V 109. letu starosti je umrl tržaški pisatelj Boris Pahor. Znan je po pričevanjih o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji in vztrajnem opozarjanju na slovensko narodno zavest.
V 109. letu starosti je umrl Boris Pahor. (Foto: Luka Cjuha)
Domače in tuje bralstvo ga najbolj pozna po kultnem romanu Nekropola (1967), kjer je popisal lastno taboriščno izkušnjo. Pahor tako ni le zamejski in ne le slovenski avtor, temveč pisatelj svetovnega kova. Nekdanji kulturni minister Zoran Poznič ga je pred leti označil za živega pričevalca zgodovine, ki opozarja na poti in stranpoti 20. stoletja, da jih ne bi ponavljali tudi v 21. stoletju.
Peter Kovačič Peršin, eden Pahorjevih najožjih sodelavcev pri reviji Zaliv, v kateri so leta 1975 objavili prelomni intervju z Edvardom Kocbekom o pokolu domobrancev po drugi svetovni vojni, je o Pahorju pred leti izpostavil dva bistvena elementa. »Prvi je njegova privrženost boju proti različnim ideologijam in totalitarizmom, ves čas je gradil republiko svobode. Druga je njegovo neprecenljivo literarno in publicistično delo; njegova Nekropola in druga dela so svetovna klasika. Skoznje se vselej vije rdeča nit – njegova ljubezen do maternega jezika. Je apostol slovenstva v okolju, ki mu je še danes nenaklonjeno. To zavest svobode je začel graditi tudi v matičnem narodu.«
Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v Trstu, ki je bil tedaj še del Avstro-Ogrske. V otroških in mladostniških letih je bil priča vzponu nacionalistične ideologije, leta 1920 pa tudi požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu, ki so ga izvedli italijanski fašisti. O dogodku je pisal v zbirki Kres v pristanu in v romanu Trg Oberdan. V črtici Metulj na obešalniku je pisal tudi o nasilju nad slovenskim jezikom ob italijanskem prevzemu Trsta.
Med študijem se je začel zavzemati za slovenski knjižni jezik. V tem času je bila v Julijski krajini prepovedana vsakršna javna in zasebna raba slovenščine. Med študijem ga je močno šokiral tudi brutalni napad na slovenskega zborovodjo Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti na božični večer leta 1936 ugrabili in mučili in je za posledicami mučenja v goriški bolnišnici umrl.
Pahor je svojo prvo prozo objavil v celjski reviji Mladika pod psevdonimom Jožko Ambrožič. Leta 1939 je navezal pisemski stik s pesnikom Edvardom Kocbekom. Ta ga je seznanil s sodobnimi literarnimi smermi in mu pomagal pri knjižnem jeziku. V Trstu je bil v tesnem stiku s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci. Iz tega časa je tudi njegovo urednikovanje revij Malajda (1939) in Dvignjeni iz nedelje strmimo v zemeljski krog (1940); slednja si je naslov izposodila iz Kocbekove pesmi Slovenska zemlja v zbirki Zemlja.
Ujamejo ga domobranci in pošljejo v koncentracijsko taborišče
Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan v Libijo, od koder je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru.
Po kapitulaciji Italije se je leta 1943 vrnil v Trst in se pridružil osvobodilni fronti, januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec februarja so ga poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Kasneje so ga prestavili še v druga taborišča, nazadnje v Bergen-Belsen, ki so ga aprila 1945 osvobodili.
Leta 1966 je skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije.
Bil je prejemnik številnih priznanj, med njimi Prešernove nagrade, srebrnega častnega znaka RS in francoskega reda legije časti.
