Glasba

Železne stopinje: Pripadnost in zvestoba glasbi, ki žge

Ljubljana, 12. 06. 2022 07.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 10 min
Avtor
Boštjan Tušek
Komentarji
16

Ljubitelj metal glasbe Denis Brnčič je približno pet let nazaj obelodanil dokumentarec Železne stopinje o slovenskem metalu in njegovih akterjih. Nedavno nazaj je luč sveta ugledala tudi knjiga, v kateri je povedanega še veliko več oz. tudi vse tisto, kar ste morda v filmu pogrešali. Film je bil odlično sprejet, prvi natis knjige pa prav tako že pohaja. V pogovoru nam je zaupal več o obeh projektih, domačemu metalu in vsem, kar spada zraven.

Čestitke za film in knjigo, kateri je bil najboljši komentar, ki si ga dobil glede enega in drugega?

Največ mi je pomenilo to, da mi je veliko ljudi, ki niso metalci oz. ne poslušajo metal glasbe, povedalo, da jim je bil film zelo všeč. S čimer sem dosegel dve stvari: da se zadeva vpiše v zgodovino slovenske glasbe, drugo pa, da to vidi čim več ljudi.

Zakaj misliš, da ti je to uspelo?

Idejo sem dobil, ko sem gledal film The Story of Anvil. Takrat sem pomislil, koliko podobnih junakov imamo v Sloveniji. Po ogledu filma se je v meni nekaj prelomilo in sem se odločil, da bom posnel film. Skrbelo me je, da zadeva ne bo zanimala veliko ljudi, a me je Tamara Pirih, novinarka, ki tudi govori v filmu in knjigi, pomirila. Dejala mi je, da bo vse v redu, ker sem delal iz srca. In dejansko sem potem pristopil tako in se nisem več oziral na to, ali bo komu všeč ali ne, temveč sem v oboje, tako film kot knjigo, izlil svoje srce.

Ljubitelj metal glasbe in poslovnež Denis Brnčič je leta 2017 predstavil dokumentarec o domačem heavy metalu Železne stopinje. Nedavno pa je izšla istoimenska knjiga, ki ponuja še bolj poglobljen vpogled v to sceno.
Ljubitelj metal glasbe in poslovnež Denis Brnčič je leta 2017 predstavil dokumentarec o domačem heavy metalu Železne stopinje. Nedavno pa je izšla istoimenska knjiga, ki ponuja še bolj poglobljen vpogled v to sceno. FOTO: Nika Uran

Železne stopinje se zdijo kot tvoj solo izlet v čas, ko si odraščal, ko si se srečal s heavy metalom, skratka tvoj pogled na sceno, čeprav v bistvu vse, kar se pove, prepuščaš akterjem?

Ne gre za biblijo ali enciklopedijo, temveč za mojo zgodbo, ki sem jo živel z akterji, ki so izbrani. Vem, da je še veliko drugih bendov, a noter so tisti, ki so naredili name največji vtis. Glasbeno sem poznal vse, večino pa sem osebno spoznal šele pri nastanku filma, ko smo delali intervjuje. Bil sem del te scene, nisem pa se obremenjeval z ostalimi zadevami. Enostavno vem, kdo mi je všeč, morda je obstajal še kak bend, izvajalec, a name pač ni pustil takega pečata kot ti, ki so v knjigi in filmu.

Slovenska heavy metal scena je bila dokaj majhna, hkrati pa je bila nek približek tujih bendov v tujini, vsaj na začetku.

Zame so bili neverjetni npr. Sneguljčica ali recimo, ko sem videl v živo nastop Lenih kosti, zares brutalno. Bil sem v šestem razredu osnovne šole, zanje sem slišal približno pol leta prej. Imeli so koncert na Fužinah, oni, Krom in Turbo, in ko sem to videl kot mulec, Milana Krušiča, ki je bil prava zverina na odru, so naredili pravi performans. Docela noro, dejansko so bili posebni, kot bi prišli z drugega planeta.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Če je bil na začetku Black Sabbath, potem so prišli ostali, je veljalo, da je vse, kar je žgalo, bil heavy metal?

