kultura

FOTO: Polna dvorana ob 50. obletnici obuditve godbeništva v Šentjerneju

9.3.2024 | 10:00 | Besedilo in foto: L. Markelj

  Posebne pozornosti na koncertu so bili deležni trije glasbeniki, ki še danes igrajo v orkestru. To so Janez Selak, Slavko Recelj in Tone Simončič. Z njimi je poklepetal Jure Kos (na levi).

Pred občinstvo so stopili člani godbe izpred 50 let, ki pa danes ne igrajo več.

Pobudnik in glavni zaslužni, da je godbeništvo v Šentjerneju znova zaživelo, Janez Selak (na levi) in njegov sin Jani Selak, predsednik orkestra.

Pihalni orkester Občine Šentjernej sedaj vodi Sandi Franko.

Šentjernej - Na 8. marec pred pol stoletja je Pihalni orkester Občine Šentjernej izvedel prvi samostojni koncert po svojem večletnem mirovanju. Prav na ta dan je včeraj znova povabil na pomladni koncert ob 50-obletnici obuditve godbeništva v Šentjerneju in sinoči je bila velika Lesjakova dvorana Kulturnega centra Primoža Trubarja polna obiskovalcev.

Jubilej je pomembna prelomnica v zgodovini sicer 113 let starega orkestra, ki je ponos šentjernejske doline. Orkester, ki ga zadnjih osem let spet vodi Sandi Franko – dirigent je bil že nekaj let prej – je koncert zasnoval v treh sklopih.

Najprej so se godbeniki spomnili ustanoviteljev in zaigrali so skladbe iz tistega obdobja. Pred občinstvo so stopili godbeniki, ki so igrali pred 50. leti, in ni jih malo. Deležni so bili velikega aplavza. Še posebne pozornosti so bili deležni trije, ki še danes igrajo v orkestru. To so Janez Selak, Slavko Recelj in Tone Simončič.

Plakete Janezu Slaku, Slavku Reclju in Tonetu Simončiču

Plakete za zahvalo so trem godbenikom izročili kar njihovi potomci, ki tudi igrajo v orkestru.

Ema Pavlič se je predstavila s slovenskimi popevkami.

Zasedba šentjernejske godbe na nastopu 8. marca 1974, ko je na prireditvi zapel tudi Šentjernejski oktet.

Prva vrsta z gosti, nasmejana, seveda.

Godbenik Jure Kos je z njimi simpatično poklepetal in opravil godbeniški krst, in vsi so povedali, kako veliko jim pomeni igranje v orkestru in kako se imajo luštno. Na te staroste je še posebej ponosen mlajši rod. Zahvalo in spoštovanje so jim izrazili tudi s podelitvijo plaket – izročili so jim jih njihovi potomci, ki tudi igrajo v orkestru. Nemalo je celo primerov, ko v šentjernejskem orkestru igrajo že po tri generacije.

V drugem sklopu so se glasbeniki predstavili z zahtevnim, tekmovalnim programom, s katerim so pred leti na državnem tekmovanju v 2. težavnostni stopnji osvojili zlato plaketo. S hudomušnim krstom so nato medse sprejeli pet novincev, kar pomeni pomladitev zdaj že 60-članskega orkestra.

Tretji sklop koncerta so po besedah predsednika Janija Selaka posvetili ženam ob 8. marcu, »saj ne moremo brez njih, tudi v orkestru ne. Imamo enakovredno zastopanje – pol glasbenikov je moških, pol žensk.« Z orkestrom je nastopila gostja, domačinka Ema Pavlič in zapela večno lepe zimzelene popevke. Ema je sicer tolkalistka in pianistka v orkestru, sedaj pa študira solo petje v tujini in je zelo uspešna glasbenica.

Janez Selak nasmejal z obujanjem spominov

Godbenik Janez Selak, ki velja za starosto v orkestru, je na koncertu hudomušno obujal spomine na čas pred 50. leti, saj je prav on s somišljeniki najbolj zaslužen, da je šentjernejskega godba leta 1973 po 13 letih nedelovanja znova zaživela in je danes še kako živa.

Šentjernejska godba, ki jo je leta 1911 ustanovil zelo napreden in razgledan župnik Anton Leska, je namreč doživljala vzpone in padce, zlasti med obema svetovnima vojnama je njeno delovanje zamrlo. Po osvoboditvi so novomeški mestni možje godbo celo ukinili in Šentjernejčanom pobrali tudi ves »pleh«. A leta 1952 so na pobudo Doda Majzlja spet pričeli misliti na svojo godbo in s konjskimi vpregami so odšli v Novo mesto po svoje instrumente. Vse do leta 1973 ni bilo organiziranega vodenja in nastopanja, ko je se na pobudo Janeza Selaka spet zbralo nekaj glasbenikov, med njimi tudi bodoči vodja, zbiratelj instrumentov Mladen Škrbič. Kmalu so se začeli boljši časi.

Kot je povedal Selak, bi težko kaj premaknili, če pokroviteljstvo godbe, ki je takrat štela 24 mož, ne bi prevzela takratna Iskra, kupila instrumente, obleke, godbo pa je prevzel Bratislav Roguljič-Buco. Koliko je bilo lepih doživetij, ko so se z avtomobili odpravili po nove instrumente v Ljubljano, ko so si nabavili nove črno-rdeče uniforme, s katerimi so takrat zelo izstopali, ko so igrali, brez da bi poznali note, pa ko so se po vajah še ure družili v Recljevi ali Majzljevi gostilni. Tudi na pogrebih, na katerih so takrat veliko igrali, je bilo vedno zanimivo.

Podpora Občine Šentjernej

No, za napredek godbe pa je gotovo pomembna ustanovitev oddelka Glasbene šole Marjana Kozine iz Novega mesta v Šentjerneju, kar je bila pobuda godbenikov. Mlajše generacije so tako imele možnost pridobivanja glasbenega znanja in danes orkester šteje okrog 60 izobraženih glasbenikov več generacij. Začeli so se tudi uspehi. Godbo so vodili Sandi Franko, Aleš Makovac, Miro Saje in zdaj spet Franko.

Polna dvorana obiskovalcev je uživala.

Po propadu Iskre so se glasbeniki ukvarjali s finančnimi težavami, leta 1989 pa je pokroviteljstvo prevzela Občina Šentjernej in orkester se je preimenoval v občinskega. Občina je pomagala finančno in tako je še danes, za kar so glasbeniki hvaležni. V nove kulturnem hramu imajo odlične pogoje za svoje delovanje.

Da je Šentjernej nanje ponosen, saj orkester že preko sto let res bogati kulturno življenje kraja in tudi širše, je na sinočnjem koncertu povedal župan Jože Simončič in se vsem zahvalil za trdo delo in vztrajnost. Godbeništvo je pač način življenja, pravijo sami.

Ob koncu so se zbrani na koncertu še radi pomudili in poklepetali ob dobrotah ter si v avli kulturnega centra ogledali tudi razstavljene fotografije, note, instrumente in uniformo izpred 50 let.

‹ nazaj