Moja Vesna, ki je svetovno premiero doživela na letošnjem Berlinalu, je na nedavnem festivalu slovenskega filma Portorož prejela nagradi za najboljšo režijo in za glavno žensko vlogo ter nagrado Art kino mreže Slovenije. Film še danes gostuje na platnu Kinodvora. Foto: BSF/Lew Predan Kowarski
Moja Vesna, ki je svetovno premiero doživela na letošnjem Berlinalu, je na nedavnem festivalu slovenskega filma Portorož prejela nagradi za najboljšo režijo in za glavno žensko vlogo ter nagrado Art kino mreže Slovenije. Film še danes gostuje na platnu Kinodvora. Foto: BSF/Lew Predan Kowarski

V prvi vrsti gre za film o žalovanju in doživljanju izgube, v ozadju pa se prepletajo tudi teme prezgodnjega odraščanja, izseljenske izkušnje, osamljenosti in še marsičesa. Zgodbe v tradicionalnem smislu ima film le za vzorec. Pred nami so člani strte družine, oče in dve hčerki, ki so, kot razberemo iz zgodbe, pred kratkim izgubili mamo, zdaj pa se z izgubo soočajo vsak na svoj način. Mama je v filmu prisotna le v obliki travme, ki družino še toliko bolj pekli zato, ker njena smrt očitno ni bila naravna. Za seboj je pustila osnovnošolko Mojo, srednješolko Vesno in njunega očeta, ki se v novonastali situaciji ne znajde najbolje.

Sorodna novica Sara Kern: Izseljenska izkušnja je osamljena, še posebej, če prestajaš travmo

Vsak od družinskih članov mamin odhod predeluje na svoj način. Vesna je najstniško vihrava, svoje bolečine ne izraža skozi žalost, ampak skozi jezo, uporništvo in brezglavo, na trenutke samouničevalno vedenje. Moja je njeno popolno nasprotje. Bolečino je pometla pod preprogo, prevzela vlogo družinske skrbnice, zaščitnice in tolažnice ter se osredotočila na sestrin zaobljeni trebušček. Njun oče je sicer prisoten, a ne zares. Komunikacija med družinskimi člani ne steče, vsak ostaja zaprt v svojem svetu in se po svoje sooča s travmo.

Moja Vesna je eno tistih žlahtno filmičnih del, ki se ne zanašajo na obilno podporo zgodbe s klasično dramaturgijo, niti se za usmerjanje čustvenega doživljanja gledalca ne zatekajo h glasbi, ampak svojo tiho moč črpajo iz premišljene rabe tistih pripovednih sredstev, ki so filmu najbolj lastna: kamere in kadriranja, svetlobe, barvne palete, zvočnih detajlov, izbire formata slike. Z njimi režiserka gradi edinstveno atmosfero, ki z gledalcem komunicira predvsem na čustveni, intuitivni ravni in manj na intelektualni.

Čeprav je igra celotnega igralskega ansambla zelo subtilna, je film prežet z močnimi občutji, obenem pa vseskozi ostaja zelo intimen, osredotočen na svoje ranjene like in njihove notranje boje.

Iz oddaje Gremo v kino.

Juraj Lerotić, Moja Vesna, Trikotnik žalosti, Črni panter: Wakanda za vedno