V bistvu v 80. letih nisem kaj prida poslušal ne Black Sabbath ne Deep Purple, kar mi je bilo do neke mere zateženo, prej kake W.A.S.P., Motley Crue, Van Halen, Helloween, Accept ali Judas Priest. Kar mi je bilo že takrat res osupljivo, večino tega precej poslušam še danes.

Se ti zdi, da se ti je na nek način glasba iz 80. let bolj usedla v srce in dušo, drugače kot danes, da ni to zgolj romantičen pogled in nostalgija?

Zagotovo je bilo drugače, po sebi vem, da sem prišel do dveh ali treh albumov na mesec, zdaj pa imam večino v digitalni obliki, kar pomeni, da ni več tistega, da dobiš ploščo, jo povonjaš, prebereš ovitek in jo poslušaš do nezavesti. V novejših časih se je to nekako izjalovilo.

Prva naklada dvesto izvodov je že skoraj pošla.
Prva naklada dvesto izvodov je že skoraj pošla. FOTO: Miha Dolenc

Po drugi strani je res, da danes s par kliki najdeš vse, skratka je lažje dostopno. Glasba je zato nekoliko izgubila na sami vrednosti, spet pa je treba vedeti, kaj pravzaprav iskati v poplavi vsega.

Glasbo sem vedno doživljal skozi srce, še vedno spremljam zvrst metala, ki me zanima. Nikoli nisem bil za black in death metal, rad imam, da je dober vokal, da dobro žge, a ko nekoga odkrijem, ga potem intenzivno poslušam. Trenutno v avtu nažigam ameriško zasedbo Dorothy.

Pomaranča je pokazala vrhunsko kakovost in ji namenjaš tudi največ prostora tako v knjigi kot filmu. Mijo Popovič je izjavil, da zanje ni bilo seksa, drog in rokenrola, ravno zato da so lahko odigrali vse v nulo, Benč pa je v njih videl oz. so mu predstavljali ravno to: seks, droge in rokenrol.

Posnel in zapisal sem to, kar je Mijo izjavil. Morda pa ni bilo vse povsem tako, kot je bilo povedano (smeh). Pomaranča so dejansko vsak teden vadili tudi po petkrat ali šestkrat, dejansko so bili zavzeti in so zagotovo tudi zato zveneli tako dobro, kot so.

Kaj te je v času nastanka filma in knjige najbolj presenetilo? Mene recimo, da je bil Vili Resnik dober kitarist, ki je začel kot metalec in je pel v neki kvazi angleščini (Herbie), nastopil z Odiseja 2000 na Gitarijadi ali da je Benč iz M.A.S.H. naredil YUNK ali pač Dominik Kozarič v Breznu zla.

Vse to bi šlo v pozabo, če tega ne bi dokumentirali, kar je bil tudi namen, da se vse te zadeve ne pozabijo. Stvar, ki je nisem vedel, pa je bila, da je drugi album Mary Rose po fenomenalnem prvencu Rocks Off zgorel v požaru studia Tivoli. Kar me je precej presenetilo. Sicer pa so Mary Rose name naredili velik vtis, saj kar nisem mogel verjeti, da tako lahko zveni slovenski bend, Ekijeva kitara je zares vrhunska.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Kaj ti pove, da je bila slovenska metal scena v bistvu precej omejena, pesmi niso vrteli po radiu ali TV, skratka ni bila ravno široko podprta, a so bili koncerti vseeno v 80. in 90. letih vedno polni?

