Ljubezen gre tudi skozi darila
V Slovenskem etnografskem muzeju se je ohranilo veliko predmetov, povezanih z izkazovanjem ljubezni, in marsikateri je prava ljudska umetnina.
Odpri galerijo
Vožnja zajubljencev po Blejskem jezeru Fototeka SEM
Ljubezenska čustva obstajajo v vseh krajih in časih, le izrazi se spreminjajo. Nekoč so jih zapisovali na kruhke in lectova srca, še ne dolgo tega so si jih izpovedovali z oglasi v časopisih in revijah, danes pa si jih predvsem na spletu. Izkazovanje čustev tako postaja vse bolj neopredmeteno in virtualno, je glavne poteze izkazovanja ljubezni nekdaj in danes povzela dr. Bojana Rogelj Škafar, kustosinja Slovenskega etnografskega muzeja (SEM). Tam še vedno spremljajo, kako si zaljubljenci dvorijo in se obdarujejo danes.
Kot pripoveduje kustosinja za ljudsko likovno umetnost in slikovne vire, ki je pred več kot desetletjem o ljubezenskih darilih in z izkazovanjem ljubezni povezanih šegah in navadah pripravila razstavo Ljubezen je zraku, se je pri nas valentinovo, kakršnega poznamo danes po vzorih iz tujine, ujelo z našo tradicijo spomladanskih svetnikov – sv. Vincencija (22. januar), sv. Valentina (14. februar) in sv. Gregorija (12. marec). Veljalo je, da se na valentinovo, vincencijevo in gregorjevo ptički ženijo, šege ob godovih pomladnih svetnikov pa so simbolizirale predvsem prebujenje pomladi in vzbrst ljubezni.
»Ob valentinovem smo že imeli svoje navade, denimo, peko valentinovih ptičkov, ki so jih otroci iskali po grmovju. Danes pa je ta praznik pri nas predvsem odmev tistega iz anglosaksonskega sveta in je, kot je slišati pogosto, tudi praznik trgovcev, ki pravzaprav narekujejo tudi ideje za darila. Za vsa skupaj pa je značilna predvsem rdeča barva,« je povzela tisto, kar se v teh dneh razkriva na vsakem koraku, še največkrat na blagajni supermarketa. Poleg cvetja si zaljubljenci podarjajo še slaščice pa tudi kaj dražjega, od parfumov do spodnjega perila, torej vsej tisto, kar dobro vpliva na čute. Toda ne smemo pozabiti, da je valentinovo tudi praznik, ki slavi prijateljstvo, je še opomnila sogovornica.
V Slovenskem etnografskem muzeju se je ohranilo veliko predmetov, povezanih z izkazovanjem ljubezni, in marsikateri je prava ljudska umetnina. Med njimi so lepo rezbarjene in poslikane pa tudi z inicialkami okrašene preslice (lesena priprava, na katero se pritrdi preja pri ročnem predenju) in preslične igle, ki so jih mladeniči izdelali z mislijo na svojo izbranko ali pa so jih, če so imeli dovolj denarja, dali delati kakšnemu vaškemu mojstru. Medtem ko se kolovrati pogosto niso ohranili, pa so obdarovanke take predmete skrbno hranile tudi vse življenje.
Zaljubljenci so si pogosto podarjali pisanice, ki so bile navkljub majhni površini jajca bogato popisane in med pripadniki kmečkega stanu in nižjih slojev kot nekakšna ljubezenska pisma ali esemesi. Kakšno bogastvo izpovedi so prenesla, priča rokopisna zbirka, ki jih je Stane Terčak zbral v 30. letih 20. stoletja na območju Marenberga, Kozjaka in Savinjske doline. Med njimi sta bila tudi: Jaz ne maram za bradače, imajo brke, kak krtače, rajši imam mlade fante, ki so lepe gole brade ali pa So hribci, doline, so strme gore, prešmentani fanti pač zvohajo vse. So si pa velikonočne pirhe z ljubezenskimi sporočilci podarjali povsod na Slovenskem, na njih pa so se med drugim našli tudi takšni zapisi, kot so: Pisanka rdeča, ljubezen goreča, če sem dekle za te, pa ozri se na me.
