnega urada.

Zaradi nizke samooskrbe veliko hrane uvozimo. Lani smo jo po podatkih državnih statistikov uvozili za 2,3 milijona ton hrane in pijač, kar je bilo skoraj trikrat toliko kot leta 2000. Več kot 70 odstotkov te hrane je predelane. Drugi pomenljiv podatek, sicer iz leta 2020, je struktura uvoza potrošene hrane, ki kaže, da več kot 70 odstotkov potrošene hrane predstavlja uvožena, le približno tretjina hrane je slovenskega izvora.

Z uvozom torej k nam prihaja predelana in praviloma manj kakovostna, cenena hrana, kar se odraža v ponudbi na trgovskih policah, čeprav trgovske verige prepričujejo, da ni tako. Komuniciranje trgovcev, kolikšen delež slovenske hrane predstavlja ponudba na njihovih policah glede na celotno ponudbo hrane, bi moralo biti bolj transparentno.

Seveda pa delež slovenske hrane, ki pristane na trgovskih policah – te so v Sloveniji glavni prodajni kanal hrane –, ni odvisen le od trgovcev, temveč tudi od živilsko-predelovalne industrije. Ta praviloma kupuje tisto surovino, ki je na voljo v dovolj velikih količinah, in tisto, ki je na voljo po najbolj ugodni ceni. V obeh primerih ta ni vedno slovenska. Navsezadnje tudi od kmetov ne gre pričakovati pretiranega patriotizma, kar je pokazala sicer neposrečena ponudba vlade za državni odkup vse slovenske pšenice v letošnji sezoni.

Trg je odprt, pridelovalci prodajo tistemu, ki jim plača več. Tukaj pa pristanemo pri trdnosti odnosov znotraj verig preskrbe s hrano. Medtem ko nekatere verige, zlasti mlečna, dokaj zgledno delujejo, se druge (npr. zelenjavna) ne zmorejo/nočejo? vzpostaviti. SN SKP za prihodnje programsko obdobje obljublja finančno pomoč pri povezovanju akterjev znotraj verig, razvoj lokalnih dobavnih verig in izboljšanje položaja kmetov.

Podpora potrošnikov za boljše odločitve

Zadnji člen v verigi pa so potrošniki, ki vlečejo končne odločitve. Za slovenske je značilna velika cenovna občutljivost, ki sta jo energetska in prehranska draginja še povečali. Nizka cena je glavno vodilo pri odločitvi za nakup hrane in ukrep spremljanja cen košarice osnovnih živil takšno obnašanje še dodatno spodbuja.

A kot je na nedavni okrogli mizi Umanotere poudarila predsednica Zveze potrošnikov Slovenije Breda Kutin, od potrošnika ne moremo pričakovati, da bo »pametno izbiral«, če se ga ne bo ustrezno usposabljalo in če ne bo primerne ponudbe. Podpreti ga je treba z izobraževanjem, davčno politiko, ki bo podpirala prehranske izbire, ki so primernejše za zdrav življenjski slog, in bolj obdavčila tisto, kar je manj primerno. Sodelovanje med potrošniki in kmeti se je že začelo, manjka še trgovina, ki mora postati bolj transparentna, meni Kutinova.

Ob snovanju ukrepov za blaženje prehranske draginje smo povsem pozabili na zavrženo hrano. Količine te se v Sloveniji zmanjšujejo boleče počasi, največ hrane pa zavržejo prav gospodinjstva.

Za prehod prehranskega sistema v bolj trajnostnega so poleg sprememb kmetijske politike pomembne tudi spremembe drugih sistemov, ki so s prehranskim povezani, zlasti energetskega in infrastrukturnega. Pa vendar je kmetijska politika ključen vzvod za takšno spremembo.

Težava pa je, kot pravi agrarni ekonomist Aleš Kuhar, da v Sloveniji nimamo jasne družbeno relevantne usmeritve, v katero smer želimo, da se prehranski sistem premakne. Vzroki so premalo znanja in podpore v javnem sektorju. Namesto premikov se razmere umirja – da ne bodo glasu povzdignili eni ali drugi znotraj kmetijskih vrst –, s tem pa zaviramo sistemski napredek.