To je metal, tako je bilo in tako je tudi danes. Če greš na metal koncert, bodo vedno ljudje, nikoli ni prazno kot v trugi. Sploh če gre za znan bend. Gre za pripadnost in zvestobo tej glasbi, zato trdim, da smo metalci najbolj zvesto občinstvo. Če bi vsaj en glasbeni urednik to dojel, da obstaja občinstvo, navsezadnje tudi v poslovnem smislu, kjer velja, da si vreden toliko, kolikor ljudi pritegneš.

Zakaj recimo tudi Šank Rock, Rdeči baron, Requiemu pa ste v filmu namenili en stavek?

Requiem so bili na sceni kasneje, v 90. letih, v Sašo Einsiedler pa smo bili takrat vsi zaljubljeni, saj je vodila oddajo, v kateri so vrteli tovrstno glasbo, hkrati pa smo želeli imeti še žensko mnenje in pogled. Šank Rock so v mojem obdobju dejansko bili kot slovenski Bon Jovi, pop rokerji, zaradi česar so mi bili vedno všeč.

Precej omenjaš Lene kosti in vtis, ki so ga pustili nate. Kam se je v filmu in knjigi izgubil Milan Krušič, sicer eden boljših metal frontmanov pri nas?

Izredno mi je žal, da ni privolil v sodelovanje, saj mu na odru v Sloveniji praktično ni bilo enakega. Drugi, ki manjka, je Marko Lebar, zdaj Mark Lemer, ki mi je dejal, da ga življenje pred spremembo imena ne zanima in da naj se glede YUNK zmenim z Benčem. Za oba pa mi je zelo zelo žal, da nista v filmu in knjigi, ker bi enostavno morala biti zraven.

"Ko greš na metal koncert, kupiš majico in zgoščenko, s čimer podpreš bend. Bistvo je dobra glasba in zabava. Metal je način življenja, neka drža, strast in pa žgati mora."
"Ko greš na metal koncert, kupiš majico in zgoščenko, s čimer podpreš bend. Bistvo je dobra glasba in zabava. Metal je način življenja, neka drža, strast in pa žgati mora." FOTO: Primož Jereb

Je pa zraven zato basist Tilen Hudrap, ki je verjetno najbolj aktiven na tujem, četudi je rojen šele leta 1988, širše pa deluje od leta 2010.

Ko sem začel raziskovati o njem, se mi je zazdelo, da je v metalu na nivoju Petra Prevca ali naših kolesarjev, skratka, na svetovnem nivoju. Sodeluje oz. je sodeloval pri U.D.O., Pestilence, Viscious Rumours in zagotovo še ni rekel zadnje besede in bo posegel še višje, zagotovo.

Kje je Noctiferia?

Njim gre vse spoštovanje, ni dvoma. Glavni razlog, zakaj jih ni zraven, pa je dejstvo, da niso iz 80. let in se me glasbeno niso nikoli dotaknili. Priznam in privoščim jim vse uspehe, jih popolnoma spoštujem. Nočem, da bi bilo narobe razumljeno. To ni stvar Noctiferie, da meni ni všeč, a ta zvrst metala mi enostavno ne ustreza.

V dveurni film ne gre ravno veliko, naslednji logični korak je bila knjiga. So obstajale določene meje in omejitve?

Šlo je za projekta za dušo, moj posel je sicer drugje. Hkrati sem neodvisen in mi ni treba sklepati kompromisov. Zadevi sta tu, da ju lahko konzumira, kdor koli si to želi. Z vsakim sogovornikom smo posneli vsaj eno uro materiala, ideja je bila celo o seriji, a s tem bi bili seveda povezani precej višji stroški.

Pa si izvedel vse ali so kakšne anekdote, ki so ostale neobjavljene?

Izvedel sem vse, kar sem želel. Namenoma smo ponekod pustili surov material, kar deluje bolj avtentično. Film smo izdali tudi na nosilcu DVD, kjer so dodane nalepka in fotografije s snemanja dokumentarca.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Kaj je bila glede filma/knjige največja dilema oziroma težava (če izvzameva finance) in kako ste to potem reševali?