Ljubezenske izpovedi so nosila lectova srca pa tudi trikraljevski kruhki oziroma mali kruhki, ki so imeli tako ali drugače zapisano še ime izbranca ali izbranke. Kot eno najbolj zanimivih daril pa sogovornica izpostavlja trniče, posebne planinske sirčke, ki so jih iz posnetega kislega mleka izdelovali pastirji in pastirice na Veliki in Mali planini (ter jih v zadnjih letih znova obujajo). Bili so v obliki ženskih prsi ter okrašeni s tako imenovanimi lesenimi pisavami, ki so jih podolgovate bogato izrezljane in okrašene paličice pustile vtisnjene v to živilo okrogle oblike. Fantje so jih darovali po par – saj ima tudi ženska prsi u par –, dekletom v spomin in v dokaz ljubezni in zvestobe, prinašali pa so jim jih pozno zvečer po vrnitvi s planine. »Tudi ta užitna darilca so bili nekakšen trajni izdelek, ki so ga ženske hranile tudi po poroki. V našem muzeju jih imamo kar nekaj celo iz začetka 20. stoletja, torej so stari kar stoletje,« je povedala Bojana Rogelj Škafar.
Vselej sta obdarovanje narekovala tudi stan in premožnost. Lepo okrašene in kakovostno izdelane preslice so podarjali le fantje iz premožnejših kmečkih družin, največja priložnost za obdarovanje pa se je tako dekletom kot fantom ponujala predvsem ob skupinskih opravilih, kot so bila košnja, mlatev (ločevanje zrnja od klasja), teritev (priprava lanu za prejo), steljeraja (klestenje iglavcev in spravilo za steljo), celo vožnja gnoja z vozovi na njive. Ob velikih cerkvenih praznikih, ko je v kraj prišel semenj, so s furmani in kramarji, ponekod celo z Dunaja, drugje iz Trsta, prišla tudi imenitnejša darilca iz tujine, kot denimo srebrni, medeninasti ali kositrni prstani, tudi uhani kreoli ter murčki, ogrlice, obeski, broške in gumbi.
»Ob takšnih priložnostih so fantje svojim izbrankam kupili ne samo lectova srca, ampak tudi kakšno židano oziroma pisano ruto, one pa so imele priložnost, da so za svoje fante kupile verižico za uro, pipico ali svilen šal za imenitnejše priložnosti. Cigarete pa so jim pogosto zataknile kar v šopke, največkrat iz nageljev in roženkravta. Čeprav so si zaljubljenci pogosto izročali cvetje, pa se to seveda v nasprotju z drugimi predmeti ni ohranilo,« je povzela kustosinja.
Darila so bila med premožnejšimi, torej meščani in pripadniki plemstva, pričakovano dragocenejša, bolj izbrana, tudi razkošnejša. Pripadnice višjih slojev so si lahko obetale, da jih bodo izbranec oziroma vsaj fantje, ki so jim dvorili, obdarili s kakšno šatuljo ali kosom nakita, pa tudi, da jim bodo napisali kakšno ljubezensko pismo. V višjih slojih je bilo tudi za takšne dejavnosti več prostega časa, medtem ko si jih kmečki fantje in dekleta niso pisali. Pa ne le zaradi slabe pismenosti, ampak predvsem zaradi pomanjkanja časa v trdem vsakdanu, zato je bilo dvorjenje omejeno le na skupinska opravila in praznike.
Zlasti v ljubezenskih darilih v nižjih slojih prebivalstva pa se je kazala velika ustvarjalnost izdelovalk oziroma izdelovalcev, ki po besedah sogovornice znova prihaja v ospredje. »Kot je opaziti, se naklonjenost znova pogosteje izkazuje z doma izdelanimi drobnimi darili, ki kažejo ne samo, da je obdarovalec vložil svoj čas in energijo, temveč je tudi svoja čustva in naklonjenost upodobil in ubesedil bolj osebno, ne le z nakupom izdelka,« je Bojana Rogelj Škafar sklenila pri obojem, česar utegne biti jutri deležen marsikateri valentin ali valentina.
