Kot nadpovprečno inteligentnega, a nekoga, ki zelo hitro izgubi nadzor nad seboj, se težko obvlada in ga okolica zaradi teh izbruhov dojema kot nasilnega, je klinična psihologinja Sanja Šešok opisala Žarka Gorenjca. A ti njegovi ekstremni, nagli, tudi nepričakovani izbruhi so bili zanj zgolj sprostitev notranje napetosti in tesnobe. Po njenih navedbah si obtoženi namreč zelo želi obvladati svojo jezo, a tega ne zmore, kar privede do razočaranja in notranje razklanosti. Tožilstvo mu sicer očita, da je marca lani v domači hiši v Dolah pri Polici v Grosupljem s pasom kopalnega plašča zadavil 36-letno ženo. Dejanje naj bi storil iz nizkotnih nagibov, ker ga je hotela zapustiti. Gorenjc krivde po obtožnici ne priznava.
Klinična psihologinja je nadaljevala, da ima obtoženi potrebo po nadzoru nad sabo in drugimi v okolju, mnogokrat se počuti nerazumljenega in hitro ogroženega. Nad tistimi, ki naj bi bili po njegovem krivi za njegovo slabo počutje, se hitro znese. »Ves čas je napet. Zelo je podvržen mnenju drugih. Tako gradi samopodobo. Najmanjša kritika mu podre predstave o sebi in zelo hitro se mu zdi, da so ga bližnji izdali, četudi to ni res. Težko prevzema odgovornost za lastna dejanja, to namreč pripisuje drugim,« je opisala Šešokova ter dodala, da gre za nezrel obrambni mehanizem s projekcijo lastnih čustev na druge.
Če jo izgubi, tudi njega več ne bo
Klinična psihologinja je večkrat omenila njegov občutek ogroženosti. Gorenjc naj bi bil namreč nenehno v skrbeh, da ga bodo drugi izkoristili in da se sam ne bo znal braniti. V takih trenutkih je bil dodatno ranljiv, hitreje ga je kaj prizadelo. Notranjo napetost in anksioznost je blažil s pretirano in škodljivo rabo substanc, alkoholom in drogami, kar je bil zanj nekakšen način samozdravljenja. Opisala je tudi njegov odnos s pokojno ženo. »Dlje časa sta bila v ujetem odnosu,« je pojasnila. Do rojstva hčere sta delovala kot eno, kar so v preteklosti potrdili tako on kot žrtvini najbližji. Potem se je vse spremenilo. On ni bil več na prvem mestu. Postavila mu je diagnozo čustveno neuravnovešene osebnostne motnje. »Ko od drugega ne dobi občutka, kako pomemben je zanj, se počuti slabo,« je razložila. Ženo je dojemal bodisi kot zelo dobro bodisi zelo slabo. Zanj je bilo bolj ali manj vse črno-belo. Ko je začutil, in mnogokrat si je to tolmačil napačno, da ga žena kritizira ali zavrača, se je iz strahu pred izgubo začel umikati tudi sam. Strah ga je bilo, da jo bo izgubil, in da takrat tudi njega več ne bo. »Brez nje namreč neha obstajati,« je strokovnjakinja skušala na čim bolj priljuden način opisati stanje obtoženega. Vsaj z njegove strani je bila njuna ljubezen nezrela, je še dodala, saj kakor dvoletni otrok ni razumel, da če ljubljena oseba odide iz vidnega polja, to ne pomeni, da te nima rada, da te je zapustila in se nikoli ne bo vrnila. Ker z njo kaj veliko informacij o sebi ni delil, psihologinja ni mogla priti do več zaključkov. Je pa povedala, da je bila v trenutku napada na ženo Gorenjčeva sposobnost obvladovanja čustev morda res zmanjšana. A to nikakor ne pomeni, da se ne bi zavedal, da je to narobe. »Samo zadržati se ne bi mogel,« je zaključila.
Pred petčlanskim sodnim senatom s sodnikom Bernardom Tajnškom na čelu je svoje izvedensko mnenje predstavil še psihiater Miha Derganc. Tudi on je Gorenjcu postavil diagnozo mejne osebnostne motnje čustvene neuravnovešenosti, z impulzivnostjo, ki lahko hitro privede do agresije. »Človek ima zaradi tega veliko težav v življenju,« je pojasnil. Gorenjc je v zagovoru pripovedoval, kako je žena tiste usodne noči vdrla v njegovo spalnico, ga žalila in mu grozila, da mu bo uničila življenje in vzela hčer. »Počilo« naj bi, ko naj bi mu v prerivanju zlomila prst. »Če bi bil obtoženi izzvan, kakor trdi, potem bi bila njegova sposobnost zavedanja dejanj lahko zmanjšana, a ne bistveno. Če pa ni bil izzvan, dokazov o zmanjšani sposobnosti zavedanja ni,« je sodni izvedenec za psihiatrijo strnil svoje ugotovitve.