Finančno strukturo smo imeli solidno, saj sem po izobrazbi ekonomist, imeli pa smo vsaj na začetku precej tehničnih težav. Nekaj časa smo imeli težave z mikrofoni, a se je Miha Tozon, direktor fotografije, vizualno zelo potrudil. Morda bi, ko gledam nazaj, dodal več oz. daljše glasbene vložke.

Osebno se mi zdi, da je metal publika ena najboljših, najbolj zavzetih, podpre tudi majhne bende in predskupine, čeprav se zdi na pogled najbolj divja, a bolj miroljubne in prijazne ljudi nobeden nobenemu nič noče pravzaprav težko srečaš.

Drži, ko greš na metal koncert, kupiš majico in zgoščenko, s čimer podpreš bende. Bistvo je dobra glasba in zabava.

Zdi se, da je film precej večji zalogaj kot knjiga, ali se je potem izkazalo drugače?

Res je. Sploh ker po izobrazbi nisem filmar in sem se projekta lotil res ljubiteljsko. Zdaj, ko sta oba projekta pod streho, lahko rečem, da je bila knjiga veliko bolj stresna. Pokoronski časi so na gospodarstvu pustili pečat. Kot zanimivost naj povem, da smo morali iskati popolnoma nove sponzorje, ker tisti, ki so podprli film, enostavno niso zmogli še ene podpore, ne glede na to, da je bil film izredno uspešen. Ob tej priložnosti bi se še enkrat zahvalil vsem sponzorjem, tako filmskim kot knjižnim. Najpomembneje je, da ima Slovenija dokumentarni film in knjigo o nastanku metala na domačih tleh. Vse ostalo niti ni pomembno. Uspeli smo in to je to, kar šteje.

 Knjigo Železne stopinje v štirih izvodih že hrani ljubljanski NUK skupaj z izvodom DVD filma.
Knjigo Železne stopinje v štirih izvodih že hrani ljubljanski NUK skupaj z izvodom DVD filma. FOTO: Denis Brnčič

Film je imel svojo pot po festivalih, zdaj je na YouTubu z angleškimi podnapisi, kaj pa si želiš za knjigo? NUK jo baje že ima.

NUK je dobil štiri izvode knjige, tudi izdajo DVD filma. V kratkem knjigo dobi tudi knjižnica na Filozofski fakulteti. Da bodo študentje, ki se ukvarjajo s preučevanjem glasbene zgodovine in subkultur imeli dostop do literature. Knjiga se zelo uspešno prodaja. Upam, da kmalu pridemo na finančno nulo in da se projekt pokrije. Mislim, da nam bo to uspelo. Prvi natis je že skoraj razprodan. Zelo me veseli, da knjižnice iz cele Slovenije knjigo naročajo. Največ pa mi pomeni, da je knjiga ljudem všeč. Največja želja pa je, da ne bi dolgo ostala edina knjiga o slovenskem metalu. Želim si, nekdo naredi pravo enciklopedijo metala.

Tvoj najljubši domači in tuji heavy metal bend je?

Pri domačih, če izvzamemo Pomarančo, zagotovo Mary Rose in prva postava Lenih kosti. Od tujih pa Queensryche. Slednje sem videl trikrat, a mi gredo na živce spremenjene postave, ker zame to ni več to. Judas Priest ali Iron Maiden so imeli morda eno, dve rošadi, kar še sprejmeš, a oni so tako ali tako metalski bogovi.

Kaj je metal, si v glavnem spraševal druge, kaj pa praviš sam, kaj je zate metal?

Metal mi pomeni ogromno. Spremlja me, na življenjski poti. Predstavlja mi izredno pomemben del mojega življenja. Neko varno luko, kamor se zatečem v neurjih življenja in veliko zabavo ob veselih trenutkih. V mojem življenju že petintrideset let dan ne mine brez metala. Nosim ga v srcu in je vedno z menoj. Način življenja, drža in strast. Pa dobro mora žgati!