Kot pripoveduje kustosinja za ljudsko likovno umetnost in slikovne vire, ki je pred več kot desetletjem o ljubezenskih darilih in z izkazovanjem ljubezni povezanih šegah in navadah pripravila razstavo Ljubezen je zraku, se je pri nas valentinovo, kakršnega poznamo danes po vzorih iz tujine, ujelo z našo tradicijo spomladanskih svetnikov – sv. Vincencija (22. januar), sv. Valentina (14. februar) in sv. Gregorija (12. marec). Veljalo je, da se na valentinovo, vincencijevo in gregorjevo ptički ženijo, šege ob godovih pomladnih svetnikov pa so simbolizirale predvsem prebujenje pomladi in vzbrst ljubezni.
Svetega Valentina kot zaščitnika zaljubljencev in dobrih prijateljev v Angliji častijo že več kot petsto let, na Slovenskem pa mu je posvečenih relativno malo cerkva, največ na Koroškem. Fototeka SEM
»Ob valentinovem smo že imeli svoje navade, denimo, peko valentinovih ptičkov, ki so jih otroci iskali po grmovju. Danes pa je ta praznik pri nas predvsem odmev tistega iz anglosaksonskega sveta in je, kot je slišati pogosto, tudi praznik trgovcev, ki pravzaprav narekujejo tudi ideje za darila. Za vsa skupaj pa je značilna predvsem rdeča barva,« je povzela tisto, kar se v teh dneh razkriva na vsakem koraku, še največkrat na blagajni supermarketa. Poleg cvetja si zaljubljenci podarjajo še slaščice pa tudi kaj dražjega, od parfumov do spodnjega perila, torej vsej tisto, kar dobro vpliva na čute. Toda ne smemo pozabiti, da je valentinovo tudi praznik, ki slavi prijateljstvo, je še opomnila sogovornica.
Še sirčke hranile vse življenje
V Slovenskem etnografskem muzeju se je ohranilo veliko predmetov, povezanih z izkazovanjem ljubezni, in marsikateri je prava ljudska umetnina. Med njimi so lepo rezbarjene in poslikane pa tudi z inicialkami okrašene preslice (lesena priprava, na katero se pritrdi preja pri ročnem predenju) in preslične igle, ki so jih mladeniči izdelali z mislijo na svojo izbranko ali pa so jih, če so imeli dovolj denarja, dali delati kakšnemu vaškemu mojstru. Medtem ko se kolovrati pogosto niso ohranili, pa so obdarovanke take predmete skrbno hranile tudi vse življenje.
Velikonočne pirhe z ljubezenskimi sporočilci so si zaljubljenci podarjali povsod na Slovenskem. Fototeka SEM
Zaljubljenci so si pogosto podarjali pisanice, ki so bile navkljub majhni površini jajca bogato popisane in med pripadniki kmečkega stanu in nižjih slojev kot nekakšna ljubezenska pisma ali esemesi. Kakšno bogastvo izpovedi so prenesla, priča rokopisna zbirka, ki jih je Stane Terčak zbral v 30. letih 20. stoletja na območju Marenberga, Kozjaka in Savinjske doline. Med njimi sta bila tudi: Jaz ne maram za bradače, imajo brke, kak krtače, rajši imam mlade fante, ki so lepe gole brade ali pa So hribci, doline, so strme gore, prešmentani fanti pač zvohajo vse. So si pa velikonočne pirhe z ljubezenskimi sporočilci podarjali povsod na Slovenskem, na njih pa so se med drugim našli tudi takšni zapisi, kot so: Pisanka rdeča, ljubezen goreča, če sem dekle za te, pa ozri se na me.