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (16)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Arhaistsdg
12. 06. 2022 10.22
-3
A barve za napis pa design vzeli pa od filma BACK TO THE FUTURE…
disorderliness
12. 06. 2022 10.19
+1
Jest sem imel svoj bend.
škrga škrga
12. 06. 2022 10.03
+5
Ah, osemdeseta.... Rio, koncerti, Palma....
Rezervni Kristus
12. 06. 2022 10.00
+5
Super. Nisem striktno kovinar,pač pa alternativec na splošno,Slovenci ustvarjajo zelo dober metal in metalci so kul ljudje. Desetletja nazaj so me zelo navdušili Sabaium,zakon,prvovrsten gothic.
Pacek22
12. 06. 2022 09.12
+10
Odlično. Tudi sam sem metalec. Ta glasba mi je vedno dajala neko spodbudo in energijo v življenju. Tudi v najtežjih časih.
grande_pedro
12. 06. 2022 08.48
-16
Slovenski heavy metal?! Prosim vas lepo glasbeni strokovnjaki. Isto, kot da bi nekdo omenil, da imajo v Dupleku piramide iz Gize.
RdečiKarton
12. 06. 2022 09.06
+7
In poanta tvojega komentarja je? Da nimaš pojma kaj pišeš? Da si milenijec? Zgleda te mama v 90h ni pustila ob četrtkih v Palmo, ker si bil še premalinov... Kaj, a po tvojem Interceptor spada pod govejo musko? Štanco? Pa Noctiferia so pop? Kaj je poanta tvojega komentarja? Praktično dokazat da nimaš pojma o glasbi?!
guncelj
12. 06. 2022 09.11
+6
Če ga ti ne poznaš, še ne pomeni, da ni obstajal oz. ne obstaja. Hitro si zarolaj ene Polkaholike, da se pomiriš ob goveji župi.
grande_pedro
12. 06. 2022 12.21
-3
Noctiferia je heavy metal? Palma? Pa dajte ne ga no srat. Potem takem je Luka Basi metalec, pa Domen Kumer straight.
guncelj
12. 06. 2022 13.42
+3
Vidiš kako, po v svojem komentarju naštetih izvajalcih (Basi, Kumer), kar sam veliko poveš o svojem glasbenem znanju in okusu. Verjetno si se tudi v mladosti bal metalcev, pa je travma očitna še danes. Le da jo zdaj izkazuješ skozi anonimne komentarje. Lepo v NUK-a, pa najprej preberi knjigo, potem pa z imenom in priimkom v "kritiko" te scene 😉 Do takrat pa 🤫🤫🤫
grande_pedro
12. 06. 2022 14.42
-4
Guncelj ne govori nebuloz, mislim da se najin pogled na glasbeno sceno ne more primerjati. Konec koncev sem le strokovnjak. lp
guncelj
12. 06. 2022 15.20
+2
škrga škrga
12. 06. 2022 15.27
+2
Strokovnjak ali/in ljubitelj? Če si "samo" strokovnjak, potem verjetno ne veš, da nekateri ne maramo predalčkati zvrsti metala, sploh generacija 80-ih, in rečemo vsej metal sceni heavy metal.
škrga škrga
12. 06. 2022 15.29
+1
Pa še to: metalci smo dejansko redno hodili ob četrtkih v Palmo.
RdečiKarton
13. 06. 2022 09.31
+3
V Palmi sem prvič slišal Skytower, Interceptor, in še mnoge legendarne bande. Ambro aka poreden_ritmični_gim... če si ti strokovnjak, je zemlja ravna! Pojma nimaš niti o popularni glasbi kaj šele o alternativi, podpodju. Edini ki prodaja nebuloze si ti!
Debely
10. 07. 2022 10.46
+1
Če si ti strokovnjak za glasbo, sem jaz Edvard Kardelj.