Ljubezenske izpovedi so nosili lectova srca pa tudi trikraljevski kruhki oziroma mali kruhki, ki so imeli tako ali drugače zapisano še ime izbranca ali izbranke. Lectarstvo ljubljanske delavnice Jakoba Krbavčiča s Trubarjeve se predstavlja v SEM na stalni razstavi. Foto Jure Rus/ Slovenski Etnografski Muzej
Ljubezenske izpovedi so nosila lectova srca pa tudi trikraljevski kruhki oziroma mali kruhki, ki so imeli tako ali drugače zapisano še ime izbranca ali izbranke. Kot eno najbolj zanimivih daril pa sogovornica izpostavlja trniče, posebne planinske sirčke, ki so jih iz posnetega kislega mleka izdelovali pastirji in pastirice na Veliki in Mali planini (ter jih v zadnjih letih znova obujajo). Bili so v obliki ženskih prsi ter okrašeni s tako imenovanimi lesenimi pisavami, ki so jih podolgovate bogato izrezljane in okrašene paličice pustile vtisnjene v to živilo okrogle oblike. Fantje so jih darovali po par – saj ima tudi ženska prsi u par –, dekletom v spomin in v dokaz ljubezni in zvestobe, prinašali pa so jim jih pozno zvečer po vrnitvi s planine. »Tudi ta užitna darilca so bili nekakšen trajni izdelek, ki so ga ženske hranile tudi po poroki. V našem muzeju jih imamo kar nekaj celo iz začetka 20. stoletja, torej so stari kar stoletje,« je povedala Bojana Rogelj Škafar.
Lectarski »štant« ob žegnanju, Trška gora, leta 1939 Iz etnološke fototeke Dolenjskega muzeja
Cigarete v šopku
Vselej sta obdarovanje narekovala tudi stan in premožnost. Lepo okrašene in kakovostno izdelane preslice so podarjali le fantje iz premožnejših kmečkih družin, največja priložnost za obdarovanje pa se je tako dekletom kot fantom ponujala predvsem ob skupinskih opravilih, kot so bila košnja, mlatev (ločevanje zrnja od klasja), teritev (priprava lanu za prejo), steljeraja (klestenje iglavcev in spravilo za steljo), celo vožnja gnoja z vozovi na njive. Ob velikih cerkvenih praznikih, ko je v kraj prišel semenj, so s furmani in kramarji, ponekod celo z Dunaja, drugje iz Trsta, prišla tudi imenitnejša darilca iz tujine, kot denimo srebrni, medeninasti ali kositrni prstani, tudi uhani kreoli ter murčki, ogrlice, obeski, broške in gumbi.
»Ob takšnih priložnostih so fantje svojim izbrankam kupili ne samo lectova srca, ampak tudi kakšno židano oziroma pisano ruto, one pa so imele priložnost, da so za svoje fante kupile verižico za uro, pipico ali svilen šal za imenitnejše priložnosti. Cigarete pa so jim pogosto zataknile kar v šopke, največkrat iz nageljev in roženkravta. Čeprav so si zaljubljenci pogosto izročali cvetje, pa se to seveda v nasprotju z drugimi predmeti ni ohranilo,« je povzela kustosinja.
Dekleta so na sejmih svojim izbrancem kupile tudi kaj imenitnejšega, denimo verižico za žepno uro. Fototeka SEM
Darila so bila med premožnejšimi, torej meščani in pripadniki plemstva, pričakovano dragocenejša, bolj izbrana, tudi razkošnejša. Pripadnice višjih slojev so si lahko obetale, da jih bodo izbranec oziroma vsaj fantje, ki so jim dvorili, obdarili s kakšno šatuljo ali kosom nakita, pa tudi, da jim bodo napisali kakšno ljubezensko pismo. V višjih slojih je bilo tudi za takšne dejavnosti več prostega časa, medtem ko si jih kmečki fantje in dekleta niso pisali. Pa ne le zaradi slabe pismenosti, ampak predvsem zaradi pomanjkanja časa v trdem vsakdanu, zato je bilo dvorjenje omejeno le na skupinska opravila in praznike.
Zlasti v ljubezenskih darilih v nižjih slojih prebivalstva pa se je kazala velika ustvarjalnost izdelovalk oziroma izdelovalcev, ki po besedah sogovornice znova prihaja v ospredje. »Kot je opaziti, se naklonjenost znova pogosteje izkazuje z doma izdelanimi drobnimi darili, ki kažejo ne samo, da je obdarovalec vložil svoj čas in energijo, temveč je tudi svoja čustva in naklonjenost upodobil in ubesedil bolj osebno, ne le z nakupom izdelka,« je Bojana Rogelj Škafar sklenila pri obojem, česar utegne biti jutri deležen marsikateri valentin ali valentina.
